Jedro

Standard (7 m2 na zapornika), ki ga je določil Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ima le naravo priporočila, ki ga mora država upoštevati v okviru svojih objektivnih možnosti.

Tožnik bi se svojemu duševnemu trpljenju lahko izognil, če bi opustil svojo kriminalno dejavnost, tako pa je sam prevzel tveganje, da se bo, če ga bodo organi pregona odkrili, znova znašel v zanj neugodnih razmerah v zavodu, kjer naj bi mu bile kršene njegove človekove pravice. Vprašljivo je torej, ali je tožnik upravičen do popolne odškodnine.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na bistveno višje odškodnine iz prakse ESČP, saj so prav po stališču navedenega sodišča odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih prisodijo domača sodišča v postopkih po EKČP, lahko tudi za več kot polovico nižje od tistih, ki bi jih v podobnih zadevah prisodilo ESČP. Sodišče prve stopnje je štelo, da je zastaranje tožnikove odškodninske terjatve pričelo teči že s samim prestajanjem zapora oziroma pripora. Pri tem pa ni upoštevalo, da je bila tožniku celotna nepremoženjska škoda lahko znana šele, ko je domnevna kršitev njegovih osebnostnih pravic prenehala. Poleg tega je bil tožnik zaradi odvzema prostosti vendarle v posebnem položaju, zato ni sprejemljivo stališče, da tožniku ničesar ni preprečevalo, da bi že prej zahteval pravno varstvo. Takšna pretoga razlaga sodišča glede pričetka teka zastaralnega roka nesorazmerno posega v tožnikovo pravico do odškodnine za zatrjevano škodo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je po spremembi tožbe zahteval od toženke plačilo 9.650,00 EUR odškodnine z obrestmi. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 5.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2012 dalje. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik navaja, da je bil neenako obravnavan v postopku pred sodiščem prve stopnje. Toženka, ki razpolaga s ključnimi dokazi, tožnikovemu pooblaščencu ni poslala zaprošenih podatkov o celotnem obdobju prestajanja pripora in zapora. Sodišče je po zaključku obravnave to znova otvorilo, izključno v toženkino korist. Tožnika je pozvalo k dopolnitvi navedb, čeprav je bila njegova tožba že ob vložitvi sklepčna. Toženki pa je zastavilo več vprašanj in nato upoštevalo njene odgovore, čeprav je bila z navajanjem novih dejstev že prekludirana. Prisojena odškodnina je bistveno prenizka. Sodišče bi moralo tožnikovo škodo obravnavati enotno za celotno obdobje kršitve in ne za vsak dan posebej. Tožniku je prisodilo le po 10,00 EUR na dan, medtem ko so odškodnine pri ESČP 30,00 EUR na dan. Tožnikove škode ni v zadostni meri individualiziralo, ker ni postavilo izvedenca za tožnikove duševne bolečine. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov je tožniku onemogočilo dokazovanje, da je bil ZPKZ ... v spornem času prezaseden. Sodišče tudi ni upoštevalo sodne prakse, po kateri je minimalni standard 7 m2 na pripornika oziroma zapornika. Zmotno je odločilo o zastaranju, saj je bil tožniku celoten obseg škode znan šele, ko je prenehal prestajati pripor in zapor. Poleg tega se je med prestajanjem bal zahtevati ugodnejše razmere zase. Sodišče se ni izreklo o tožnikovi trditvi, da mu pravni red v nasprotju s 13. členom EKČP med prestajanjem pripora oziroma zapora ni omogočil učinkovitega pravnega sredstva zoper kršitve njegovih človekovih pravic. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je bil tožnikov uspeh v pravdi večji od toženkinega, upoštevaje temelj zahtevka.

4. Toženka očita sodišču, da je Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, ki je bil za povrh 15. 6. 2013 spremenjen, po analogiji uporabilo tudi za čas prestajanja pripora, čeprav za to ni nobene podlage. Če med izvrševanjem pripora in zapora ne bi bilo nobene razlike, ne bi bila v veljavi dva različna pravilnika. Sodišče ni navedlo, kje je bil objavljen in koga zavezuje standard, ki določa, da je 7 m2 na zapornika približen in zaželen okvir za zapornikovo celico. ESČP se v nobeni zadevi, ki se nanaša na stanje v slovenskih zaporih, ne sklicuje na ta standard. Sodišče nadalje ni upoštevalo, da so se pogoji že leta 2010 bistveno izboljšali. Poleg tega je napačno ovrednotilo čas, ki ga je tožnik preživel zunaj celice. Ni upoštevalo dejstva, da je tožnik specialni povratnik, ki je vedel, kakšne so razmere v zavodu. Zatrjevanih duševnih bolečin ni trpel, pomirjevala je jemal zaradi odvajanja od heroina. Prisojena odškodnina je previsoka. Tožnik svojega odškodninskega zahtevka ni specificiral po dnevih. V judikatu II Cp 2360/2011, na katerega se sklicuje sodba, so bile predmet presoje bistveno slabše razmere, ki so bile v zavodu leta 2006 in 2007. Končno odškodnine pred nacionalnim sodiščem nikoli ne presegajo 50 % odškodnin, ki jih prisoja ESČP. 5. Obe pravdni stranki sta obrazloženo odgovorili na pritožbi svojega nasprotnika in predlagata njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino za svoje duševne bolečine, ki jih je trpel, ker mu toženka med prestajanjem pripora in kazni zapora ni zagotovila pričakovanega udobja. Sodišče prve stopnje je večino tožnikovih očitkov (glede opreme v sobi, osebne higiene, stikov z družino, kajenja v sobi, zdravstvene oskrbe in telefonskih klicev) zavrnilo z izčrpnimi in prepričljivimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih zato ne ponavlja. Vprašljivo pa je, ali je toženki mogoče očitati zatrjevane protipravne opustitve tudi glede zagotovitve zadostnega osebnega prostora tožnika v času prestajanja pripora in kazni zapora.

8. Toženka utemeljeno izpostavlja, da izvrševanje pripora in izvrševanje kazni zapora posebej urejata dva pravilnika in da za analogijo pri uporabi njunih določil ni podlage. Tudi standard (7 m2 na zapornika), ki ga je določil Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ima po presoji pritožbenega sodišča le naravo priporočila, ki ga mora država upoštevati v okviru svojih objektivnih možnosti. Drugačno stališče, izraženo v enem od judikatov (II Cp 745/2016), je zaenkrat v sodni praksi osamljeno in je še predmet revizijskega preizkusa.

9. Predvsem pa toženka upravičeno poudarja, da je tožnik specialni povratnik in da je že bival v istem zavodu, torej so mu tamkajšnje razmere bile poznane. Temu dejstvu je sodišče prve stopnje pripisalo premajhen pomen. Tožnik bi se svojemu duševnemu trpljenju lahko izognil, če bi opustil svojo kriminalno dejavnost, tako pa je sam prevzel tveganje, da se bo, če ga bodo organi pregona odkrili, znova znašel v zanj neugodnih razmerah v zavodu, kjer naj bi mu bile kršene njegove človekove pravice. Vprašljivo je torej, ali je tožnik upravičen do popolne odškodnine, upoštevaje določilo 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

10. Poleg tega bi sodišče moralo upoštevati, da odškodnine za nepremoženjsko škodo v nobenem primeru ni mogoče odmerjati po dnevih, čemur utemeljeno nasprotujeta obe pravdni stranki. Tudi tožnik svojega odškodninskega zahtevka ni specificiral po dnevih, ampak je zahteval enotno odškodnino za celotno obdobje prestajanja pripora in zapora. Tožnik se sicer neutemeljeno sklicuje na bistveno višje odškodnine iz prakse ESČP, saj so prav po stališču navedenega sodišča odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih prisodijo domača sodišča v postopkih po EKČP, lahko tudi za več kot polovico nižje od tistih, ki bi jih v podobnih zadevah prisodilo ESČP. Judikat II Cp 2360/2011, ki ga izpostavlja tožnikova pritožba, z njegovo zadevo ni primerljiv, ker obravnava nepremoženjsko škodo, ki jo je oškodovanec utrpel v letih 2006 in 2007, ko so bile razmere v zavodu za prestajanje kazni zapora bistveno slabše kot pozneje; za povrh je bila oškodovancu v navedeni zadevi prvič odvzeta prostost. 11. Tožnik pa se utemeljeno zavzema za individualizacijo odškodnine, vendar sodišče v ta namen ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem medicinske stroke, sploh ker je tožnik ta dokaz med pravdo umaknil. Za odgovor na sporna vprašanja v zvezi z višino odškodnine, ki jih pravdni stranki ponavljata v pritožbi, ni potrebno posebno strokovno znanje. Pač pa bi sodišče prve stopnje v sodbi moralo opredeliti ugotovljene tožnikove duševne bolečine po stopnji in trajanju ter navesti morebitne posebne okoliščine primera, skladno z določilom 179. člena OZ, ki predpisuje merila za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

12. Tožnik utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o toženkinem ugovoru zastaranja. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so sicer obširni, vendar neprepričljivi. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je zastaranje tožnikove odškodninske terjatve pričelo teči že s samim prestajanjem zapora oziroma pripora. Pri tem pa ni upoštevalo, da je bila tožniku celotna nepremoženjska škoda lahko znana šele, ko je domnevna kršitev njegovih osebnostnih pravic prenehala. Poleg tega je bil tožnik zaradi odvzema prostosti vendarle v posebnem položaju, zato ni sprejemljivo stališče izpodbijane sodbe, da tožniku ničesar ni preprečevalo, da bi že prej zahteval pravno varstvo. Takšna pretoga razlaga sodišča glede pričetka teka zastaralnega roka nesorazmerno posega v tožnikovo pravico do odškodnine za zatrjevano škodo. Okoliščine, v katerih se je znašel tožnik, bi lahko pomenile nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje po 360. členu OZ ne teče. 13. Po navedenem je izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pomanjkljiva. Na ostale pritožbene trditve zaenkrat ni treba odgovarjati. Zgolj zaradi jasnosti pa je treba dodati, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih očita tožnik v svoji pritožbi. Nobene podlage namreč ni za njegovo trditev, da je bil v primerjavi s toženko neenakopravno obravnavan. Zadostne trditve o obsegu svoje škode mora podati oškodovanec, saj gre za njegovo trditveno in dokazno breme. Zgrešeno je zato tožnikovo pričakovanje, da bi morala toženka izkazati, v katerem časovnem obdobju je bil tožnik v priporu oziroma zaporu. Najmanj nenavadno je, da tega tožnik sam ne ve. Nesprejemljivi so tudi pritožbeni pomisleki glede ponovne otvoritve glavne obravnave, saj je bila takšna odločitev, ki jo sodišču prve stopnje dopušča 292. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), potrebna zaradi zagotovitve materialnega procesnega vodstva, zato pravdni stranki nista bili prekludirani z navajanjem novih dejstev oziroma pojasnjevanjem že zatrjevanih. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo preostale dokazne predloge, tako da tožnikova pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena, sploh ker je tožnik nekaj svojih dokaznih predlogov sam umaknil. Tudi sicer pri sestavi sodbe ni prišlo do kršitev, ki bi lahko onemogočile njen pritožbeni preizkus.

14. Sodišče druge stopnje je torej obema pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo v ponovljenem postopku glede na že izvedene dokaze lahko enostavneje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe odpravilo nakazane pomanjkljivosti.

15. Pravica do povračila pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida pravde, zato je sodišče druge stopnje odločitev o teh stroških pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).