Jedro

Tožena stranka bi morala tožnici izredno odpoved PZ (kršitev po

2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR - neopravičeni izostanki) podati v roku 15 dni (2. odstavek 110. člena ZDR) od njenega zagovora. Zaradi prekoračitve navedenega roka je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo podano izredno odpoved PZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo razsodilo tako, da je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 5.5.2003 kot nezakonito (točka 1 izreka sodbe); tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjigo, plačati vse zaostale prispevke in davke iz delovnega razmerja ter ji izplačati vse zaostale plače za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od

7.5.2003 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakomesečnega izplačila plače dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo (točka 2 izreka sodbe); obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 125.388,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo (točka 3 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se tožena stranka ne more strinjati z obrazložitvijo sodišča, da je vedela za neopravičene izostanke z dela tožeče stranke že 12.3.2003, ko je tožeči stranki poslala vabilo na zagovor. Po mnenju tožene stranke je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z odpovednimi razlogi, dejansko vprašanje, odgovor na katerega je potrebno poiskati v vsakem primeru posebej. Zakonodajalec uporablja termin "seznanitve" z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ki ga nikakor ni mogoče razumeti tako, kot ga je obrazložilo sodišče prve stopnje.

V tej zadevi predstavlja odpovedni rok dejanje tožeče stranke, ki je z 22 neopravičenimi izostanki z dela naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalcu tako začne teči 15-dnevni subjektivni rok šele takrat, ko se dokončno in v celoti seznani z vsemi okoliščinami primera, torej, ko z vso gotovostjo ugotovi, da je podan v resnici odpovedi razlog. V tej zadevi je delodajalec moral ugotoviti, ali je delavka v resnici izostala z dela neopravičeno, torej ali ji pristojni organi res niso odobrili bolniški stalež. Seveda drži, da je tožena stranka takrat že vedela, da tožeča stranka še nima za obravnavano obdobje priznanega bolniškega staleža, vendar ker je takrat tudi vedela, da so v teku postopki za uveljavitev le-tega pred pristojnimi organi, je tožena stranka ravnala prav, ko je z odpovedjo počakala do končne odločitve o upravičenosti tožeče stranke do bolniškega staleža za navedeno obdobje.

Prav tako je zakonodajalec določil tudi objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; ta rok je šest mesecev in začne teči od nastanka razloga. Torej je zakonodajalec predvidel, da lahko traja več časa, da se delodajalec dokončno in v celoti seznani z razlogi za izredno odpoved ter šele z dokončno in celovito seznanitvijo začne teči subjektivni 15-dnevni rok.

Nenazadnje bi tožena stranka vseeno želela poudariti, da ni nepomembno dejstvo, da je tožeča stranka res izostala z dela neopravičeno kar 22 dni, kar ni več sporno, to pa je prav gotovo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitvih določb postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo ugodilo zahtevku tožeče stranke in s takimi dejanskimi, kot tudi s pravilnimi pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Pritožba pa ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odstavku 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002) določa v 2. odstavku 110. člena (razen za krivdni razlog, ki ima vse znake kaznivega dejanja) rok, v katerem mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca podana, da je veljavna. Rok je določen iz razloga, da ena pogodbena stranka ne bi držala druge v negotovosti in razlog izkoristila kasneje. Zato mora reagirati dovolj hitro. Poudariti je treba tudi, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno po 1. odstavku upoštevati razloge, določene s tem zakonom, in tudi upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ali ni mogoče ali je mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožena stranka vedela za neopravičene izostanke z dela tožeče stranke že 12.3.2003, ko je poslala vabilo na zagovor (dokaz A 4) za dne 21.3.2003. Pri tem pa poudarja pritožbeno sodišče, da začne teči 15-dnevni odpovedni rok za izredno odpoved pogodbe od zagovora delavca dalje. Ker je torej tožena stranka že 12.3.2003, pa tudi na zagovoru tožeče stranke dne 21.3.2003 zvedela za vse dokončne sklepe zdravstvenega zavoda in zdravnika o tem, da je bila tožeča stranka v času od 26.2.2003 do 25.32.2003 zmožna za delo, bi morala od takrat dalje upoštevati 15-dnevni rok za podajanje izredne odpovedi pogodbe. Tožena stranka je torej podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki šele dne 5.5.2003, zato je zamudila 15-dnevni rok za vložitev le-te in je sodišče prve stopnje iz zgoraj navedenih razlogov pravno utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in se zato utemeljeno ni spuščalo v razloge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno ugotovalja pritožbeno sodišče, da ni pritožbena navedba tožene stranke utemeljena, pa tudi ne bistvena za zakonito izdajo te sodne odločbe, saj iz dokazov v spisu o dokončnosti sklepov pristojnih organov izhaja, da v spornem obdobju ni imela tožeča stranka priznanega bolniškega staleža, kot je to razvidno iz sklepa zdravniške komisije I. stopnje z dne

28.1.2003 (dokaz B 3) in sklepa z dne 18.2.2003 (dokaz B 4), ki ga je tudi prejela tožena stranka. Zato je jasno, da je tožena stranka najkasneje 21.3.2003 vedela, da je tožeča stranka v spornem obdobju izostala z dela neopravičeno, torej ni imela priznanega bolniškega staleža. Zaradi navedenega ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.