Jedro

Ugotovitev sodišča druge stopnje o obstoju še druge kršitve, ki ni bila predmet disciplinskega postopka pri toženi stranki, pravno sploh ne obstaja, saj jo izključuje prepoved iz 374. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 24. člena ZSZD.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S zavrnilo zahtevek ... na razveljavitev odločbe disciplinske komisije ... z dne 15.3.1985 in sklep delavskega sveta z dne 12.4.1985 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnici zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. točki 43. člena pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti oziroma 11. točki 166. člena pravilnika o delovnih razmerjih (odklonitev del in nalog) zakonito izrečen najstrožji ukrep. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno odločbo. Tožeča stranka je na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94) vložila proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka (3. in 1. točka 385. člena ZPP). V reviziji trdi, da ne obstoja njena odgovornost za očitano dejanje, saj za odreditev dela čistilke v popoldanski izmeni ni bilo zakonite podlage; manjkala je namreč njena privolitev. Ta pa je bila po določbi 4. odstavka 43. člena takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/83 - v nadaljevanju ZDR) odločilnega pomena za ugotovitev zakonitosti razporeditve na delo čistilke, za katero se je zahtevala nižja strokovna izobrazba od njene (tehnični risar). Tožničino soglasje za razporeditev na opravila čiščenja poslovnih prostorov je bilo pogojevano z opravljanjem teh del le v dopoldanskem času. Ker delavec ne krši delovne obveznosti, kadar ne opravlja dela, odrejenega v nasprotju z zakonom, je sodišče z odločitvijo o storitvi hujše kršitve delovne obveznosti tožnice zmotno uporabilo materialno pravo. Dejanska podlaga sodne odločbe pa temelji, po mnenju revidentke, na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče ni izvedlo vseh, po tožnici predlaganih dokazov. Po takrat veljavnem zakonu o sodiščih združenega dela pa bi moralo sodišče popolnoma in resnično ugotoviti vsa dejstva, od katerih je bila odvisna utemeljenost tožničinega zahtevka. Takšna opustitev procesnih dejanj sodišča torej pomeni kršitev pravil postopka. Postopek je bil kršen tudi z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da tožnica z očitanim ravnanjem ni storila le hujše kršitve delovne obveznosti odklonitve dela, temveč tudi hujšo kršitev neopravičenega izostanka. Z dodatno kvalifikacijo dejanja, ki ni bila predmet disciplinskega postopka, je pritožbeno sodišče kršilo temeljno načelo pravne države, to je prepoved reformacije in peius. Odločitvi sodišča druge in prve stopnje naj se zato razveljavita in zadeva vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94, v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus napadene odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona, sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, ki naj bi jih glede na določbo 28. člena takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84 - v nadaljevanju: ZSZD) moralo, se nanaša na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. Teh kršitev pa v revizijske m postopku ni mogoče uveljaviti, saj je mogoče bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v revizijskem postopku uveljaviti le, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Če se je kršitev relativnega značaja pripetila v postopku na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Tožeča stranka pa se v pritožbenem postopku ni sklicevala na obstoj relativnih procesnih kršitev (izpodbijala je le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava). Ker tožnica kršitev procesnih določb iz 1. odstavka 354. člena ZPP ni uveljavljala že v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje, se na ta revizijski razlog ne more sklicevati v reviziji. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji, storjene s tem, da pritožbeno sodišče ni spoštovalo določbe 374. člena ZPP, ni utemeljen. V določbi 374. člena ZPP je izražena prepoved spremembe v škodo pritožitelja (prepoved reformatio in peius), kar pomeni prepoved sodišču druge stopnje, da spremeni sodbo v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. To prepoved - kot izjemo od načela iskanja materialne resnice - je sodišče druge stopnje dolžno upoštevati le tedaj, kadar postopa po določilu 373. člena ZPP, torej kadar spremeni sodbo sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče za svojo odločitev uporabilo določbo 368. člena ZPP, saj je zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. S tem je bila vzdržana v veljavi odločitev disciplinskih organov tožene stranke. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je v očitanem ravnanju tožnice zaznati tudi znake disciplinske kršitve neopravičenih izostankov, pa ni imela nobenega vpliva na izrečeni ukrep. Njegova ugotovitev o obstoju še druge kršitve, ki ni bila predmet disciplinskega postopka pri toženi stranki, pravno sploh ne obstaja, saj jo izključuje prepoved iz 374. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 24. člena ZSZD. Zaradi omejenosti okvira, v katerem odloča vrhovno sodišče v revizijskem postopku, tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljena. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v obeh odločbah, saj po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta prepoved onemogoča revizijskemu sodišču drugačen dokazni zaključek, kot sta ga sprejeli obe nižji sodišči. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da tožnica, na lastno željo razporejena z dokončnim sklepom tožene stranke na delovno mesto čistilke, tega dela ni hotela opravljati po razporedu, ki ji je bil določen (v popoldanski izmeni). V izreku disciplinske komisije opisano ravnanje tožnice je imelo, po ugotovitvah obeh sodišč, vse znake hujše disciplinske kršitve iz 2. točke 43. člena pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti, opredeljene kot odklonitev del, pomembnih za nemoten potek delovnega procesa in poslovanja, če za to ni opravičenih razlogov. S tem, da je tožeča stranka v dneh 23.1.1985, 25.2.1985, 27.2.1985, 28.2.1985, 1.3.1985, 4.3.1985, 5.3.1985, 6.3.1985, 7.3.1985 in 11.3.1985 odklonila delo v razporejeno popoldansko izmeno, je storila hujšo kršitev delovne obveznosti, za kar ji je bil po 8. točki 159. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke izrečen najstrožji ukrep. Delavec namreč krši delovno obveznost, če se ne ravna po dokončni odločbi o razporeditvi. Revizijske navedbe, da je bilo tožničino soglasje iz 4. odstavka 43. člena zakona o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 24/83) dano le za opravljanje del čistilke v dopoldanskem času in trditve o šikanoznem ravnanju tožene stranke, pa izpodbijajo dejanske ugotovitve obeh sodišč. Zato revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kot prej navedeno, namreč ni revizijski razlog (3. od stavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP). Določbe ZPP in ZSZĐ, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).