20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1101/2002 z dne 17. 9. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku št. P 81/99 z dne 2. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo pritožniku (toženi stranki v pravdi) naložilo plačilo vtoževanih računov. Zoper tako odločitev je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik izpodbijanima sodbama očita kršitev 2. in 22. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da sta izpodbijani odločitvi sprejeti v nasprotju z listinskimi dokazi, predloženimi med postopkom, zlasti z virmanom z dne 30. 9. 1997 v znesku 909.612 SIT. Meni, da odločitvi v izpodbijanih sodbah temeljita zgolj na izvedeniškem mnenju, zatrjuje pa tudi, da mu sodišči nista dali možnosti dokazovanja svojih trditev glede finančnih transakcij pri banki, kjer je imel svoj žiro račun.

B.

3.Ustavno sodišče ni nadaljnja instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku, zato ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja in pravilnosti dokazne ocene sodišč in uporabe prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pritožnik z večino navedb v ustavni pritožbi ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v pritožbenem postopku, predvsem pa oporeka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnosti dokazne ocene ter uporabe prava, kar pa, kot navedeno, ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. S takimi navedbami namreč ni mogoče utemeljevati kršitev človekovih pravic in svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik.

5.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi sicer bil lahko relevanten očitek pritožnika, da sta bili izpodbijani odločitvi sprejeti v nasprotju z listinskimi dokazi, pritožniku pa ni bila dana možnost dokazovanja svojih trditev glede "stanja na banki".

Vendar pritožnik v ustavni pritožbi niti ne pove, v nasprotju s katerimi listinskimi dokazi naj bi bili sprejeti izpodbijani odločitvi, razen z virmanom z dne 30. 9.1997. Tudi glede tega listinskega dokaza pa pritožnik ne pojasni, v čem vidi zatrjevano nasprotje. Zgolj s tem, da pritožnik misli, da iz vsebine te dokazne listine izhajajo drugačni procesno in materialnopravni zaključki, kakor jih je sprejelo sodišče, pa ni mogoče utemeljevati zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb je namreč razvidno, da sta se tako Okrožno kot Višje sodišče jasno opredelili do tega listinskega dokaza. Višje sodišče je celo izrecno navedlo, da upoštevajoč vsebino kopije spornega virmana, na katerega se sklicuje pritožnik, razlogi izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča niso v nasprotju s to listino in tudi ne s katero drugo v spisu.

6.Ne drži tudi očitek, da pritožniku ni bila dana možnost dokazovanja njegovih trditev glede "stanja v banki", saj pritožnik v ustavni pritožbi niti ne izkaže, da je v pravdi predlagal izvedbo dokazov v tej smeri. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je v zvezi s tem očitkom razvidno, da je pritožnik ugovoru zoper sklep o izvršbi priložil bančne izpiske, ki jih je kot dokaz Okrožno sodišče pri svoji odločitvi tudi upoštevalo, ni pa razvidno, da bi pritožnik med postopkom zatrjeval še kakršnakoli druga dejstva v zvezi s stanjem "na banki". Poleg tega je Okrožno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe nedvoumno navedlo, da je že izvedenka ekonomske stroke v svojem mnenju upoštevala med drugim tudi izpiske Nove ljubljanske banke o prometu na pritožnikovem žiro računu v spornem obdobju. Dokazno oceno prvostopenjskega sodišča je sprejelo tudi pritožbeno sodišče in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Zgolj nezadovoljstvo z odločitvijo in nestrinjanje z dokazno oceno sodišč pa ne izkazuje kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

7.Pritožnik ustavne pritožbe tudi ne more utemeljevati s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj navedeni člen ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), zato se nanj v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče samostojno sklicevati.

8.Ker torej ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger