Jedro

Tožnik je iz naslova nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom prejel preveč izplačan znesek v vtoževani višini. Pravna podlaga za vrnitev preveč izplačanega zneska je podana v 275. členu ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami OZ. Zavod je pooblaščen, da izda odločbo o ugotovitvi preplačila, določi znesek preplačila in način, po katerem bo preplačilo vrnjeno. Gre za verzijsko terjatev iz 1. odstavka 190. člena OZ, po kateri mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, med drugim prejeto vrniti. Zato tožnikov zahtevek na razveljavitev odločb o ugotovljenem preplačilu ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je v skupno obravnavanje združilo zadevo iz spora o glavni stvari zaradi preplačila denarne dajatve iz naslova invalidnosti in procesni odločitvi o popravi pomote v prvostopenjskem posamičnem upravnem aktu o ugotovljenem preplačilu, zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 31. 3. 2011 in št. ... z dne 30. 12. 2010 ter št. ... z dne 28. 10. 2013 in sklepa o popravi pomote št. ... z dne 24. 5. 2013 (I. točka izreka), kjer je presodilo, da so izpodbijani posamični upravni akti pravilni in zakoniti. Hkrati je izreklo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenih odvetnikih vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri stroškovne ugoditve tožbenim zahtevkom, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Glede sklepa o popravi pomote meni, da je sodišče zmotno uporabilo 1. odstavek 223. člena ZUP, ko je štelo, da ima popravek pomote pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Izpodbijani prvostopenjski sklep o popravi pomote je nedvomno neugoden, saj določa daljše časovno obdobje, za katero je bilo ugotovljeno, da naj bi prejel preveč izplačano nadomestilo plače. Sklep bi lahko učinkoval le od dneva njegove vročitve. Obširno opisuje, da je bilo v izreku odločbe z dne 30. 12. 2010 ugotovljeno, da je bilo nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom preveč izplačano od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2008 v znesku 11.774,74 EUR. Mogoče je izračunati, da je v tem obdobju prejel nakazila v skupnem znesku 2.368,80 EUR in ne 11.774,74 EUR. Če ne bi bilo izdanega sklepa o popravi pomote bi bilo mogoče zaključiti, da je od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2008 prejel le 2.368,80 EUR preplačila in ne 11.774,74 EUR.

Ker je bilo v tožbi zoper sklep o popravi pomote izpostavljeno, da je bilo poseženo v njegovo pravico do pritožbe, sodišče pa se do tega relevantnega ugovora ni opredelilo, naj bi izpodbijana sodba pomenila sodbo presenečenja. Sicer je povsem zmotno zaključeno, da izpodbijani sklep o popravi pomote ni neugoden, ker je znesek preplačila pred in po popravku ostal enak. Neutemeljeno se tudi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 734/2005 z dne 1. 7. 2009, ki s predmetno zadevo nima nobene zveze. Popravek odločbe bi moral učinkovati od dneva vročitve sklepa o popravku.

S sklepom o popravi pomote z dne 24. 5. 2013 je nadomeščen celotni 1. odstavek odločbe z dne 30. 12. 2010, kar naj bi bilo v nasprotju s 1. odstavkom 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, saj ne gre za popravo, temveč nedopustno spremembo dokončnega izreka odločbe. Namesto, da bi organ druge stopnje ugotovil bistveno kršitev določb ZUP-a ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje, je nadomestil razloge, kar ni dopustno in pomeni kršitev pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

Ker sklep o popravi pomote, ki je neugoden za stranko, učinkuje od dneva vročitve, torej od 28. 5. 2013 dalje, bi sodišče prve stopnje moralo hkrati odločati o ugovoru zastarane terjatve in zahtevku ugoditi. V vsakem primeru je nastopilo zastaranje domnevnih preplačil, saj gre pri terjatvi iz naslova nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom za občasno denarno dajatev, pri kateri zastaralni rok znaša tri leta.

Nadalje meni, da 275. člen ZPIZ-1 in 3. odstavek 190. člena OZ nista uporabljiva. Ni obogaten na škodo tožene stranke, prav tako pa je še vedno v veljavi odločba organa prve stopnje z dne 27. 1. 2009, s katero mu priznano nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 8. 2008 dalje v znesku 394,80 EUR. Le odločba o prenehanju pravice, ki v konkretnem primeru ne obstaja, bi lahko predstavljala temelj za vračilo preplačila. Ker je tožena stranka sama izdala odločbo ... z dne 27. 1. 2009 in tudi nalog za akontacijo iste opr. št. z dne 3. 12. 2008, naj bi vedela, na kakšni podlagi izplačuje nadomestilo in v kakšnem znesku. Sicer je bil v II. kategorijo invalidnosti razvrščen 22. 11. 1995 s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno in je tako nadomestilo po 131. členu ZPIZ/92 enako razliko med plačo, ki jo prejema za krajši delovni čas od polnega in ki bi jo prejemal za poln delovni čas. Ker so se mu kot samostojnemu podjetniku prispevki obračunavali za 48 ur od zavarovalne osnove 1.637,40 EUR, naj bi bil z vračilom nadomestila pokojninske dajatve obogaten toženi zavod. Meni še, da bi v predmetni zadevi bilo potrebno uporabiti 191. člen OZ, saj je tožena stranka ves čas vedela, kaj izplačuje, zaradi česar je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o zmotnem dvakratnem izvajanju odločbe z dne 27. 1. 2009. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih drugih procesnih kršitev.

Sodba je utemeljena z vsemi odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. Pisni odpravek sodne odločbe nima pomanjkljivosti, da bi bilo zgolj zato, ker ni odgovorjeno na vse tožbene navedbe, mogoče uspešno zatrjevati, da gre za sodbo presenečenja. Že načeloma se v sodbi ni potrebno opredeljevati do vseh tistih navedb stranke, ki za razsojo zadeve niso odločilnega pomena. Iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, to velja tudi glede domnevno neupravičenega posega v pravico do pritožbe v zvezi s popravnim sklepom, izdanim v predsodnem upravnem postopku.

V zvezi z izpodbojno tožbo gre v obravnavani zadevi za spor zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka. Z odločbo z dne 31. 3. 2011 je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 30. 12. 2010. S slednjo pa je v povezavi s sklepom o popravi pomote z dne 24. 5. 2013 ugotovljeno, da je bilo tožniku na podlagi naloga za izplačevanje akontacije denarne dajatve z dne 3. 12. 2008 in odločbe o odmeri nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z dne 27. 1. 2009, v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2010 preveč izplačanih 11.774,74 EUR. Posledično je izrečeno, da je zavarovanec (v tem sodno socialnem sporu: tožnik) neupravičeno prejeti znesek dolžan nakazati na transakcijski račun tožene stranke v roku 36 mesecev od prejema odločbe, sicer se bodo po poteku tega roka zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnika.

V obravnavani zadevi gre torej za spor zaradi povrnitve preplačanih zneskov denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja, in sicer iz naslova nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je nedvomno podana v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po navedeni določbi ZPIZ-1 mora namreč oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Z navedeno določbo ZPIZ-1 je zavod nadalje med drugim pooblaščen, da izda odločbo o ugotovitvi preplačila, določi znesek preplačila in način, po katerem bo preplačilo vrnjeno. Gre za verzijsko terjatev iz 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ) po kateri mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega med drugim prejeto vrniti. Navedene materialne določbe pa je ob prepričljivo ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje.

Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilno zgolj dejstvo preplačila 11.774,43 EUR. Dokazna ocena je sprejeta na podlagi izpisov tožene stranke z dne 15. 3. 2013 ter potrdil sektorja za nakazovanje pokojnin z dne 17. 12. 2010 in z dne 3. 3. 2011, da je bila denarna dajatev od 1. 8. 2008 izplačevana na podlagi naloga za izplačilo akontacije z dne 3. 12. 2008 v višini 230,00 EUR mesečno in po odločbi št. ... z dne 27. 1. 2009. Preplačilo v navedeni višini le še dodatno potrjuje izpis prilivov na osebni račun tožnika pri banki A. z dne 28. 3. 2014. Logično pravilno sodišče prve stopnje dokazno ocenjuje tudi tožnikovo izpoved v povezavi s tožbenimi navedbami, da preplačila ni prejel, saj je zaslišan kot stranka sam potrdil, da je od tožene stranke prejemal dve nakazili mesečno in hkrati izjavil, da glede prejetih zneskov ni odprtih vprašanj.

Ker je v obravnavani zadevi tako tudi po presoji pritožbenega sodišča zagotovo podan dejanski stan iz 275. člena ZPIZ-1 v zvezi s 190. členom OZ, je izpodbijana zavrnilna sodba na odpravo vseh štirih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka v celoti pravilna in zakonita. Tožnikova obširna pritožbena izvajanja, ne glede na to, ali se nanašajo na domnevno zmotno uporabo materialnega ali procesnega prava bodisi v sodnem ali predsodnem postopku oz. na dejansko stanje, tako ne morejo biti odločilna.

Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo pravno naziranje, da bi sklep o popravi pomote z dne 24. 5. 2013 lahko učinkoval šele od njegove vročitve, ker naj bi bil zanj neugoden. Res je sicer, da je bilo v prvem odstavku odločbe z dne 30. 12. 2010, s katero je ugotovljeno preplačilo v višini 11.774,74 EUR zapisano, da je šlo za izplačevanje denarne dajatve v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2008. Vendar pa gre tudi po oceni pritožbenega sodišča pri zapisu datuma „30. 11. 2008“ namesto pravilno „30. 11. 2010“ glede na obrazložitev v istem posamičnem upravnem aktu in znesek preplačila, za očitno napako v zapisu „2008„ namesto pravilno „2010“. Zaradi prepričljivo ugotovljenega zneska preplačila, zagotovo ni mogoče šteti, da bi bil popravek očitne pisne napake v številki oz. letnici neugoden v smislu 3. stavka prvega odstavka 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUP), niti da bi popravek pomote v odločbi lahko učinkoval šele od dneva vročitve popravnega sklepa, kot zmotno meni pritožnik.

Sodišče prve stopnje namreč logično pravilno zaključuje, da popravek za tožnika ni neugoden, in je začel učinkovati že od izdaje odločbe z dnem 30. 12. 2010. Pravno irelevantna so zato vsa obširna pritožnikova izvajanja, da v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2008 ni prejel preplačila v navedenem znesku, in da so posamični mesečni zneski, glede na to, da gre za občasno denarno dajatev do dneva izdaje popravnega sklepa, že zastarali.

Zmotno in celo protispisno je nadalje tudi pritožbeno zatrjevanje, da iz sklepa o popravi pomote ni jasno, kaj naj bi bilo sploh popravljeno. Če tudi je povzeto celotno besedilo prvega odstavka izreka prvostopenjske odločbe z dne 30. 12. 2010, je s sklepom o popravi več kot očitno nadomeščen le prvotno zapisani datum „30. 11. 2008“ na „30. 11. 2010“. Zgolj dejstvo, da je v zvezi s popravo datuma 30. 11. 2008 na 30. 11. 2010 povzeta celotna vsebina prvega odst. izreka odločbe z dne 30. 12. 2010, ne pomeni nedopustnega spreminjanja izreka iste odločbe. V predsodnem niti v postopku pred sodiščem prve stopnje tako ni prišlo do zatrjevanih kršitev temeljnih pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

Končno niso utemeljena niti pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na naloženo vračilo preveč prejetih zneskov denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja od 1. 8. 2008 dalje. Res je sicer, da je tožena stranka dne 27. 1. 2009 sama izdala odločbo o pravici do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v določenem znesku od 1. 8. 2008 dalje, pred tem 3. 12. 2008 pa nalog za izplačevanje akontacije istovrstne denarne dajatve na temelju 260. člena ZPIZ-1. Vendar navedeno postopanje, ki ima ustrezno zakonsko podlago, samo po sebi ne pomeni, da bi tožnik lahko zadržal neupravičeno prejeti znesek v ugotovljeni višini, oz. da glede na 275. člen ZPIZ-1 le tega ne bi bil dolžan vrniti.

Pritožbeno sodišče ne ponavlja pravilne utemeljitve prvostopenjske sodbe, zakaj v obravnavani zadevi ne gre za kondikcijsko terjatev po 191. členu OZ-a, saj je ta povsem v skladu z ustaljeno sodno prakso, vključno s stališči Vrhovnega sodišča RS. Pomotoma opravljeno izplačilo denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja, do katere je več kot očitno prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami tožene stranke, samo po sebi ne izključuje vrnitvenega zahtevka, ne glede na to, da si tožena stranka ni pridržala pravice zahtevati vračilo preplačila. Pomota oz. zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve po 190. členu OZ-a. Sicer pa je glede na določbo 275. člena ZPIZ-1, ki kot lex specialis predstavlja pravno podlago in ureja način ter postopek v zvezi z neupravičeno obogatitvijo, v okoliščinah konkretnega primera povsem zmotno tudi pritožnikovo stališče, da bi lahko kot temelj za vračilo preveč prejete denarne dajatve predstavljal le posamičen upravni akt o prenehanju pravice do denarne dajatve.

Ker glede na predhodno izpostavljene odločilne dejanske in pravne razloge niti preostale navedbe pritožnika, od tega da naj bi mu bila denarna dajatev iz invalidskega zavarovanja odmerjena v prenizkem znesku, da naj bi verzijska terjatev, ki izvira iz občasnih denarnih dajatev že zastarala ter nekatere druge, za pritožbeno rešitev predmetne zadeve pravno niso odločilne, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo v skladu s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.