Jedro

Toženka se v izpodbijanem sklepu pavšalno sklicuje, ker ne navaja pravno relevantnih razlogov za uporabo 13. člena Uredbe Dublin III, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica in tudi, ker ni upoštevala, da gre v obravnavani zadevi za ponovno prošnjo za sprejem. V zadevi namreč niso ugotovljene vse relevantne okoliščine konkretnega primera, ki se nanašajo na dejstvo, da gre za ponovno prošnjo. Pravilna uporaba določb Uredbe zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-491/2016/30 (1313-08) z dne 2. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla; v 2. točki izreka pa odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V uvodu navaja, da odloča v ponovnem odločanju o zadevi priznanja mednarodne zaščite - postopka določitve države članice odgovorne za obravnavanje prošnje. V obrazložitvi pa, da je prvič odločala o tožnikovi prošnji z dne 23. 2. 2016, ter v tem postopku za prosilca Republiki Hrvaški, v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (Dublinska uredba III), posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Republika Hrvaška je dne 18. 5. 2016 sprejela odgovornost. 2. Dne 11. 3. 2016 je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Pristojni organ pa je 30. 5. 2016 izdal sklep, s katerim je bilo odločeno, da RS prošnje ne bo obravnavala, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Dne 11. 5. 2016 je organ prejel dublinski zahtevek Republike Nemčije, da tožnika sprejme z namenom dokončanja postopka, v skladu s 5. točko 20. člena Dublinske uredbe III. Prosilec je bil iz Nemčije v Republiko Slovenijo vrnjen 1. 8. 2016, nato pa 2. 8. 2016 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v RS. Toženka je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III ponovno posredovala prošnjo Republiki Hrvaški v obliki standardnega obrazca. Pristojni organ Republike Hrvaške je 1. 9. 2016 potrdil sprejem prosilca.

4. Dne 21. 10. 2016 je bil opravljen osebni razgovor na katerem je prosilec povedal, da je bil na Hrvaškem le nekaj ur in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je bila njegova ciljna država Nemčija. Na vprašanje ali meni, da bi z njim na Hrvaškem nečloveško ali ponižujoče ravnali, je odgovoril, da so bili v kampu v šotorih, v katerih je bilo od 150 do 160 oseb, zato se je počutil zelo utesnjeno. Imel je občutek, da jih imajo zaposleni za nezaželene. Po oceni organa tožnik na osebnem razgovoru ni navajal obstoja pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, vendar je naknadno je s strani pooblaščenca prosilca organ prejel informacijo o stanju na Hrvaškem za prosilca s povzetki različnih člankov, objavljenih na spletu. Članki ne dajejo podlage za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ker predloženi dokazi niso dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov npr. Evropskega sodišča za človekove pravice ali UNHCR. Iz dopisa UNHCR z dne 21. 5. 2015 izhaja, da so v azilnem domu na Hrvaškem primerne razmere. Prosilca pa varuje tudi Zakon o medžunarodnoj i privremenoj zaštiti, NN70/2015. Prošnjo za mednarodno zaščito je organ zavrgel glede na 4. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1. 5. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, saj tožnik na Hrvaško ni vstopil nezakonito, ampak po organizirani in od držav tolerirani „koridorski“poti, poleg tega pa tudi Hrvaška ni bila prva država EU, v katero je tožnik vstopil iz tretje države.

6. Opozarja na sistemske pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite na Hrvaškem in se sklicuje na več poročil in člankov. Meni, da je s predloženimi dokazi izkazal obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki. Ko je obstoj utemeljene domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi prevali na organ. Ker organ ni pridobil vseh razpoložljivih javno dostopnih podatkov o azilnem sistemu na Hrvaškem, je nepravilna njegova dokazna ocena, da na Hrvaškem ni sistemskih nepravilnosti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oziroma obravnavanje prosilčeve prošnje.

7. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga, da sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožnika ne izroči Republiki Hrvaški. Navaja, da bi z njegovo izvršitvijo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da bi njegovo prošnjo obravnavala Republika Slovenija oz. druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodo in sklep. Pojasnjuje tudi, zakaj meni, da z odložitvijo izvršitve ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K 1. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet presoje pravilnosti in zakonitosti je uvodoma 2. točka izreka sklepa toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

11. V skladu z 19. uvodno izjavo Uredbe Dublin III je za zagotovitev učinkovite zaščite pravic zadevnih oseb, zlasti v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, treba vzpostaviti pravne zaščitne ukrepe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo o predaji v odgovorno državo članico. Da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, bi moralo učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati tako preučitev uporabe te uredbe, kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec. Uredba Dublin III v prvem odstavku 27. člena določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18 (1) (c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega ali zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

12. Sodišče šteje, da tožnik z navedbo, da Republika Hrvaška ni bila prva država EU, v katero je vstopil iz tretje države in da ni jasno, kako je toženka ugotovila, da je nezakonito prišel iz Srbije na Hrvaško, oporeka pravilnosti uporabe člena 13(1) Uredbe Dublin III v izpodbijanem sklepu, katerega utemeljitev, da je Republika Hrvaška odgovorna država, temelji na tej določbi. V svojem sklepu se do tega namreč ni opredelila. Poleg tega meni, da prihod po koridorski, od držav tolerirani poti, ne pomeni kršitev schengenskih pravil. Po določbi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je, kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Kot posredno izhaja iz obrazložitve sklepa, saj obrazložitev ne vsebuje relevantnih dejstev za uporabo določbe prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III (kdaj in iz katere tretje države je tožnik prišel v Republiko Hrvaško nezakonito), je citirana določba sama po sebi merilo, na katerem toženka utemeljuje odločitev, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica.

13. Iz kronologije postopka, ki ga je v primeru tožnika vodila toženka in izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in uvoda izpodbijanega sklepa, v katerem je navedeno, da toženka odloča v ponovnem odločanju o zadevi priznanja mednarodne zaščite - postopka določitve države članice odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, sodišče ugotavlja, da obravnavani postopek, začet na podlagi prošnje za mednarodno zaščito z dne 2. 8. 2016, ni tožnikov prvi postopek odločanja o prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (prvič je bil začet 23. 2. 2016 in končan s sklepom z dne 30. 5. 2016, s katerim je bilo odločeno, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da je tožnik 11. 3. 2016 samovoljno zapustil azilni dom in se vrnil šele 1. 8. 2016, ko je bil s strani Nemčije v Republiko Slovenijo vrnjen z namenom dokončanja Dublinskega postopka za Republiko Hrvaško v skladu s 5. točko 20. člena Uredbe Dublin III).

14. Ob navedenem, ko Republika Slovenija obravnava ponovno tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, pa gre lahko v tožnikovi zadevi za okoliščine, o katerih je druga država članica (Hrvaška) odgovorna za obravnavanje prošnje v smislu določb člena 18 (1) (b) (c) ali (d) Uredbe Dublin III, ki se nanašajo na ponovni sprejem, ki ga urejajo določbe členov 23, 24, 25 in 29. V takem primeru pa prosilec lahko uveljavlja tudi druge ugovore izven poglavja III Uredbe Dublin III, ki ureja merila za določitev odgovorne države članice.

15. Toženka se v izpodbijanem sklepu pavšalno sklicuje, ker ne navaja pravno relevantnih razlogov za uporabo 13.člena Uredbe Dublin III (odstavek 8), da je Republika Hrvaška odgovorna država članica na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III in tudi, ker ni upoštevala, da gre v obravnavani zadevi za ponovno prošnjo za sprejem. V zadevi namreč niso ugotovljene vse relevantne okoliščine konkretnega primera, ki se nanašajo na dejstvo, da gre za ponovno prošnjo. V zadevi s podobnim dejanskim stanjem glede poteka postopka (obravnavanjem ponovne prošnje za mednarodno zaščito) je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016, podalo stališče glede pravilnega vodenja postopka v primeru ponovne prošnje za mednarodno zaščito in navedlo, da ker odločitev države članice, da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je bistveno, da med državama obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev, prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. Pravilna uporaba določb Uredbe zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost. To ima namreč lahko za posledico uporabo katerega od drugih pravil za določitev njene odgovornosti, ki niso zajeta v poglavju III Uredbe Dublin III. Povedano za konkretni primer pomeni, da je presoja pravilne uporabe uporabljenega merila odvisna tudi od tega ali niso podane okoliščine, ki pomenijo drug temelj za določitev odgovorne države članice. Navedena obveznost, da standardni obrazec vključuje vse dokaze in okoliščine, ki omogočajo naslovljeni državi, da preveri svojo odgovornost, izhaja tako iz tretjega odstavka 21. člena kot iz četrtega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III in 22. člena ter prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, ki se vsi nanašajo na medsebojno komunikacijo obeh držav. Torej bi morala tudi v obravnavani zadevi zahteva za ponovni sprejem vsebovati podatek, da gre za ponovno prošnjo za mednarodno zaščito in zakaj Republika Slovenija šteje, da je Hrvaška odgovorna za obravnavanje prošnje v smislu določb člena 18 (1) (b), (c), ali (d) Uredbe Dublin III, kar pa iz Standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne izhaja, saj je v točki 15 pristojni organ navedel, da na podlagi prošnje z dne 23. 2. 2016 ni bila sprejeta odločitev, kar pa je v nasprotju z navedbami iz izpodbijanega sklepa, ko organ navaja, da je o prošnji z dne 23. 2. 2016 odločil s sklepom z dne 30. 5. 2016. Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila materialno pravo in kršila procesne določbe Uredbe Dublin III, kar je lahko vplivalo na odločitev v zadevi.

16. Posledično, ker je sodišče ugotovilo nepravilno uporabo materialnega prava, določb Uredbe Dublin III v zvezi z merili za določitev odgovorne države, je nepravilna tudi odločitev v 1. točki izreka. Toženka je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika za mednarodno zaščito zavrgla, zavrženje pa utemeljila na določbi 4. alineje 51. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito lahko s sklepom zavrže kot nedopustno, če na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, ki se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, je v zadevi preuranjena ugotovitev, da je na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška odgovorna država.

17. Ker je v obravnavani zadevi sodišče ugotovilo, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in bistveno kršila določbe postopka, je odločba nezakonita. Sodišče jo je zato po uradni dolžnosti na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče ni odločalo v zadevi po načelu polne jurisdikcije kot je predlagal tožnik, ker podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Nadalje sodišče tudi ne odgovarja na ugovore glede sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški, ker so v tej fazi postopka, ko sodišče vrača zadevo v ponoven postopek, za odločanje nerelevantni.

K 2. točki izreka:

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za izdajo nima pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima pravnega interesa.

19. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.