Jedro

Tudi procesna dejanja, ki nato pripeljejo do pravnomočne sodbe oziroma izvršilnega naslova, je mogoče izpodbijati s tako imenovano Paulijansko tožbo po splošnih pravilih OZ. Z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje ni razveljavilo sodbe, niti zemljiškoknjižnega vpisa, temveč je le odločilo, da preneha učinek te sodbe in zemljiškoknjižnega vpisa proti tožeči stranki (upniku).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 14. 7. 2011 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da pripoznava tožbenega zahtevka, v zvezi z njo sodba na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Kranju I P 557/2004 z dne 1. 4. 2006 in vpis v zemljiško knjigo na podlagi te sodbe, s katerim je premično in nepremično premoženje A. G. prešlo v last tožene stranke S. G., in sicer glede nepremičnin (kot so razvidne iz izreka sodbe), nasproti tožeči stranki nimajo pravnega učinka do višine njene terjatve v znesku 41.327,62 EUR s pripadki (kot so razvidni iz izreka sodbe) in v znesku pravdnih stroškov 2.677,16 EUR s pripadki, ter da je tožena stranka dolžna dopustiti, da tožeča stranka svojo terjatev zoper A. G., poplača s prodajo navedenih nepremičnin; sklenilo, da se tožba v preostalem delu (glede parcele št. 201/1 k.o. X ter glede premičnin) zavrže; odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 411,44 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo ne izpovedb pravdnih strank in ne prič. Napačno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženka je zoper svojega nekdanjega moža že dne 7. 9. 2004 vložila tožbo za delitev skupnega premoženja, šele 23. 3. 2006 je ta pripoznal tožbeni zahtevek, na podlagi česar je sodišče dne 1. 4. 2006 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, predlog za vknjižbo pa je bil podan 26. 4. 2006. Tožeča stranka pa je zoper A. G. tožbo vložila šele 17. 5. 2007, zoper toženko pa 24. 4. 2009. V postopku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ni možno izpodbijati pravnomočne sodbe, saj se sodne odločbo lahko izpodbijajo zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi. Smiselno enako velja za odločitev sodišča, da vpis v zemljiško knjigo nasproti tožnici nima pravnega učinka. Tožba je bila vložena prepozno. A. G. je zahtevek toženke pripoznal 23. 3. 2006, sodba je bila izdana 1. 6. 2006, tožba z dne 24. 4. 2009 tako ni pravočasna in bi jo moralo sodišče v celoti zavreči. V pravdi med toženko in njenim bivšim možem je šlo za ugotavljanje in razdelitev skupnega premoženja, vknjižba sodbe iz takšnega postopka ni imela nobenega pravnega učinka na položaj upnikov, zato je sodišče nepravilno štelo rok za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj od vknjižbe lastninske pravice dalje. Sodba ugotavlja skupno premoženje, torej originarno pridobljeno lastninsko pravico toženke, za vknjižbo v zemljiško knjigo ni bil potreben razpolagalni pravni posel, A. G. toženki ni izdal zemljiškoknjižnega dovolila, vpis v zemljiško knjigo je bil opravljen na podlagi ugotovitvene sodbe. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala z navedbo, da so sporne nepremičnine predstavljale skupno premoženje toženke in bivšega moža. Tožeča stranka temu ni nasprotovala. Za tožečo stranko bi bil sporen kvečjemu delež tožnice na skupnem premoženju, kar pa bi morala v pravdi konkretno uveljavljati. Sodišče je ugotovilo, da je A. G. vse nepremičnine pridobil z dedovanjem. Tega tožeča stranka ni nikoli trdila, niti v povezavi s temi dejstvi ni predlagala dokaza z vpogledom v zemljiško knjigo, zato je sodišče kršilo določilo 7. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ko je ugotavljajo nezatrjevana dejstva in zanje samo preskrbelo dokaz. Sicer pa je toženka ob zaslišanju tudi izpovedala, da je v nepremičnine vlagala. Nastanek skupnega premoženja pa lahko izhaja tudi iz naslova skupnih vlaganj in nastanka nove stvari. Toženka svojih vlaganj tekom postopka ni izpostavljala, saj tožeča stranka ni nasprotovala, da so nepremičnine sodile v skupno premoženje. Ni šlo za neodplačno razpolaganje. Toženka je že med postopkom zatrjevala, da četudi dolžnik A. G. ne bi pripoznal toženkinega zahtevka, se tožeča stranka z nepremičninami ne bi mogla poplačati, saj je imela na njih že zavarovanje s skupno hipoteko Z. G. in je bila hipoteka izbrisana zgolj zaradi tega, ker je terjatev v znesku 1.000.000,00 ATS plačala toženka. Tožeča stranka je v odgovoru na te navedbe navedla le, da obremenjenost nepremičnin s hipoteko in pogodba o odstopu terjatve z dne 27. 6. 2007 nista relevantni za odločitev o zadevi. Sodišče je spet prekršilo določbo 7. člena ZPP, ko je ugotavljalo, da je bila terjatev zavarovalnici plačana tedaj, ko je bil večji del terjatve že poplačan. Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, da bi lahko kljub realizaciji hipoteke prišla do poplačila svoje terjatve, saj le tako lahko izkaže, da je šlo za oškodovanje nje kot upnika. Sodišče je prav tako brez ustreznih trditev in dokazov, pavšalno zaključilo, da naj bi bil obseg premoženja tolikšen, da ne dosega vrednosti nepremičnega in premičnega premoženja. Ocena vrednosti nepremičnin predstavlja strokovno vprašanje, za cenitev sodišče nima ustreznega znanja. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je tožeči stranki neutemeljeno priznalo strošek za predlog za zaznambo izbrisne tožbe, saj gre za poseben zemljiškoknjižni postopek, v katerem vse stroške nosi predlagatelj, toženki pa bi sodišče moralo priznati dvakrat nagrado za postopek po tar. št. 3100, saj je sodišče, zaradi menjave sodnice, obravnavo odprlo in nato opravilo še dva naroka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tudi procesna dejanja, ki nato pripeljejo do pravnomočne sodbe oziroma izvršilnega naslova, je mogoče izpodbijati s tako imenovano Paulijansko tožbo (tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj) po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika – OZ (255. do 260. člen OZ). To ni sporno ne v praksi in ne v teoriji (primerjaj A. Galič, Komentar k 316. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba). Z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje ni razveljavilo sodbe (na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Kranju I P 557/2004 z dne 1. 4. 2006, priloga A4), niti zemljiškoknjižnega vpisa, temveč je le odločilo, da preneha učinek te sodbe in zemljiškoknjižnega vpisa proti tožeči stranki (upniku). Razlogi sodišča prve stopnje v tej smeri (17. do 19. točka sodbe), so zato pravilni.

7. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbe pravdnih strank in zaslišanih prič in jih dokazno ocenilo že s tem, ko je pravilno zaključilo, da njihove izpovedbe za odločitev v tej zadevi niso pravno relevantne.

8. Že v tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da sta stranki (pravdnega postopka I P 557/2004) s pripoznavo želeli oškodovati tožečo stranko (upnika), saj je v posledici pripoznave (praktično) vse premoženje dolžnika (A. G.) prešlo v last toženke. Zatrjevala je torej, da je šlo za premoženje A. G.. V dokaz tudi teh trditev je predlagala, med drugim, vpogled v zemljiško knjigo (II. točka tožbe). V odgovoru na toženkino navedbo, da je šlo za skupno premoženje, je tožeča stranka vztrajala, da je šlo za dolžnikovo (posebno) premoženje in da je šlo v pravdnem postopku le za domnevno delitev skupnega premoženja (IV. točka vloge z dne 27. 10. 2009). Zato ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka zatrjevanjem toženke, da je šlo za skupno premoženje in njegovo delitev, ni nasprotovala.

9. Iz sodbe na podlagi pripoznave (priloga A4) je razvidno, da je tožnica (S. G.) vložila tožbo, ki jo je naslovila kot tožbo „zaradi ugotovitve in razdelitve skupnega premoženja“, iz tožbenega zahtevka (ugotovi se, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin in je toženec A. G. tožnici dolžan izstaviti ustrezno zemljiško knjižno listino za vpis teh nepremičnin v njeno korist), pa to ne izhaja. Tožbeni zahtevek v primeru takšne tožbe je drugačen (vsebuje ugotovitev o tem, kaj sodi v skupno premoženje, delež zakoncev na ugotovljenem skupnem premoženju, eventualni zahtevek na delitev skupnega oziroma solastnega premoženja v naravi). Iz izreka sodbe (in tudi ne iz obrazložitve) tako ni razvidno, da je šlo za skupno premoženje, da je tožnica (S. G.) na nepremičninah torej pridobila originarno lastninsko pravico in da je s pripoznavo dobila le ustrezen del nepremičnin v naravi. Že sodba sama torej potrjuje trditve tožeče stranke o posebnem premoženju dolžnika (toženca v pravdi I P 557/2004).

10. Tožeča stranka je predlagala vpogled v zemljiško knjigo za sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ta dokaz upravičeno izvedlo – bil je predlagan, niti, kot rečeno, ne drži pritožbena trditev, da tožeča stranka toženkine trditve o skupnem premoženju ni prerekala. Podatki vsebovani v zemljiški knjigo so javni, toženka je vedela, da je tožeča stranka predlagala izvedbo tega dokaza, torej vpogled v vse evidence in dejstva vpisana v zemljiški knjigi za sporne nepremičnine, tudi v podatek na kakšni podlagi je dolžnik pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah in je zato tudi imela možnost, da se o tem v postopku pred sodiščem prve stopnje izjasni. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo ugotovilo, da je dolžnik vse sporne nepremičnine pridobil na podlagi dedovanja, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi ta dokaz pa je potrdil trditve tožeče stranke, da so sporne nepremičnine predstavljale posebno premoženje dolžnika, saj jih je pridobil na podlagi dedovanja. Trditev o vlaganjih v te nepremičnine tekom trajanja zakonske zveze, toženka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala, njena morebitna izpovedba v tej smeri pa trditvene podlage ne more nadomestiti (7. člen ZPP).

11. Zaključek sodišča prve stopnje (in razlogi zanj), da je toženka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila neodplačno (da so ji bile torej podarjene), je tako pravilen.

12. Takšnega zaključka ne spremeni dejstvo, da so bile nepremičnine v trenutku pripoznave in izdaje sodbe obremenjene s hipoteko. To dejstvo neodplačnega razpolaganja ne spremeni v odplačnega (pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka s pogodbo o odstopu terjatve z dne 27. 6. 2007, priloga B2, le kupila terjatev do A. G. in je šlo torej le za spremembo oblike premoženja toženke – denarna sredstva je nadomestilo premoženje v obliki terjatve do A. G.). Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor toženke, da se tožeča stranka iz spornih nepremičnin ne bi mogla poplačati, ker si je z njimi že predhodni upnik (Z. G.) zavaroval svojo terjatev. Toženka tega ni z ničemer izkazala, zmogla ni niti ustrezne trditvene podlage (ni pojasnila kolikšna je bila (še) višina te terjatve v letu 2006, ko je prišlo do izpodbijanega pravnega dejanja in koliko je znašala vrednost nepremičnin s katerimi je bila hipoteka zavarovana). Že iz tega razloga sodišče prve stopnje upravičeno tega ugovora ni upoštevalo.

13. Tožba je bila vložena pravočasno. Toženka na spornih nepremičninah, kot pojasnjeno, ni pridobila originarne lastninske pravice, ampak so ji bile nepremičnine podarjene – tožencu je bilo tudi naloženo, da tožnici izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, naloženo mu je bilo torej razpolagalno pravno dejanje. V praksi in teoriji ni sporno, da se v primeru pravnega dejanja, sestavljenega iz več dejanj, rok šteje od zadnjega dejanja (primerjaj M. Juhart, Komentar k 257. členu OZ, Obligacijski zakonik, splošni del, s komentarjem, 2. knjiga, GV založba; odločba VSL II Cp 2732/2010). Pravilno je zato sodišče prve stopnje štelo, da se je konkretno dejanje začelo s pripoznavo in zaključilo z vložitvijo predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (na podlagi pravnomočne sodbe - saj je toženčevo izjavo volje nadomestila sodba) dne 26. 4. 2006. Ker je bila tožba vložena 23. 4. 2009, šlo pa je za neodplačno razpolaganje, je bila tožba vložena pravočasno (257. člen OZ).

14. Glede na vse povedano, upoštevaje, da ni važno kdaj je terjatev upnika nastala, da je tožeča stranka tudi dokazala, da zaradi izpodbijanega pravnega dejanja dolžnik (A. G.) nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (255. člen OZ) in da se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da se s takim razpolaganjem škoduje upniku, in se za njihovo izpodbijanje tudi ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v izpodbijanem obsegu ugodilo, pravilna in zakonita.

15. Pravilna je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo znova začelo (292. člen ZPP) se ne more enačiti s postopkom novega odločanja po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje. Zato tožeči stranki ne pripada dvakrat nagrada za postopek po tar. št. 3100 Odvetniške tarife. Predlog za zaznambo spora je bil vložen v zvezi s predmetno tožbo, zato je sodišče prve stopnje tudi stroške tega predloga štelo za potrebne pravdne stroške, saj ne gre za samostojne stroške nastale v zemljiškoknjižnem postopku.

16. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).