Jedro

V obravnavani zadevi ni dvoma, da toženčeva objava spornega članka protipravno posega v tožničin ugled in dobro ime, saj ji očita kaznivo dejanje podkupovanja. Res je, da je tožnica politična stranka in drži, da so meje svobode izražanja v tovrstnih razpravah široke (kot je pojasnilo pritožbeno sodišče), vendar svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe. Očitek kaznivega dejanja pa v naši družbi nedvomno posega v čast in ugled prizadetega.

Ker očitek kaznivega dejanja objektivno predstavlja poseg v tožničine osebnostne pravice, že to ugotovljeno dejstvo zadošča za prisojo vsaj določene pravične denarne odškodnine in tožnici zanjo ni treba še posebej dokazovati, da ji je škoda nastala. Če pa tožnica ob tem navede še dodatno konkretizirane posledice, ki jih je objava povzročila, in jih dokaže, to lahko vpliva na višino odškodnine, ki ji bo prisojena v višjem znesku, kot bi ji sicer pripadala zgolj zaradi objektivno zaznavnega toženčevega protipravnega posega.

Izrek

Reviziji se glede zahtevka o odškodnini delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v tem delu tudi toženčeva pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. in II. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje, tako da se glasi: „Tožena stranka A. d. d., je tožeči stranki C. dolžna plačati 10.000,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 12. 2009 dalje, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 290.000,00 EUR z zakonsko zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, se zavrne.“ V ostalem delu se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške vsega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženca uveljavljala zahtevek za javno opravičilo po 178. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in plačilo odškodnine zaradi okrnitve njenega ugleda in dobrega imena po 183. členu OZ zaradi navedb v članku z naslovom „Denar iz B. ni končal pri F. F., temveč pri njegovi stranki C.“, objavljenem v dnevniku A. 23. 11. 2009. 2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo zahtevku in odločilo, da se je toženec dolžan tožnici javno opravičiti za svoje navedbe, da je denar iz B. končal pri njej, tako da opravičilo na lastne stroške javno objavi v časopisu A., ter ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine 10.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 290.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo ter odločilo o stroških postopka. Zaključilo je, da je toženec ravnal protipravno, saj je z navedbami v članku, predvsem s samim naslovom članka v trdilni obliki, kakor tudi z neutemeljenim sklicevanjem na domnevne citate finskega preiskovalca, nedopustno posegel v ustavno varovano pravico do ugleda in dobrega imena pravne osebe. Naslov članka vsebuje trditev, da je tožnica prejela podkupnino, kar je hud očitek, ki ne temelji na izjavah finskega preiskovalca, kot je to predstavil toženec. Članek je imel velik odmev v slovenskem medijskem prostoru in ostali mediji so povzemali toženčevo pisanje. Bil je predmet javne razprave dalj časa, trditev v njem pa je povzročila med tožničinimi člani mnogo razburjenja, vprašanj, terjali so odgovore. Vse navedeno predstavlja škodo, ki jo je tožnica utrpela na svojem ugledu in dobrem imenu.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, toženčevi pritožbi pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbena zahtevka za javno opravičilo in plačilo odškodnine v znesku 300.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo in tožnici naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje o nedopustnosti toženčevega ravnanja. Drugače od sodišča prve stopnje je presodilo, da je javno opravičilo glede na okoliščine konkretne zadeve prestroga sankcija, pri zahtevku za plačilo denarne odškodnine pa je ugotovilo, da škoda ni bila dovolj intenzivna.

4. Tožnica vlaga zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi, tožničini pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožencu pa naloži plačilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodba pritožbenega sodišča ne razjasni ugotovitev za zaključek o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje o podlagi za izrek zahtevanih sankcij (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo 183. člen OZ, saj novinar za trditve, ki jih je podal v spornem članku ni imel dejanske podlage v svojih virih, ampak je z namenom večje branosti zapisal neresnične trditve, ki vsebujejo hude obtožbe tožnice. Napačna je presoja pritožbenega sodišča, da sta naslov in vsebina članka pomensko odprta in ne vsebujeta jasnega sporočila, saj za povprečnega bralca predstavljata jasno sporočilo, da je tožnica ravnala koruptivno. Pritožbeno sodišče je napačno zaključilo, da objavljene informacije predstavljajo neizkrivljeno sporočilo tega, kar je novinarju povedal finski preiskovalec in ne pojasni, od kod mu takšen zaključek. Takšno sklepanje je v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju priče (kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Finski preiskovalec citiranih navedb ni izrekel. Zmoten je zaključek sodišča, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno. Finski preiskovalec je že takoj po objavi članka zanikal sporno izjavo. Uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče ni povzelo izpovedbe priče D., ampak le izpovedbi avtorja in priče E. E. Pritožbeno sodišče bi moralo ugotoviti kršitev 21. člena ter 1., 2. in 3. točke Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeks) s strani toženčevega novinarja, ker je novinar objavil neresnice kot gotova dejstva. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Ker se pritožbeno sodišče zaradi napačnega zaključka, da ni podana protipravnost, ni ukvarjalo z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da ji je nastala še posebno huda škoda.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženec predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže oziroma zavrne, tožnici pa naloži plačilo njegovih stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vrednost spornega predmeta za zahtevek za javno opravičilo (2.500,00 EUR) ne dosega revizijske vrednosti (drugi odstavek 367. člena ZPP), zato revizija ni dovoljena. Sicer je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je naslov članka, za katerega je tožnik zahteval javno opravičilo, tako pomensko odprt, da sam za sebe ne more predstavljati nedopustne okrnitve tožničinega ugleda. Pritožbeno sodišče je povzelo izpovedbo priče finskega preiskovalca in jo tudi upoštevalo pri odločitvi. Zahtevek za javno opravičilo je zavrnilo, ker je zaključilo, da ni podana protipravnost, zahtevek za plačilo denarne odškodnine pa je zavrnilo zaradi neizkazanosti elementa škode, saj je presodilo, da posledice nedopustnega posega niso bile tako intenzivne, da bi utemeljevale prisojo denarne odškodnine. Tožničine navedbe so bile presplošne ali pa niso bile ugotovljene pred sodiščem prve stopnje. Tožnica tem razlogom v reviziji konkretno ne nasprotuje, zgolj pavšalna zahteva, da ji je nastala posebno huda škoda, ni dovolj. Kodeks novinarjev Slovenije ni materialno pravo, zato je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem delu neutemeljen.

K I. točki izreka

6. Revizija v delu, ki se nanaša na zahtevek za javno opravičilo, ni dovoljena.

7. Pri sporu glede zahtevka za javno objavo opravičila gre za uveljavljanje nepremoženjskega zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Zato vrednost spornega predmeta ne more biti objektivno ocenljiva, saj je navedba vrednosti spornega predmeta in ugotavljanje oziroma preverjanje njene ustreznosti nemogoča oziroma nesmiselna.(1) Ker je vrednost spornega predmeta zahtevka za objavo javnega opravičila neocenljiva, pa tudi pojmovno logično ni mogoče seštevanje posameznih zahtevkov po petem odstavku 367. člena ZPP(2) (v konkretnem primeru zahtevka za javno objavo opravičila po 178. členu OZ in zahtevka za plačilo odškodnine po 183. členu OZ). Stranka ima, ko gre za vrednostno neocenljiv spor, vedno na voljo vložitev predloga za dopustitev revizije, kar je tožnica v obravnavani zadevi tudi storila. Njen predlog je bil zavrnjen s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 242/2013 z dne 24. 4. 2015 zaradi neizkazanosti predpostavk iz 367. a člena ZPP.

8. Zato je Vrhovno sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na zahtevek za javno objavo opravičila, zavrglo.

K II. in III. točki izreka

9. Revizija je glede zahtevka za plačilo odškodnine delno utemeljena.

10. Predmet presoje so zapisi v članku novinarja E. E. (v nadaljevanju novinar), objavljenem v dnevniku A. 23. 11. 2009, in sicer: - trditev v naslovu: „Denar iz B. ni končal pri F. F., temveč pri njegovi stranki C.“; - navedbe v uvodnem delu članka: „'O tem imamo ogromno podatkov,' je finski preiskovalec D. D. odločno odgovoril na naše vprašanje, ali v tem trenutku oziroma v tej fazi preiskave razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz finskega nacionalnega podjetja B. ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel v našo nekdanjo največjo koalicijsko stranko C. Resno in izrecno je odgovoril: 'Da.'“; - navedba v članku: „ ...(denimo, koliko denarja je B. 'poslala' v C.), ...“.

11. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Med pravdnima strankama nista bila sporna datum objave in natisnjeno besedilo samega članka z naslovom „Denar iz B. ni končal pri F. F., temveč pri njegovi stranki C.“, objavljenega 23. 11. 2009 v dnevniku A. Tudi ni bilo sporno, da je D. D. (v nadaljevanju finski preiskovalec) več novinarjem že naslednji dan zanikal zapisano izjavo v spornem članku.

- Finski preiskovalec in novinar sta med postopkom vztrajala vsak pri svojih trditvah. Finski preiskovalec je izjavljal, da nimajo nobenih dokazov, da bi denar iz B. bil nakazan k tožnici, novinar pa, da je izjava finskega preiskovalca resnična, vendar je bila dana le neuradno. Toženec ni dokazal, da je trditev, napisana v naslovu članka, resnična in da je novinar utemeljeno verjel in citiral finskega preiskovalca v trditvi v naslovu članka, kot jo je zapisal. Novinar je pripisal svojemu viru besede v obliki in v citatih drugače, kot jih je ta oseba izrekla.

- Finski preiskovalec ni izrekel novinarju besedila v takšni obliki, kot je bilo navedeno v naslovu spornega članka. Ni izrecno potrdil, da imajo ogromno podatkov o tem, da bi denar iz B. končal ravno pri tožnici, ampak je govoril o tem, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz B. končal v Sloveniji in da je pretok denarja iz B. v C. ena izmed glavnih smeri njihove preiskave.

- Novinar se je zavedal, da naslov članka ne vsebuje resničnih informacij in da bo podana informacija zagotovo močno odmevala ter bo imela velik vpliv v slovenskem javnem in medijskem prostoru. Kljub temu je vztrajal pri besedilu naslova članka v trdilni obliki.

- Članek je bil objavljen na prvi strani osrednjega dnevnega časopisa v Sloveniji in je bil namenjen najširšemu krogu bralcev. V slovenskem javnem prostoru je izjemno odmeval, povzemali so ga vsi osrednji mediji v Sloveniji in je bil predmet javne razprave dalj časa.

12. Vrhovno sodišče glede na navedene dejanske ugotovitve pritrjuje tožnici, da je pritožbeno sodišče nepravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nedokazanosti škode, ker je zmotno presodilo, da nastala škoda ni bila dovolj intenzivna.

13. Obe sodišči sta sicer pravilno zaključili, da objava spornega članka predstavlja toženčevo nedopustno ravnanje, ker sta ugotovili, da so bile v članku objavljene navedbe finskega preiskovalca, ki jih ta ni izrekel. Obrazložili sta, da je novinar, ki je te navedbe zapisal, prenaredil preiskovalčevo izjavo, saj slednji ni izjavil (kot je zapisal novinar), da finska policija v tedanji fazi preiskave razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz podjetja B. ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel k tožnici, ampak je izjavil le, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz B. končal v Sloveniji, in da je pretok denarja iz B. k tožnici ena izmed glavnih smeri preiskave. Dokazni postopek je torej pokazal, da trditve v spornem članku niso resnične. Sporni citat v članku torej izkrivlja tisto, kar je novinarju povedal finski preiskovalec in predstavlja nedopusten poseg v tožničin ugled, saj ni upravičenega razloga za prenareditev preiskovalčeve izjave.

14. Je pa pritožbeno sodišče napačno presodilo, da je naslov članka tako pomensko odprt, da ne omogoča zaključka o njegovi nedopustnosti, ker ne vsebuje izrecnega in neposrednega očitka storitve nezakonitega dejanja. Navedena zmotna presoja pritožbenega sodišča sicer ni vplivala na odločitev o protipravnosti toženčevega ravnanja pri presoji zahtevka za plačilo odškodnine, saj je pritožbeno sodišče v tem delu zaključilo, da je protipravnost podana, vendar pa se je Vrhovno sodišče zaradi razjasnitve vseh okoliščin konkretnega primera opredelilo tudi do revizijskega očitka glede vprašanja pravilne presoje pomena samega naslova članka.

15. Vrhovno sodišče se strinja z revidentko in sodiščem prve stopnje, da naslov članka „Denar iz B. ni končal pri F. F., temveč pri njegovi stranki C.“ za povprečnega bralca predstavlja jasno sporočilo, da je tožnica ravnala koruptivno. Pri presoji nedopustnosti toženčevega ravnanja je treba upoštevati tako naslov članka kot tudi besedilo podnaslova in celotnega teksta tega članka. Začetni del besedila v krepkem tisku (uvodni del članka) namreč potrjuje naslovno trditev članka, saj vsebuje domnevne citate izjave finskega preiskovalca, ki naj bi resno in izrecno potrdil, da v tedanji fazi preiskave razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz finskega nacionalnega podjetja B. ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel v našo nekdanjo največjo koalicijsko stranko C. Čeprav nadaljnje besedilo članka trditve, ki je napisana v naslovu članka, ne potrjuje, pa po presoji Vrhovnega sodišča obravnavani članek z naslovom v trdilni obliki, celotnim besedilom, sliko in citatom finskega preiskovalca pri povprečnem bralcu ne poraja dvomov v resničnost zapisanega očitka storitve nezakonitega dejanja.

16. Povprečni bralec ima torej utemeljene razloge za vtis, da gre za dokazano dejstvo, ki ga je v celoti izrekel finski preiskovalec, glavni in pristojni za preiskovanje afere B., in da na podlagi zbranih dokazov podaja trditev, ki je navedena v naslovu članka in vsebuje izjemno hud očitek o kršitvi volilne zakonodaje in poslovanja političnih strank v Republiki Sloveniji, ki jim ni dovoljeno pridobivati finančnih sredstev iz tujine, posebej ne za volilne kampanje. Zapisi v spornem članku skupaj z naslovom, ki so bili predmet presoje v obravnavani zadevi, zato predstavljajo nedopustno toženčevo ravnanje.

17. Sodišče prve stopnje je kot posledico objave spornega članka ugotovilo še razburjenje med tožničinimi člani, veliko njihovih spraševanj in zahtev po odgovorih ter da je imel članek velik odmev v slovenskem medijskem prostoru. Bil je predmet javne razprave dalj časa. Tudi ostali mediji so povzemali toženčevo pisanje. Tožnici je zato prisodilo odškodnino v znesku 10.000,00 EUR.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo drugače in pojasnilo, da ugotovljena škoda (veliko razburjenje med članstvom, njihova vprašanja in zahteve po odgovorih) ni bila dovolj intenzivna. Pri tem je upoštevalo, da je tožnica politična stranka in so meje svobode izražanja v razpravah, ki jo zadevajo, široke; da se je novinar neposredno po objavi članka odzval z novim člankom, v katerem je izpostavil, da poti denarja iz finskega podjetja k tožnici še niso dokazane in da gre za ugotovitev preiskave, ki še ni končana ter da so bile ostale tožničine navedbe o škodi preveč splošne ali pa dejstva niso bila ugotovljena.

19. Takšen zaključek pritožbenega sodišča je glede na okoliščine konkretnega primera zmoten. Osnovno izhodišče, na katerem gradi pritožbeno sodišče svoje stališče, je napačno. Pritožbeno sodišče namreč, po tem ko je sicer ugotovilo, da toženčeva objava spornega članka protipravno posega v tožničin ugled in dobro ime, zmotno zaključuje, da bi morala tožnica za prisojo denarne odškodnine kljub že opisani ugotovljeni protipravnosti konkretno škodo (zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja) tudi zatrjevati in dokazati (subjektivna koncepcija).

20. Po 183. členu OZ prisodi sodišče pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici (nepremoženjski kategoriji), ki ju pravo priznava tudi pravnim osebam. Pravna oseba je umeten pravni subjekt (umetna tvorba), ki ga je ustvarilo pravo (zakoni) s tem, da je za posamezne pravno organizacijske oblike pravnih oseb določilo predpostavke (pravna dejstva), ki morajo biti izpolnjene, da bi pravna oseba pridobila pravno sposobnost. Zato pravna oseba kot umetna tvorba nima bioloških lastnosti, ki so potrebne za čustvovanje. Pravna oseba kot takšna zato pojmovno ne more trpeti duševnih bolečin.(3)

21. Splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda), ki jih mora dokazati oškodovanec (torej tožnica), so pri odškodninski odgovornosti po 183. členu OZ združene v pojavni obliki okrnitve ugleda ali dobrega imena pravne osebe. Neobstoj krivde kot splošne predpostavke odškodninske odgovornosti pa mora dokazati odgovorna oseba (v obravnavani zadevi toženec). Pri tem je pomembno, ali je toženec vedel oziroma bi moral vedeti, da bo njegovo ravnanje povzročilo okrnitev ugleda ali dobrega imena tožnice. Odškodninska obveznost plačati denarno odškodninsko nastane le ob dodatni predpostavki, če okoliščine primera takšno denarno odškodnino opravičujejo.

22. V obravnavani zadevi ni dvoma, da toženčeva objava spornega članka protipravno posega v tožničin ugled in dobro ime, saj ji očita kaznivo dejanje podkupovanja (to sta zaključili tudi sodišči prve in druge stopnje). Res je, da je tožnica politična stranka in drži, da so meje svobode izražanja v tovrstnih razpravah široke (kot je pojasnilo pritožbeno sodišče), vendar svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe. Očitek kaznivega dejanja pa v naši družbi nedvomno posega v čast in ugled prizadetega.(4) Takšno ravnanje (očitek kaznivega dejanja) torej objektivno predstavlja poseg v tožničine osebnostne pravice. Zato že to ugotovljeno dejstvo zadošča za prisojo vsaj določene pravične denarne odškodnine in tožnici zanjo ni treba še posebej dokazovati, da ji je škoda nastala. Če pa tožnica ob tem navede še dodatno konkretizirane posledice, ki jih je objava povzročila, in jih dokaže, to lahko vpliva na višino odškodnine, ki ji bo prisojena v višjem znesku, kot bi ji sicer pripadala zgolj zaradi objektivno zaznavnega toženčevega protipravnega posega (objektivna koncepcija).

23. V konkretnem primeru je bistveno dejstvo tudi, da je bil poseg v tožničine pravice grob in nameren, saj sta obe sodišči ugotovili, da se je novinar zavedal, da naslov članka ne vsebuje resničnih informacij in istočasno, da bo podana informacija zagotovo močno odmevala in imela velik vpliv v slovenskem javnem in medijskem prostoru, pa je vztrajal pri besedilu naslova članka v trdilni obliki. Članek je bil objavljen na prvi strani osrednjega dnevnega časopisa v Sloveniji in je bil namenjen najširšemu krogu bralcev. V slovenskem javnem prostoru je izjemno odmeval, povzemali so ga vsi osrednji mediji v Sloveniji in je bil predmet javne razprave dalj časa. Glede na navedeno predstavlja znesek 10.000,00 EUR, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravično denarno odškodnino.

24. V zvezi s toženčevimi navedbami v odgovoru na revizijo o pavšalnosti in nekonkretiziranosti revizijskih navedb glede same škode, o neizpodbijanju ugotovitev pritožbenega sodišča glede posledic očitanega posega in presplošnosti ter neugotovljenosti ostalih tožničinih navedb glede obsega škode, Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da temu ne more pritrditi. Tožnica namreč v reviziji uveljavlja zmotno uporabo 183. člena OZ, nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine in navaja, da bi ji sodišči morali prisoditi višjo odškodnino, ker ji je nastala posebno huda škoda. S temi navedbami pa tožnica izpodbija tudi zaključek pritožbenega sodišča, da toženčevo nedopustno ravnanje (navedbe v članku) ne predstavlja dovolj intenzivne okrnitve tožničinega ugleda.

25. Ni pa utemeljen revizijski očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka (kršitev po 8. členu ZPP, ker naj pritožbeno sodišče ne bi povzelo izpovedbe priče finskega preiskovalca, ampak le izpovedbi novinarja in priče E. E.; ter kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - neobrazloženost in protispisnost). Tožnica namreč zmotno napada izpodbijano sodbo, ker naj bi pritožbeno sodišče odločilo, da ni podana predpostavka protipravnosti in naj bi napačno zaključilo, da objavljene informacije predstavljajo neizkrivljeno sporočilo tega, kar je novinarju povedal finski preiskovalec. Pritožbeno sodišče je ugotovilo ravno nasprotno in potrdilo zaključek sodišča prve stopnje, da je novinar neupravičeno prenaredil preiskovalčevo izjavo. Zato so uveljavljane kršitve postopka že zaradi navedenega logično neutemeljene. Iz istega razloga se Vrhovnemu sodišču tudi ni bilo treba opredeliti do očitka, da izpodbijana sodba nima razlogov o ugotovljeni kršitvi določb Kodeksa.

26. Glede na navedeno je Vrhovno sodišča reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da se toženčeva pritožba zoper odločitev o odškodnini zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je dne 28. 12. 2009, dalje. V preostalem delu, s katerim tožnica izpodbija sodbo pritožbenega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe, pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

K IV. točki izreka

27. Po prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, ter odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

28. Ker je Vrhovno sodišče delno zavrglo revizijo in delno spremenilo izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje, je na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Po delni spremembi izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje je tožnica v pravdi deloma zmagala. Vrhovno sodišče je glede na doseženi uspeh zato odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške vsega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej Maja Ovčak Kos in Žiga Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik, 2015, št. 71; in Sklep Vrhovnega sodišča II DoR 143/2014 z dne 18. 12. 2014. Op. št. (2): Po katerem se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku.

Op. št. (3): Glej N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 1056-1057. Op. št. (4): Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 405/2002 z dne 8. 1. 2004 poudarilo, da imajo mediji pomembno vlogo pri obveščanju javnosti, zato smejo javnost seznanjati samo z (resničnimi) dejstvi in niso opravičeni obtoževati in presojati kazenske odgovornosti posameznikov, pa čeprav so to tako imenovane osebe javnega (političnega) življenja. To je v vsaki pravni državi naloga tožilstva in nazadnje sodišča, ki mora ugotoviti storitev kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi.