Jedro

Sindikalni zaupnik ali član sveta delavcev, ki ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ne uživa posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR, zato soglasje sindikata oziroma organa, katerega član je, ni potrebno.

V tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, ni razvidno, da bi tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala v nasprotju z določbami ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 190/2012 z dne 6. 7. 2012 spremeni v točki I izreka tako, da se glasi: „I. Zavrne se predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Do pravnomočnosti odločitve v sporu Pd 1... zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2012 se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi.“

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper ugodilni del sklepa sodišča prve stopnjr opr. št. Pd ... z dne 6. 7. 2012 (točka I izreka), s katerim je do pravnomočnosti odločitve v sporu opr. št. Pd ... zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2012 zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi.

Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sklepa z dne 6. 7. 2012, se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 7. 2012 ugodi ter ta sklep v točki I razveljavi in odloči, da se predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter sklep z dne 22. 8. 2012 in sklep z dne 6. 7. 2012 v točki I izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih v sklepu o začasni odredbi, prav tako pa tudi v sklepu o zavrnitvi ugovora, niso navedeni oziroma so popolnoma nejasni, zato obeh sklepov ni mogoče preizkusiti. Ker se za odločanje o začasni odredbi uporabljajo določbe ZIZ, je odločitev o ugovoru nepravilna in nezakonita že zato, ker sodišče ni upoštevalo lastne ugotovitve, da tožnik na ugovor toženke ni odgovoril. Ker se določbe ZIZ skladno z 239. členom ZIZ smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če v delu zakona, ki se nanaša na zavarovanje, ni drugače določeno, se uporablja tudi določba 1. odstavka 58. člena ZIZ, po katerem se v primeru, če upnik na ugovor ne odgovori, šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Tako sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje drugih oziroma drugačnih okoliščin, kot jih je v ugovoru navajala tožena stranka. S tem, ko je v celoti sledilo tožniku, ne da bi obravnavalo in upoštevalo ugovore tožene stranke, je storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe, da je tožnik verjetno izkazal, da ima oziroma mu bo nastala terjatev do toženke. Zaključilo je, da je toženka pri podaji izredne odpovedi kršila določilo 113. člena ZDR, ker ni pridobila soglasja sveta delavcev, v sklepu o zavrnitvi ugovora pa je še dodalo, da naj bi bilo pri uporabi 113. člena ZDR in presoji ravnanja delavca - člana nadzornega sveta - neprimerno vnaprej oceniti, da je očitano ravnanje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi iz pravnoposlovne narave odnosov med upravo in nadzornim svetom izhajalo, da je nadzorni svet tisti, ki nadzira poslovanje uprave, in da ravnanja nadzornega sveta niso nujno vedno usklajena z interesi in pričakovanji uprave. Kot pomembno je upoštevalo tudi, da je sindikat izredni odpovedi nasprotoval in zahteval zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti razlogi po stališču pritožbe niso pomembni in ne predstavljajo podlage za odločitev sodišča prve stopnje o verjetno izkazani terjatvi tožnika. Po 113. členu ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da v primeru, če se temu delavcu očita kršitev zakona, kolektivne pogodbe in pogodbe o zaposlitvi, zgolj zato, ker delodajalec ni iskal soglasja organa, katerega član je delavec, še ni mogoče govoriti o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne o tem, da bi bila terjatev verjetno izkazana. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni obravnavalo tožniku očitanih kršitev, ampak je odločalo zgolj na podlagi tega, da toženka ni iskala soglasja pri organu, katerega član je tožnik. Sodišče pa niti v sklepu o izdaji začasne odredbe niti v sklepu o zavrnitvi ugovora o tem nima razlogov. Prav tako ni upoštevalo stališča sodne prakse, da delavec, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zgolj s sklicevanjem na posebno varstvo pred odpovedjo po 113. členu ZDR, ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve (sklep VDSS opr. št. Pdp 1016/2011 z dne 10. 11. 2011). Ker sodišče prve stopnje vsega navedenega ni obravnavalo v okviru presoje ugovora, je kršilo pravico toženke do izjave in do pravnega varstva, kar je kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi navedenega toženka sklepa, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik svoje terjatve verjetno izkazal, ker toženka ni pridobila soglasja organa, katerega član je bil tožnik, kar pa pomeni zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Toženka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v ugovoru pojasnila, da pomanjkanje soglasja ne predstavlja ovire za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklep Vrhovnega sodišče RS opr. št. VIII Ips 166/2006 z dne 6. 6. 2006), saj lahko delodajalec brez soglasja sindikata odpove pogodbo o zaposlitvi tudi imenovanemu ali voljenemu zaupniku, če ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi (npr. sklep VDSS opr. št. 1237/2006 z dne 19. 4. 2007). Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tega, da tožnik očitanim kršitvam vsebinsko ne nasprotuje in da iz spornega dopisa izhaja, da ga je tožnik poslal tudi kot delavec tožene stranke in ne samo kot član nadzornega sveta. Tožnik tako v nobenem primeru ni nastopal kot član sveta delavcev, zato soglasje tega organa ni bilo potrebno.

Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka že v ugovoru opozarjala, da so bile tožnikove navedbe v zvezi z nastankom nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v predlogu za izdajo začasne odredbe povsem pavšalne, saj tožnik ni zatrjeval konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, prav tako pa tudi ni predložil dokazov, ki bi takšne trditve potrjevali. Zgolj izguba plače sama po sebi še ne pomeni, da je dejansko ogroženo preživljanje tožnika in njegove družine, saj je plača zgolj eden izmed virov preživljanja in premoženja. Tožnik trditev o tem tudi ni podal na naroku dne 28. 6. 2012, ko ga je toženka na to še enkrat opozorila. Tako je ostala njegova trditvena podlaga pomanjkljiva do te mere, da predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče tudi iz tega razloga ne bi smelo ugoditi, kaj šele zavrniti ugovor, v katerem je toženka na vse še dodatno opozorila, temu pa tožnik ni nasprotoval. Ob tem pritožba opozarja na sklepe VDSS opr. št. Pdp 923/2004 z dne 18. 6. 2004, Pdp 1286/2004 z dne 9. 9. 2004, Pdp 769/2010 z dne 30. 6. 2010 in Pdp 129/2011 z dne 17. 2. 2011. Ker tožnik ni izkazal težko nadomestljive škode, tudi ni mogel izkazati, da toženka z izdano začasno odredbo, četudi bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njemu. Kljub temu, da tožnik tega ni storil, je sodišče vseeno zaključilo, da naj bi bil izpolnjen tudi pogoj iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, kar je zopet kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je tako tudi pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 272. člena ZIZ zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ker razlogov, ki jih sodišče navaja v izpodbijanem sklepu, tožnik sploh ni podal, pa je izpodbijani sklep tudi v tem delu obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS,. št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne nobene v pritožbi zatrjevane, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo sodne prakse in pri odločitvi ni obravnavalo tožniku očitanih kršitev, kršilo pravico toženke do izjave in do pravnega varstva, kar je po stališču pritožbe kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej določbi je podana, če stranki z nezakonitim postopenjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, take kršitve pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Tožena stranka je imela v postopku možnost podati izjavo in jo je tudi izkoristila, prav tako pa je imela tudi možnost pravnega varstva. Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče odloča po stanju spisa na dan odločitve, tako da bo vsebinsko obravnavanje tožnikovih kršitev stvar nadaljnjega postopka.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sklep da preizkusiti, izrek je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi in razlogom o odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče pri odločitvi upoštevalo.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki v 4. odstavku določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. Sodišče prve stopnje je predlogu tožeče stranke s sklepom z dne 6. 7. 2012 delno ugodilo ter izdalo začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve in sicer je do pravnomočnosti odločitve v sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2012 zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi. Ugotovilo je, da je na podlagi 227. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) Ministrstvo za …., Inšpektorat RS za delo, Območna enota ..., Pisarna ... dne 25. 5. 2012 izdalo odločbo, s katero je učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku zadržalo do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo oziroma do izvršljive arbitražne odločitve oziroma, če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožba, ki jo je zoper odločbo vložila tožena stranka, pa po določbi 30. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 56/ 2002 in nadaljnji) ne zadrži njene izvršitve in podana izredna odpoved, ki je bila tožniku pravilno vročena dne 31. 5. 2012, ni pričela učinkovati, zato je pravilno ugotovilo, da je podana procesna predpostavka za začasno zadržanje učinkovanja podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je ugotovilo, da je vprašanje tega postopka ravno vprašanje ali je tožnik ravnal kot delavec tožene stranke ali kot predstavnik sveta delavcev imenovan v nadzorni svet tožene stranke. Tako gre za vprašanje, ali so očitane kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki niso ali so povezane z njegovo dejavnostjo predstavnika zaposlenih v nadzornem svetu in vprašanje utemeljenosti očitkov. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je verjetno izkazano, da tožena stranka pri podaji izredne odpovedi ni upoštevala določila 113. člena ZDR, po katerem delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda ter imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, saj ni pridobila soglasja sveta delavcev. S tem pa je, po stališču sodišča prve stopnje, izkazan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 58/98 in nadalj.), ki opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da bo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda, ker ne bo mogel pridobiti nobenih pravic kot brezposelna oseba na Zavodu za zaposlovanje in bo ostal brez sredstev za preživljanje zase, za svoja šoloobvezna mladoletna otroka in brezposelno ženo. S tem pa je izpolnjena tudi naslednja kumulativno določena predpostavka za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Zoper to izdano začasno odredbo je tožena stranka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje skladno z 2. odstavkom 57. člena ZIZ poslalo tožeči stranki v odgovor v roku 8 dni z opozorilom po 1. in 3. odstavku 58. člena ZIZ, da v primeru, da upnik ne odgovori na ugovor, sodišče odloči o ugovoru in pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Tožeča stranka je ugovor s pozivom na odgovor prejela 23. 7. 2012 in odgovora v določenem roku ni podala, zato je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru s sklepom dne 22. 8. 2012, s katerim je ugovor zavrnilo in potrdilo izpodbijano I. točko sklepa z dne 6. 7. 2012. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sicer pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje glede na določbo 1. odstavka 58. člena ZIZ moralo šteti, da so dolžnikove (toženkine) navedbe v ugovoru resnične, vendar pa mora ugovor presoditi tudi glede na že dane navedbe in listinske dokaze v spisu. Toženka je podala obrazložen ugovor v smislu 2. odstavka 53. člena ZIZ. Utemeljuje ga z dejstvom, da tožnik spornega dopisa z dne 12. 3. 2012 ni pripravil le kot član nadzornega sveta, ampak tudi kot delavec tožene stranke, to pa izhaja tudi dopisa v prilogah pod A3 in B3. Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR, zaradi kršitve zakona, kolektivne pogodbe in pogodbe o zaposlitvi, kršila 113. člen ZDR, ker ni pridobila soglasja sveta delavcev. Tožnik je bil kot predstavnik sveta delavcev član nadzornega sveta tožene stranke. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 30. 5. 2012, zaradi kršenja pogodbenih obveznosti v zvezi z določbami 31., 34., 35. in 36. člena ZDR, ko je skupaj z A.A. kot delavec tožene stranke in predstavnik zaposlenih v nadzornem svetu tožene stranke na člane uprave Agencije za.... Republike Slovenije in na ministra za …. ter državnega sekretarja pa tudi na tretje osebe dne 12. 3. 2012 naslovil dopis, v katerem je navedenih vrsto neutemeljenih očitkov in neresničnih podatkov v zvezi z vodenjem projekta …. Večina zapisanega naj bi bila v nasprotju z dejanskim stanjem projekta, določeni podatki pa so izvzeti iz konteksta in prikazani tako, da naj bi se ta projekt vodil nepravilno in neracionalno, čeprav to ni res. Ta dopis sta naslovila tudi na tretje osebe, tako da je preko B.B., ki ga je dne 30. 4. 2012 naslovil na različne državne institucije, prišel v široko javnost. Posledica tega pa je bila, da so poslanci vladajoče koalicije odločili, da se predlog zakona o poroštvu umakne z obravnave na seji Odbora Državnega zbora za …., ki je bila sklicana dne 23. 5. 2012, ker naj tožena stranka ne bi izkazala, da je izpolnila pogoje, ki ji jih je postavila Vlada RS. Tožena stranka je tudi ugotovila, da ima ravnanje tožnika vse zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu Kazenskega zakonika, v delu, v katerem je šlo za navajanje podatkov izven konteksta in njihov prikaz na način, da naj bi kazali, kako naj bi se projekt vodil nepravilno in neracionalno, kar ni res, in kaznivega dejanja izdaje poslovne tajnosti iz 236. člena Kazenskega zakonika, saj dopis vsebuje podatke, ki so poslovna tajnost tožene stranke. Ker po 113. členu ZDR delodajalec med drugim ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, brez soglasja organa, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka pa je tožniku v izredni odpovedi očitala prav kršitev zakona in pogodbe o zaposlitvi, zato soglasje sveta delavcev po stališču pritožbenega sodišča ni potrebno. Stališče, da v primeru, če sinidkalni zaupnik ali član sveta delavcev ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, soglasje sindikata oziroma organa, katerega član je, ni potrebno, je že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 166/2006, VIII Ips 58/2006, VIII Ips 156/2007 in VIII Ips 393/2009 ter pritožbeno sodišče v zadevah opr. Pdp 1397/2010 in opr. št. Pdp 1016/2011, na kar tožena stranka utemeljeno opozarja v ugovoru in v pritožbi. Zato v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, ni razvidno, da bi tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala v nasprotju z določbami ZDR. Šele v nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali dejansko obstajajo razlogi, ki jih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa ZDR in če nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče. Ker tako ni izkazan osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in sicer obstoj verjetnosti terjatve, ni potrebno preverjati obstoja nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Vendar pa pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja še, da tožeča stranka ni izkazala predpostvake nastanka težko nadomestljive škode, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zatrjevanja tožnika so zgolj pavšalna. Tožnik ne zatrjuje konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale verjetnost nastanka težko nadomestljive škode in v zvezi s to predpostavko tudi ne predloži nobenega dokaza. Višje delovno in socialno sodišče je, na kar utemeljeno opozarja pritožba, že večkrat zavzelo stališče, da mora tožnik navesti, zakaj bo škoda, ki mu nastaja zaradi izgube zaposlitve, zanj težko nadomestljiva, saj dejstvo, da delavec zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostane brez prihodkov, ne pomeni avtomatično, da je na njegovi strani izkazana težko nadomestljiva škoda za njegovo preživljanje oziroma preživljanje njegovih družinskih članov (npr. sklepi VDSS opr. št. Pdp 129/2011 z dne 17. 2. 2011, Pdp 769/2010 z dne 30. 6. 2010 in opr. št. Pdp 1286/2004 z dne 9. 9. 2004).

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru tožene stranke in sklep sodišče prve stopnje opr. št. Pd 190/2012 z dne 6. 7. 2012 spremenilo v točki I tako, da je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2012 do pravnomočne odločitve v sporu Pd 190/2012 (365. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona).

Izrek o pritožbenih stroških postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.