Jedro

V konkretnem škodnem dogodku so bili poškodovani sicer trije oškodovanci, vendar so vsi trije pretrpeli le udarnine, ki le pri tretji tožnici niso ostale brez posledic. Kljub poškodbi vozila (ki je v prometni nesreči praviloma poškodovano) gre za škodni dogodek, ki ne presega običajne gmotne in negmotne škode, ki jo v prometni nesreči pretrpi en oškodovanec. Za pokritje takšne škode pa bi tedanja zavarovalna vsota tudi po merilih iz Zakona o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 24/76), na katerega se tožena stranka v reviziji sklicuje, morala zadoščati.

To velja tudi za rento tretje tožnice. Pravno odločilno je stanje ob sojenju na prvi stopnji, tj. tožničina starost in predvidljiv čas popolne upokojitve oziroma življenja (rojena je 1954. leta) ob mesečnem znesku 2.216,25 SIT. Tudi dosojena odškodninska renta tako ne sodi v krog večjih škod.

V času sojenja na prvi stopnji (9.10.1995) je odtlej poteklo že 9 let, pri čemer gre za čas, ko je inflacija dosegala katastrofalne razsežnosti. Tako dolg postopek je imel za posledico tudi spremenjene razmere na področju zavarovalništva, ki pa ne smejo bremeniti le tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov. Odločilo je, da morata toženi stranki solidarno plačati tožnikom odškodnino v skupnem znesku 1.559.778,01 SIT v zakonitimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, tretji tožeči stranki pa še rento v znesku 2.216,25 SIT mesečno od 1.7.1995 dalje. Hkrati je odločilo, da je prvotožena stranka solidarno zavezana za plačilo odškodnine z drugotoženo stranko le do zneska 1.692.930,20 SIT, za odškodnino, ki presega ta znesek, pa je zavezana le druga tožena stranka. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnikov in sicer tako, da je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo in tretji tožeči stranki prisodilo še odškodnino v znesku 200.000,00 SIT ter razveljavilo tretji odstavek izreka prvostopne sodbe glede omejene solidarne odškodninske odgovornosti prve tožene stranke do zneska 1.692.930,20 SIT. Spremenilo je tudi izrek o pravdnih stroških. Sicer je prvostopno sodbo potrdilo in v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija le tisti del sodbe, s katerim je pritožbeno sodišče razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna plačati odškodnino preko 1.692.930,20 SIT. Zato prva tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter toženo stranko zaveže k plačilu stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. V reviziji trdi, da je pravni temelj za obveznost prve tožene stranke v 54. členu ZTSPOZ, ki je veljal v času škodnega dogodka. Opozarja na možnost zvišanja zavarovalne vsote z doplačilom premije. Meni, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker sodba v delu, v katerem govori o limitiranju odgovornosti, nima razlogov ali pa so ti razlogi nejasni in med sabo v nasprotju.

Drugostopno sodišče le pavšalno in brez utemeljitve navaja, da je šlo v konkretnem primeru za običajno škodo in da bi že zaradi tega zavarovalna vsota morala zadoščati. V luči navedenih predpisov prva tožena stranka z natančnim obračunom zavarovalne vsote, ki so ga do sedaj sodišča tudi upoštevala, ne more biti zavezana na solidarno plačilo odškodnine. Takšna odločitev je nezakonita in nima opore v predpisih. Prva tožena stranka je nato vložila tudi dopolnitev k reviziji, vendar že po poteku revizijskega roka.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo smiselno očitane kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge o tem, zakaj šteje, da je zavarovalna vsota zadoščala za kritje škode iz v tem pravdnem postopku obravnavanega škodnega dogodka. Na strani 5 in 6 svoje sodbe sodišče druge stopnje pove, da je odškodninsko razmerje med prvo toženo stranko in tožniki nastalo s trenutkom škodnega dogodka, da pa je pri odločitvi o limitu oz. zadostnosti zavarovalne vsote potrebno izhajati iz namena obveznega zavarovanja in zavarovalnih vsot, katerih višina je vedno zadoščala za kritje običajnih škod.

Revizijsko sodišče sicer soglaša z revidentom, da je sodišče skrbno presojalo in valoriziralo tako zneske, ki jih je tožeča stranka na račun akontacije že prejela, kakor tudi zavarovalno vsoto, vendar pa to na pravilnost odločitve drugostopnega sodišča ne more vplivati. Res je, da je pretežna sodna praksa upoštevala zavarovalno vsoto tako, da je znesek, ki je veljal v času škodnega dogodka, valorizirala na enega od znanih načinov. Vendar pa je sodna praksa odstopala od ustaljenih poti v posameznih primerih, ko je šlo za obdobje superinflacije, ko so postopki trajali nesorazmerno dolgo ali pa je šlo za majhne ali pa vsaj običajne škode. V takšnih primerih so sodišča v korist oškodovancev prilagajala presojo vsakemu primeru posebej. Tak specifični primer je tudi obravnavani in zato revizijsko sodišče z odločitvijo na drugi stopnji v celoti soglaša. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da so bili v konkretnem škodnem dogodku poškodovani sicer trije oškodovanci, vendar so vsi trije pretrpeli le udarnine, ki le pri tretji tožnici niso ostale brez posledic. Kljub poškodbi vozila (ki je v prometni nesreči praviloma poškodovano) gre za škodni dogodek, ki ne presega običajne gmotne in negmotne škode, ki jo v prometni nesreči pretrpi en oškodovanec. Za pokritje takšne škode pa bi tedanja zavarovalna vsota tudi po merilih iz Zakona o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 24/76), na katerega se tožena stranka v reviziji sklicuje, morala zadoščati. Zato kljub dejstvu, da je šlo za več oškodovancev, sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je šlo za povsem običajen primer, ki bi ga zavarovalna vsota v času nastanka škode morala kriti. To velja tudi za rento tretje tožnice. Pravno odločilno je stanje ob sojenju na prvi stopnji, tj. tožničina starost in predvidljiv čas popolne upokojitve oziroma življenja (rojena je 1954. leta) ob mesečnem znesku 2.216,25 SIT. Tudi dosojena odškodninska renta tako ne sodi v krog večjih škod.

Pri tem ne gre prezreti tudi dejstva, da je bilo škodno dejanje storjeno 1.5.1986. V času sojenja na prvi stopnji (9.10.1995) je odtlej poteklo že 9 let, pri čemer gre za čas, ko je inflacija dosegala katastrofalne razsežnosti. Tako dolg postopek je imel za posledico tudi spremenjene razmere na področju zavarovalništva, ki pa ne smejo bremeniti le tožeče stranke. Zadošča le primerjava, da je v času škodnega dogodka znašala zavarovalna vsota, preračunana v DEM, 31.340,00 DEM, medtem ko je znašala zavarovalna vsota v času sojenja 142.851,00 DEM, kar je več kot štirikrat toliko. Prva tožena stranka je do leta 1987 plačala približno polovico škode. S tem, ko preostanka škode ni povrnila že prej, je tudi zanjo nastala situacija, ko so se njena sredstva zaradi povečanih premij v vmesnem času povečala. Poleg tega je zavarovalnica ves čas obračala tudi sredstva, ki bi jih morala plačati že v času škodnega dogodka oziroma vsaj leta 1987, ko je bila škoda tudi za negmotno škodo že znana, in je del nastale škode tudi povrnila. Tudi zato je izhodišče sodišča druge stopnje pravilno.

Če pa je tako, se tudi problem limitiranja in solidarne odgovornosti do višine zavarovalne vsote v času sojenja na prvi stopnji ob doslej znanem obsegu škode še ne more pojaviti. Če pa bo prišlo do spremenjenih razmer, ki bi imele za posledico večjo obveznost zavarovalnice od dosojene, bo lahko prva tožena stranka ustrezno reagirala. Ko bo po svojih izračunih zavarovalne vsote ugotovila, da ni več v zavezi, torej da je izčrpana zavarovalna vsota, bo to lahko sporočila nasprotni stranki in če bo prišlo do spora, tudi vložila tožbo na ukinitev rente (196. člen ZOR).

Zaradi vsega navedenega revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Pred tem je še ugotovilo, da tudi nobena kršitev ZPP, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) ni bila storjena. Vloge, ki jo je prva tožena stranka poslala po poteku revizijskega roka, pa revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker ni dovoljena.