Jedro

Zakon v ničemer ne posega v temeljna načela dokaznih postopkov, niti torej ne v načelo, da negativnih dejstev ni treba niti mogoče dokazovati. Zahteva, da upnik dokaže, da terjatev še ni bila plačana, bi pomenila, da se od upnika terja, da dokazuje negativno dejstvo. Smiselno enako velja tudi glede zastaranja terjatve. Tudi to, da terjatev ni zastarala, ne sodi v upnikovo trditveno in dokazno breme. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.

Utemeljeno upnik izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko upniki plačilo terjatev zahtevajo le na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih neposredno zoper družbenike izbrisanih družb. Napačno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da so predmet prevzema dolga po ZOKIPOSR samo terjatve, ki jih je povzročila ali bila dolžna izbrisana družba in ne tudi terjatve (npr. izvršilni stroški), ki so nastali pri izterjavi od odgovorne družbenice. Neutemeljeno je nazadnje tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi, izvršba ustavi in predlog za izvršbo zavrne glede izterjave stroškov v višini 0,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2022 po sklepu Ig 2000/134 z dne 16. 12. 2002 in stroškov v višini 63,58 EUR po sklepu I 128/2011 z dne 23. 4. 2012, ter glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneskov po sklepu o izvršbi od zneskov: 176,07 EUR, 40,92 EUR, 67,98 EUR, 13,74 EUR, 413,49 EUR in 38,81 EUR nad višino teh zneskov, v preostalem pa se ugovor zavrne. V II. točki izreka se sklep spremeni tako, da mora dolžnica upniku povrniti 149,33 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila, v III. točki izreka pa se sklep spremeni tako, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

Sicer se pritožba zavrne.

II.Dolžnica mora upniku povrniti 249,33 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dolžničinemu ugovoru z dne 10. 9. 2024 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 1732/2024 z dne 30. 8. 2024 ugodi; izpodbijani sklep o izvršbi se razveljavi, izvršba se ustavi, predlog za izvršbo se zavrne, opravljena izvršilna dejanja, prenos denarnih sredstev iz dolžničinega na upničin račun in zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičnini ID znak X se razveljavijo (I. točka izreka sklepa), da se upničin zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov ugovornega postopku zavrne (II. točka izreka sklepa), da je upnica dolžna dolžnici v 8. dneh povrniti izvršilne stroške ugovora v znesku 122,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (III. točka izreka sklepa), da se v presežku dolžničin zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov zavrne (IV. točka izreka sklepa) in da se dolžničin predlog z dne 10. 9. 2024 za omejitev izvršbe zavrže (V. točka izreka sklepa).

2.Zoper I. do III. točko izreka se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je že uvodno stališče izpodbijanega sklepa, da je upniku potrebno dokazati negativno dejstvo, v nasprotju z obstoječim pravnim redom in obstoječo sodno prakso. Stališče, da mora upnik dokazati negativno dejstvo, da dolg ni plačan in zastaran, že odvzema upniku dostop do sodišča in izterjavo judikatne terjatve, saj negativnega dejstva ni vedno mogoče dokazati. Zato je nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da bi moral upnik dokazati neplačilo terjatve in nezastaranje, v nasprotju z določili ZOKIPOSR, OZ, ZIZ in ZPP. Nosilni namen ZOKIPOSR je, da se upnik mora enako poplačati, kot da do spremembe dolžnika ne bi prišlo oziroma se upnikov položaj, ko razpolaga z judikatno terjatvijo, ne sme poslabšati. Stališče izpodbijane odločbe, da ZOKIPOSR v 3. odst. 17. člena določa, da je obstoj prevzema dolga izrecno vezan na pogoj iz 6. točke drugega člena, in mora sodišče načeloma že ob dovolitvi izvršbe razpolagati z dokazi, ki izkazujejo, da upnikova terjatev ni prenehala (s plačilom ali drugače) in da obveznost ni zastarala, je pravno zmotno. Upnik razen trditve, da terjatev ni bila plačana, nima druge možnosti dokazati, da terjatev ni bila plačana, enako tega ne more storiti niti v pravdnem postopku. Tudi po določbah drugih materialnih zakonov je dovolj zgolj trditev upnika, da mu terjatev ni bila plačana in mu v tej zvezi ni potrebno ničesar dokazovati. Izpodbijano stališče ruši temelj civilnih postopkov in praktično onemogoča izterjavo terjatev. Nasprotno pa ima dolžnik vse možnosti dokazovati, da je bila terjatev plačana. Tudi v konkretnem primeru bi lahko dolžnik pozval prejšnjo dolžnico, da se izjasni o plačilih terjatve in predloži potrdilo, pa tega ni storil, čeprav je bil detajlno seznanjen z zadevo že leta 2022 s strani upnika v vlogi za mirno rešitev spora. Zastaranje sodišče presoja samo na ugovor dolžnika, in tudi v tem primeru gre za uporabo prava. Dolžnik je tisti, ki bi sploh moral trditi, da gre za zastaranje, da bi takšen ugovor sodišče sploh obravnavalo. Sicer pa ker gre pri zastaranju za uporabo prava, izpodbijani sklep sploh nima obrazložitve, zakaj se meni, da je terjatev zastarala. Brez navedene obrazložitve je izpodbijani sklep kljub gostobesednosti dejansko neobrazložen. Dolžnik pa v ugovoru ni podal ugovor zastaranja, ampak se je zgolj skliceval, da bi upnik moral dokazati, da zadeva ni zastarala. Izpodbijana sodba predstavlja odločitev presenečenja, saj dolžnik ni podal ugovora zastaranja in upnik v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogel pričakovati, da bo sodišče sploh obravnavalo ugovor zastaranja. Glede na nedorečenost ZOKIPOSR in na popolnoma drugačno stališče glede dokaznega bremena, bi moralo sodišče vsaj seznaniti s svojimi stališči upnika in ga pozvati naj odgovori na ugovor zastaranja. V tem primeru bi lahko upnik jasno odgovoril in izkazal, da terjatev ni zastarala. S takšnim postopanjem je sodišče dejansko odvzelo upniku pravico do izjave. Preveč ozko in v nasprotju z določbami ZOKIPOSR in že navedeno odločbo Ustavnega sodišča, še posebej ponazarja stališče izpodbijanega sklepa, da ZOKIPOSR določa kot veljavne samo izvršilne naslove zoper družbenike (obrazložitev sklepa je sicer nejasna) in ne zoper družbo. Že navedeno stališče Ustavnega sodišča jasno pove, da je zmotno stališče izpodbijanega sklepa, da izvršilni naslov zoper družbo ni primeren. V kolikor je sodišče menilo, da sklep o izvršbi nima glavnice in obresti (glede na predhodne citate ZIZ), je v očitni zmoti, saj sklep o izvršbi ima specificirano tako glavnico kot zamudne obresti, saj je v skladu s sodno prakso predlog za izvršbo sestavni del sklepa o izvršbi in sodišče ni ponovno povzemalo navedb iz predloga za izvršbo. Tudi glede tega bi lahko prvostopno sodišče pozvalo upnika k dopolnitvi ali izjasnitvi, če je bilo v dvomu. Sicer pa je upnik izkazal tudi nadaljevanje postopka zoper edino družbenico, ki je tako imela možnost ugovarjati, da je pasivna družbenica pa te možnosti ni izkoristila. Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da so predmet prevzema dolga po ZOKIPOSR samo terjatve, ki jih je strogo formalistično gledano povzročila ali bila dolžna izbrisana družba in ne tudi terjatve (npr. izvršilni stroški), ki so nastali pri izterjavi od odgovorne družbenice. Že uvod navedene določbe 3. odst, 17. čl ZOKIPOSR že ob jezikovni razlagi jasno daje odgovor, da so predmet prevzema dolga vse terjatve do družbenikov izbrisane družbe, tudi za morebitne izvršilne ali pravdne stroške, ki so nastali pri izterjavi terjatve, in ne zgolj osnovne glavnice. Takšna ozka stališča izpodbijane sodbe dejansko odvzemajo upniku pravice po ZOKIPOSR in mu odrekajo izterjavo judikatne terjatve, kar je direktno odrekanje pravice do sodnega varstva. Upnik je izkazal, da gre za takšno terjatev in to je vse, kar mora upnik izkazati. Nobenih dodatnih pogojev glede na ZOKIPOSR in odločbo Ustavnega sodišča RS ni potrebno upniku dokazovati. Priglaša pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila nova dolžnica po Državnem odvetništvu Republike Slovenije, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je pretežno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

5.Višje sodišče uvodoma pritrjuje pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da mora upnik v razmerju do nove dolžnice izkazati, da terjatev še ni bila poplačana in da ni zastarana. ZOKIPOSR določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem njegove uveljavitve prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Upniki lahko na podlagi tega zakona plačilo še neplačanega dela svoje terjatve do družbenikov izbrisane družbe od prevzemnika uveljavljajo

pod enakimi pogoji

, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR). Zakon v ničemer ne posega v temeljna načela dokaznih postopkov, niti torej ne v načelo, da negativnih dejstev ni treba niti mogoče dokazovati. Zahteva, da upnik dokaže, da terjatev še ni bila plačana, bi pomenila, da se od upnika terja, da dokazuje negativno dejstvo. Navedeno je tudi v nasprotju z zahtevo po obrazloženosti ugovora iz 53. člena ZIZ, po kateri je dolžnik tisti, ki mora v ugovoru zatrjevati pravno relevantna dejstva in predlagati dokaze. Takšna dejstva so tudi morebitno poplačilo terjatve.

6.Smiselno enako velja tudi glede zastaranja terjatve. Tudi to, da terjatev ni zastarala, ne sodi v upnikovo trditveno in dokazno breme. Skladno s tretjim odstavkom 335. člena OZ se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se

dolžnik

nanj ne sklicuje. Tudi zastaranje mora tako v izvršilnem postopku ugovarjati dolžnik, pri čemer gre celo za izrecno naštet ugovorni razlog po 11. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Od upnika se ne zahteva že v samem predlogu dokazovanje ne-zastaranja terjatve. Pač pa določilo, da lahko upnik zahteva plačilo nezastaranih in neplačanih terjatev pomeni, da dolžnik lahko ugovarja nasprotno. Zakon pa v ničemer ne posega v procesna razmerja in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

7.Utemeljeno upnik izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko upniki plačilo terjatev zahtevajo le na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih neposredno zoper družbenike izbrisanih družb. Že ustavno sodišče je v 43. točki obrazložitve odločbe U-I-115/23 navedlo: "Predlagatelj trdi, da naj bi ZOKIPOSR v 6. točki 2. člena pri naštevanju subjektov, na katere se je lahko glasil izvršilni naslov, na podlagi katerega je pozneje prišlo do izterjave dolga od družbenika, "pozabil" na družbo. Res je, da določba izrecno omenja le izvršilne naslove proti "ustanovitelju, družbeniku ali delničarju" iz sodnega registra izbrisane družbe. Kot pravilno ugotavlja sam predlagatelj, pa lahko upnik proti družbeniku začne izvršbo ali celo proti njemu nadaljuje že proti družbi prej začeto izvršbo, z izvršilnim naslovom, izdanim proti družbi (glej 24. člen ZIZ). Dikcijo 6. točke 2. člena ZOKIPOSR je tako treba razumeti, da se nanaša na vse izvršilne naslove, na podlagi katerih je mogoče začeti ali nadaljevati izvršbo zoper aktivne družbenike izbrisanih družb (torej tudi na izvršilne naslove proti izbrisani družbi)."

8.Kot pravilno uveljavlja upnik, je v tej zadevi priložil ustrezne izvršilne naslove za uveljavljanje terjatve zoper novo dolžnico na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR. Dolžnica A. A. je bila namreč družbenica družbe B., d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod. Izvršba zoper družbo B. d.o.o. je bila dovoljena s sklepom Ig 2000/134 z dne 21. 4. 2000, ki je postal pravnomočen in izvršljiv ter vsebuje tudi glavnico in zamudne obresti oziroma je izvršilni naslov za le-te, saj gre za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki vsebuje tudi plačilni nalog. Hkrati gre za temeljni izvršilni naslov. Nato je upnik na podlagi tega izvršilnega naslova zaradi izbrisa družbe predlagal izvršbo neposredno zoper družbenico, kar je razvidno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju I 2005/811 z dne 8. 11. 2005. Enako velja za sklep opr. št. I 128/2011 z dne 23. 4. 2012. Sklep z dne 8. 11. 2005 predstavlja dopolnilni izvršilni naslov, saj gre zgolj za to, da upnik že v postopku Ig 2000/134 ni predlagal nadaljevanja izvršbe zoper družbenico, temveč je vsakokrat sprožil nov postopek - učinek zoper novo dolžnico je bil enak. Glede sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika je Ustavno sodišče izreklo, da ima sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka sicer res naravo procesnega oziroma procesno tehničnega sklepa, ki sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, vendar pa na drugi strani temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na novega dolžnika, zato tudi vsebinsko spreminja sklep o izvršbi - tako odločba Ustavnega sodišča Up-357/03, U-I-351/04, 9. točka obrazložitve in sodba VSRS II Ips 220/2014. Ko je sklep o izvršbi tudi izvršilni naslov za določeno terjatev (ko torej gre za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), sklep o nadaljevanju postopka z družbenikom torej vsebinsko spremeni tak sklep glede zavezanca za izpolnitev obveznosti. Šteti je torej mogoče, da je že sklep Ig 2000/134 na podlagi sklepa z dne I 811/2005 z dne 8. 11. 2005 vsebinsko spremenjen in predstavlja izvršilni naslov zoper družbenico. Ostali sklepi so (samostojni) izvršilni naslovi za stroške predhodnih izvršilnih postopkov in tudi predstavljajo primerne izvršilne naslove, razen tistih, za katera je Okrajno sodišče v Kočevju v potrdilu z dne 8. 11. 2024 navedlo, da nista postala pravnomočna in izvršljiva, to pa sta sklepa: 1. Ig 2000/134 z dne 16. 12. 2002 za stroške v višini 0,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2022, in 2. sklep I 128/2011 z dne 23. 4. 2012 v višini 63,58 EUR.

Zgolj v tem obsegu je dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi utemeljen (ugovorni razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ). Glede sklepa I 2005/811 z dne 8. 11. 2005 za stroške v višini 106,41 EUR iz potrdila z dne 8. 11. 2024 ne izhaja, da ta sklep ni pravnomočen in izvršljiv, temveč je v 3. alineji le očitna pomota pri navedbi opravilne številke ter je ta sklep pravnomočen in izvršljiv z datumi, kot izhajajo iz potrdila.

9.Višje sodišče pritrjuje tudi pritožbenim navedbam, da je napačno tudi stališče izpodbijanega sklepa, da so predmet prevzema dolga po ZOKIPOSR samo terjatve, ki jih je povzročila ali bila dolžna izbrisana družba in ne tudi terjatve (npr. izvršilni stroški), ki so nastali pri izterjavi od odgovorne družbenice. Upnik zoper novo dolžnico ne uveljavlja škode po 3. točki 2. člena ZOKIPOS kot to meni sodišče prve stopnje, temveč uveljavlja dolg do družbenikov izbrisane družbe. Ustavno sodišče RS je v 41. točki odločbe U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 razrešilo polemiko, vezano na razlago pojma upniški upravičenec iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR. Iz 41. točke odločbe tako izhaja: "<em>Kar se tiče pojma "upniški upravičenec" iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, pa je treba zaključiti, da njegova prisotnost v zakonu ne prinaša ustavno problematične nejasnosti. Gre za očitno napako zakonodajalca, pojem, ki je v ZOKIPOSR ostal še iz časa prvotnega osnutka, ko je bil oblikovan koncept, da bi t. i. upniški upravičenci, ki svojih terjatev proti družbenikom izbrisanih družb niso uspeli poplačati v celoti, bili upravičeni do odškodnine od države. Koncept je bil nadomeščen z rešitvijo iz sprejetega tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, pravilo iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, da je škoda tudi znesek, ki upniškemu upravičencu ni bil plačan kljub pravnomočni sodni odločbi, izdani na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena ZOKIPOSR, pa je treba šteti kot nezapisano, saj je neizvršljivo in v kontekstu nazadnje sprejetega ZOKIPOSR nima smisla</em>."

10.Upniki, razen Republike Slovenije, lahko skladno s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR na podlagi tega zakona plačilo še neplačanega dela <em>svoje terjatve do družbenikov izbrisane družbe</em>, od prevzemnika uveljavljajo <em>pod enakimi pogoji</em>, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev. Pri omembi terjatev do družbenikov izbrisane družbe zakon tako stroškov izvršilnih postopkov zoper družbenike ne izključuje, ravno tako ne 6. točka 2. člena, na katero se navedeni odstavek sklicuje. Tudi namen zakona ni bil poseči v izvršilne naslove zoper družbenike v delu stroškov - v nasprotnem primeru bi družbeniki morali še naprej odgovarjati za njihovo plačilo ter bi v postopkih nastopala po dva dolžnika, ali pa bi bilo nedopustno poseženo v upnikovo pravico do pravnega varstva, ki mu jo zagotavljajo izdani izvršilni naslovi, ter v načelo pravne države. Družbeniki so sicer res odgovarjali za dolgove izbrisanih družb, vendar pa so tudi v postopkih zoper družbeniki nastali nadaljnji dolgovi družbenikov do upnikov. Tako gre za stranske terjatve h glavni terjatvi iz naslova obveznosti same družbe. Z novim zakonom se je uredil prevzem dolgov družbenikov, ki se jim odpravlja krivice, in ne prevzem dolgov družb. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je zakonodajalec kasneje sicer uvidel spornost določb ZFPPod in je kar trikrat sprejel zakone s katerimi je skušal odpraviti škodljive posledice ZFPPod, vendar je Ustavno sodišče vedno znova ugotavljalo, da normalizacija stanja na področju prava družb, z vidika odgovornosti družbenikov za obveznosti kapitalskih družb, ni razlog, ki bi dopuščal poseg v lastninsko pravico upnikov iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) … ki imajo pravnomočne sodbe <em>zoper družbenike</em> družb, izbrisanih na podlagi ZFPPod v obdobju med 1999 in 2011.¹ Če bi za stroške še naprej odgovarjali družbeniki, pa bi morali biti stroški tudi izključeni iz definicije družbenikove škode po 3. točki 2. člena ZOKIPOSR, pa niso. Dikcija "pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika" pomeni, da upnik lahko izterja celotne terjatve, za katere ima izvršilni naslov, kot če bi plačilo zahteval (še naprej) od družbenika. Povedano tako velja tudi, ne glede na določbo 430. člena OZ, v zvezi z obrestmi.

11.Neutemeljeno je posledično tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini (na 60%). Prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo <em>upravičenec </em> prejme po tem zakonu, omejena na 60 odstotkov ugotovljene višine škode, kot jo določa 3. točka 2. člena tega zakona. <em>Upravičenec </em> pa je po 5. točki 2. člen ZOKIPOSR fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačal; kar pa je po naravi stvari lahko le dolžnik. Dolžnikova škoda je definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe (1. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR); uveljavlja jo v poravnavi z Državnim odvetništvom in ta je omejena na 60%. Navedeno pomeni, da je omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode ne nanaša na upnikovo terjatev, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer urejena v istem členu, kot prevzem dolga. Tudi omejitev zakonskih zamudnih obresti na višino glavnice je predvidena le v smislu škode po tem zakonu, ki je nastala <em>kot posledica izterjave</em> ali plačila dolga izbrisane družbe iz naslova zakonskih zamudnih obresti (torej škoda družbenika; 4. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR), in le-ta se v obrestnem delu prizna zgolj do višine glavnice.

12.Pač pa za upnikovo terjatev glede načela ne ultra alterum tantum veljajo splošna pravila. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ (kar je tudi obravnavano), ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da je v primeru obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, dolžnik dolžan plačati zamudne obresti, ki so se natekle do 31. 12. 2001, ne glede na to, ali je njihova vsota že presegla glavnico. Glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 pa je šele potrebno upoštevati po tem obdobju veljavno zakonodajo, torej 376. člen OZ, ki je določal, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, vendar le, če so glavnico dosegle do 22. 5. 2007, ko je bil uveljavljen OZ-A. Ustavno sodišče je namreč v odločbah U-I-191/07 in Up-227/05 pojasnilo, da se OZ-A ne nanaša le na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti v obdobju od uveljavitve OZ <em>do uveljavitve</em> OZ-A že dosegle glavnico.

13.Glede na povedano je višje sodišče opravilo obračun obresti, ki je kot priloga sestavni del tega sklepa, in ugotovilo, da so obresti od zneskov po sklepu o izvršbi 176,07 EUR, 40,92 EUR, 67,98 EUR, 13,74 EUR, 413,49 EUR in 38,81 EUR do dne 22. 5. 2007 presegle glavnico (niso pa je do dne 1. 1. 20o2 dosegle), zato je bil ugovor utemeljen tudi glede obresti od teh zneskov nad višino glavnice.

14.Po vsem pojasnjenem je bilo pritožbi v pretežnem delu treba ugoditi in sklep v I. točki izreka spremeniti tako, da se ugovoru delno ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, izvršba ustavi in predlog za izvršbo zavrne glede: izterjave stroškov v višini 0,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 12. 2022 po sklepu Ig 2000/134 z dne 16. 12. 2002 in stroškov v višini 63,58 EUR po sklepu I 128/2011 z dne 23. 4. 2012, ter glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneskov 176,07 EUR, 40,92 EUR, 67,98 EUR, 13,74 EUR, 413,49 EUR in 38,81 EUR nad temi višinami; v preostalem pa se ugovor zavrne. V II. točki izreka je sklep višje sodišče spremenilo tako, da mora dolžnica upniku povrniti 149,33 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila (200 točk za odgovor na ugovor po 7. točki tar. št. 31 Odvetniške tarife, z 2% pavšala za izdatke po 11. členu OT in 22% DDV), v III. točki izreka pa je sklep spremenilo tako, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka; v preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15.Upnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato mu mora dolžnica povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer 200 točk za pritožbo po 7. točki tar. št. 31 Odvetniške tarife, z 2% pavšala za izdatke po 11. členu OT in 22% DDV, ter 100,00 EUR sodne takse, skupaj 249,33 EUR.

-------------------------------

1Predlog zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. 7. 1999 do 16. 11. 2011 (ZOKIPOSR), prva obravnava, EPA 1939-VIII, str. 3.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 24, 24/2 Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (2021) - ZOKIPOSR - člen 2, 2-3, 2-6, 17, 17/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.