Jedro

Če pride do izbrisa družbe iz sodnega registra po smrti edinega družbenika in ustanovitelja, dediči družbenika odgovarjajo za dolgove družbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi: "Toženec J. P. je dolžan izplačati tožniku B. N. 184.308,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 9.050,00 SIT od 1. 9.1997 do plačila, - 9.071,00 SIT od 1.10.1997 do plačila, - 9.038,00 SIT od 1.11.1997 do plačila, - 7.149,00 SIT od 1.12.1997 do plačila, - 50.000,00 SIT od 1. 1.1998 do plačila, - 50.000,00 SIT od 1. 2.1998 do plačila, - 50.000,00 SIT od 1. 3.1998 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Toženec J. P. je dolžan izplačati tožniku B. N. 42.330,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1997 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Kar tožnik iz naslova regresa za letni dopust za leto 1997 zahteva več (8.670,00 SIT), se zavrne.

Toženec je dolžan povrniti tožniku stroške postopka v znesku 108.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2003 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači oz. plače v času od 1.8.1997 do 23.2.1998 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz izreka sodbe ter za plačilo regresa za letni dopust za leto 1997 v znesku 51.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1997 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je bil toženčev oče edini družbenik prvotno tožene stranke P. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra. Bil je tudi njen direktor, torej aktivni član družbe, ki po izbrisu odgovarja za njene obveznosti. Obveznosti družbe so nastale v času, ko je bil ustanovitelj še živ, njegov sin, sedanji toženec pa je s sprejemom dediščine kot edini dedič prevzel tudi obveznosti iz zapuščine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno ugoditev zahtevku oz. podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo. Napačno pa je uporabilo materialno pravo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik zaposlen v družbi P., trgovina in storitve, d.o.o., katere edini družbenik in ustanovitelj je bil K. P.. Tožba, s katero tožnik zahteva izplačilo zapadlih zneskov razlik v plači za leto 1997, plače za leto 1998 in regresa za letni dopust za leto 1997, je bila vložena dne 21.4.1999 zoper toženo stranko P., trgovina in storitve, d.o.o.. Dne 7.7.1999 je K. P. umrl. S sklepom o dedovanju opr. št. D 357/99 z dne 4.10.2002 je bil za edinega dediča določen zapustnikov sin J. P.. Družba P. d.o.o. oz. lastninski delež ni bil predmet dedovanja. Dne 22.1.2003 je bila družba na podlagi 1. odstavka 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPP, Ur.l. RS št. 54/99, 110/99) izbrisana iz sodnega registra. Izbris je bil opravljen na podlagi sklepa z dne 22.1.2002, s katerim se je po uradni dolžnosti začel postopek izbrisa, ker družba v obdobju 12 mesecev neprekinjeno ni opravljala izplačil preko računa.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je do izbrisa družbe iz sodnega registra prišlo po smrti edinega družbenika in ustanovitelja, zato na izbris ni mogel vplivati in zato njegova odgovornost kot pasivnega družbenika ni podana ter da družba ni bila predmet dedovanja, pač pa je bilo predmet dedovanja le zapustnikovo premoženje.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja iz naslednjih razlogov: po 1. odstavku 27. člena ZFPP gospodarska družba preneha z izbrisom iz sodnega registra. V tem primeru se po 4. odstavku istega člena šteje, da so družbeniki podali izjavo z vsebino, določeno v 394. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93 - 57/2004). Po tej določbi se šteje, da so družbeniki neomejeno solidarno prevzeli vse obveznosti izbrisane družbe. V kolikor bi bil K. P. v času izbrisa družbe iz sodnega registra še živ, bi veljal za prevzemnika obveznosti izbrisane družbe, torej tudi za prevzemnika obveznosti do tožnika. Dolg, ki bi ga prevzel, bi bil dolg izbrisane družbe, ta oz. lastniški delež v družbi pa je v trenutku njegove smrti predstavljal njegovo premoženje.

Po 142. členu Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. RS št. 15/76 - 67/2001) dediči odgovarjajo tudi za dolgove zapustnika. Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediče vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. K. P. je bil ob smrti lastnik družbe, ki je do tožnika imela obveznosti - te obveznosti so ob izbrisu prešle na zapustnikovega edinega dediča kot univerzalnega naslednika.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, le napačno je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo. Toženec tožbenemu zahtevku in navedbam tožnika ni oporekal. Utemeljenost zahtevka iz naslova razlike v plači izhaja iz potrdila Banke Celje o višini izplačil v decembru 1997 ter februarju in marcu 1998. Ta plačila po navedbah tožnika predstavljajo del plače za avgust, september, oktober in november 1997, vtoževana razlika pa znesek do dogovorjene neto plače v višini 50.000,00 SIT. Za december 1997 ter januar in februar 1998 tožnik zahteva celotno neto plačo. Ker ni izkazano, da jo je prejel, je tudi v tem delu zahtevek utemeljen.

Le delno pa je utemeljen zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 1997, ki je znašal bruto 102.000,00 SIT. Tožnik je navedel, da je polovico prejel, zahteva pa še drugo polovico, do katere je upravičen le v neto višini. Bruto znesek 51.000,00 SIT, zmanjšan za osnovno davčno stopnjo 17%, predstavlja neto znesek 42.330,00 SIT, do katerega je tožnik upravičen z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1997 do plačila. Ker je tožnik zahteval višji znesek, je bilo potrebno v presežku zahtevek zavrniti.

Ker je tožnik v pretežnem delu z zahtevkom uspel, z zavrnjenim delom pa posebni stroški niso nastali, je upravičen tudi do povrnitve priglašenih stroškov postopka, ki znašajo za tožbo 200 točk, za pripravljalno vlogo 150 točk, za pristop na dva naroka po 100 točk, za odsotnost iz pisarne pa dvakrat po 40 točk, skupaj 630 točk oz. 69.300,00 SIT in povečano za DDV 83.160,00 SIT. Upravičen je tudi do povrnitve stroškov kilometrine v znesku 2.700,00 SIT za dvakratni prihod pooblaščenca iz Šentjurja v Celje in stroškov sodnih taks, ki znašajo za tožbo in sodbo po 600 taksnih točk oz. skupaj 22.800,00 SIT. Priznani stroški znašajo 108.760,00 SIT. Za prvo pripravljalno vlogo in pristop na prvi narok tožniku ne pripadajo stroški v priglašeni višini (po 200 točk), ker so nastali pred uveljavitvijo nove Odvetniške tarife (OT, Ur.l. RS št. 67/2003). Pred tem veljavna Odvetniška tarifa (OT, Ur.l. RS št. 7/95 - 49/2000) - tar. št. 10 - je za navedeni opravili določala tarifo v višini 75% oz. 50% od osnove.