Jedro

Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018).

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo elemente delovnega razmerja in jih tudi ugotovilo.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je bila tožničina volja skleniti podjemno pogodbo, kar izhaja iz dejstva, da je tožnica tako pogodbo tudi podpisala. Skladno z 9. členom ZDR-1 je avtonomija strank delovnega razmerja omejena (pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca).

Utemeljeno pa tožnica opozarja, da je sodišče prenizko odmerilo denarno povračilo. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je v prvem odstavku 118. člena ZDR-1 omejeno na največ 18-mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, so določeni v drugem odstavku tega člena (trajanje delavčeve zaposlitve; možnost za novo zaposlitev; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi; pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena res samo pol leta, vendar je sodišče pri odmeri denarnega povračila premalo upoštevalo omejitve, ki izhajajo iz invalidnosti tožnice, in da je tožnica kot invalid težje zaposljiva oseba. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je primerno denarno povračilo v višini treh tožničinih plač.

Izrek

I.Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da v V. točki izreka pravilno glasi: "V. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini treh plač tožnice na delovnem mestu pomožni delavec II."

II.V ostalem se pritožbi tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške pritožbe v višini 279,99 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas na delovnem mestu "pomožni delavec II" z omejitvami (I. točka izreka); delovno razmerje med strankama je trajalo do 31. 1. 2024, ko je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka); višji tožbeni zahtevek (na ugotovitev trajanja delovnega razmerja po 31. 1. 2024 in reintegracijo k toženi stranki) je zavrnilo (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožnico prijavi v obvezna zavarovanja od 18. 4. 2023 do 31. 1. 2024, ji obračuna plačo za delo na delovnem mestu "pomožni delavec II" in ji izplača vsakomesečno razliko med pripadajočo neto plačo ter izplačili po podjemni pogodbi z dne 19. 4. 2023, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu dalje do plačila (IV. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini ene plače tožnice na delovnem mestu "pomožni delavec II" (V. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati znesek 73,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2023 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.376,88 EUR tako, da jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Kopru (VII. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

3.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o višini denarnega povračila. V pritožbi navaja, da razlogov za razvezo pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni dokazala, prav tako ni dokazala, da obstajajo okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi zahtevi tožnice po reintegraciji k toženi stranki oziroma bi, ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, moralo tožnici prisoditi višjo denarno povračilo, in sicer v višini treh tožničinih plač glede na omejitve tožnice pri delu zaradi invalidnosti in ker zaradi teh omejitev tožnica težko dobi novo zaposlitev. Priglaša pritožbene stroške.

4.Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi na način, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice ter tožnici naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Meni, da je sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijane sodbe napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar vse je imelo za posledico nezakonitost sodbe. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica pri toženi stranki pričela opravljati delo po podjemni pogodbi dne 18. 4. 2023 in je delo opravljala vse do 8. 9. 2023. Dne 9. 9. 2023 je tožnica enostransko odpovedala podjemno pogodbo in prenehala opravljati delo pri toženi stranki, zato je napačna odločitev sodišča, da bi naj med strankama od 18. 4. 2023 dalje obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Napačna je presoja sodišča, da dejstvo, da tožnica ni opravljala vseh del in nalog delovnega mesta "pomožni delavec II", ni relevantno za presojo obstoja delovnega razmerja. Iz izpovedb zaslišanih prič A. A. in B. B. izhaja, da tožnica ni opravljala vseh delovnih nalog sistemiziranega delovnega mesta "pomožni delavec II", saj je tekom pogodbenega sodelovanja opravljala samo storitve čiščenja, pa še to v zelo omejenem obsegu, ne pa tudi naloge generalnega čiščenja, prav tako tudi ne specialnega čiščenja in pomivanja opreme in prostorov ter naloge pomoči v kuhinji, kar so vse delovne naloge delovnega mesta "pomožni delavec II". Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in polni delovni čas za delovno mesto "pomožni delavec II". Tožnica v tožbi in v pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala, da so obstajali vsi elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, na kar je ves čas postopka opozarjala tožena stranka. Skladno z ustaljeno sodno prakso pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z izvajanjem dokazov, tudi ne preko zaslišanja tožnice, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zaradi katerega protipravnega ravnanja tožene stranke bi imela tožnica pravico odklonit nadaljnjo opravljanje dela. Opravljanje dela po podjemni pogodbi ne prestavlja nobenega protipravnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi lahko tožnica odklonila nadaljnje delo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je tožnica v skladu z določbo prvega odstavka 200. člena ZDR-1 toženo stranko pisno pozvala k odpravi kršitve (ni zahtevala pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "pomožni delavec II"), ter ji dala na voljo rok 8 dni za odpravo kršitve. Šele ko bi rok potekel, bi lahko tožnica zaradi neodpravljene kršitve prenehala z opravljanjem dogovorjenega dela. Tako pa je tožnica samovoljno prenehala opravljati storitve za toženo stranko in odpovedala pogodbo, kar sta skladno izpovedali priči A. A. in B. B. Tudi če bi se sodišče postavilo na stališče, da naj bi elementi delovnega razmerja v konkretnem primeru obstajali, bi na podlagi podane odpovedi s strani tožnice z dne 9. 9. 2023 moralo ugotoviti, da je tožnici delovno razmerje prenehalo najkasneje po 15 dneh od vročitve odpovedi, torej najkasneje dne 24. 9. 2023. Podana odpoved tožnice in njeno dejansko prenehanje opravljanja dela namreč v vsakem primeru predstavlja ravnanje tožnice, ki bi imelo za posledico prenehanje morebitnega za nazaj vzpostavljenega delovnega razmerja. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je bilo prosto delovno mesto "pomožni delavec II" razpisano za določen čas enega leta, zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, ko je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 1. 2024. Dejstvo je, da je tožnica sama podala odpoved, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo sodišče zaključiti, da delovno razmerje med strankama ni obstajalo in zato tudi tožena stranka tožnice ni bila dolžna napotiti na zdravstveni pregled. Posledično je neutemeljen zahtevek tožnice za plačilo stroškov pregleda v višini 73,92 EUR. Sodišče pa je tudi storilo bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicevalo na domnevno sodno prakso, katere pa ni navedlo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti v tem delu. Ker je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, je nepravilna tudi odločitev, da bi bila tožena stranka dolžna ob upoštevanju načela uspeha v skladu z ZPP dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

5.Obe stranki sta podali odgovor na pritožbo in prerekata trditve nasprotne stranke v pritožbi.

6.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Razen v zvezi z višino denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

8.Neutemeljena je zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka uveljavlja, in sicer da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti v delu, ko se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso pri utemeljevanju obstoja elementov delovnega razmerja, tudi če delavec ne opravlja vseh nalog, ki so naštete pri opisu sistemiziranega delovnega mesta, in pri tem ne navede konkretnih sodnih odločb, iz katerih bi navedeno izhajalo. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima razloge o dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih, niti ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. S tem, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso in ni navedlo konkretnih sodnih odločb, ni storilo očitane kršitve.

9.Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen in polni delovni čas za delovno mesto "pomožni delavec II", ker tožnica v času pogodbenega sodelovanja ni opravljala vseh nalog tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki v 13. členu izrecno določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 22. oziroma 24. členom zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Tožena stranka je dne 28. 3. 2023 razpisala delo "pomožni delavec II" in na razpisano delovno mesto se je tožnica tudi prijavila. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica pri toženi stranki od 18. 4. 2023 do 8. 9. 2023 opravljala delo na podlagi podjemne pogodbe z dne 19. 4. 2023.

10.Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da sta zaslišani priči A. A. in B. B. izpovedali, da tožnica ni opravljala vseh delovnih nalog sistemiziranega delovnega mesta "pomožni delavec II" in je opravljala le storitve čiščenja, in še to v omejenem obsegu ter da je zato sodišče napačno ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen in polni delovni čas za delovno mesto "pomožni delavec II". Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi prič A. A. in B. B., ki sta izpovedali, da je tožnica izvajala čiščenje bolnišničnih oddelkov v delovnih izmenah tožene stranke. Glede na predložene evidence tožničinega razporeda dela in delovnega časa je pravilno zaključilo, da je tožnica opravljala delo za toženo stranko nepretrgoma, osebno ter po vnaprej določenem urniku v organiziranem delovnem procesu tožene stranke. Tožena stranka pa je tožnici zagotavljala plačilo za opravljeno delo. Prav tako ni bilo sporno, da je tožnica delo opravljala v prostorih tožene stranke in v skladu z navodili tožene stranke ter je v dogovoru s toženo stranko koristila dopust. Delo tožnice so nadzorovale medicinske sestre in nadrejeni delavci tožene stranke. Tožnica je torej delo opravljala po razporedu in navodilih tožene stranke, z enakim časovnim razporedom kot delavke tožene stranke, z evidentiranjem delovnega časa in koriščenja letnega dopusta, v prostorih tožene stranke in v skladu z navodili tožene stranke ter za plačilo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so med strankama v obdobju od 18. 4. 2023 dalje obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Glede na navedeno niso relevantne pritožbene trditve, da tožnica v času pogodbenega sodelovanja pravdnih strank ni opravljala bistvenih nalog tega delovnega mesta, tj. pomoč v kuhinji in pralnici, pač pa zgolj naloge čiščenja. Delo je organizirala tožena stranka in je tožnici odredila naloge, ki jih je dolžna opraviti.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo elemente delovnega razmerja in jih tudi ugotovilo.

12.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je bila tožničina volja skleniti podjemno pogodbo, kar izhaja iz dejstva, da je tožnica tako pogodbo tudi podpisala. Skladno z 9. členom ZDR-1 je avtonomija strank delovnega razmerja omejena (pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca). Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v razmerju med strankama v spornem obdobju obstajali elementi delovnega razmerja, sklenjena podjemna pogodba ne predstavlja veljavne pravne podlage za opravljanje dela. Ne glede na morebitno soglasje volj za sklenitev take pogodbe ob nastopu dela, delovnopravna zakonodaja izključuje avtonomijo strank pri določanju pravne podlage pravnemu razmerju, ki ima vse elemente delovnega razmerja in ob tem izpostavlja domnevo o obstoju delovnega razmerja.

13.Neupoštevne so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo prosto delovno mesto "pomožni delavec II" razpisano za določen čas enega leta in da sta se stranki ob sklepanju podjemne pogodbe dogovorili, da bosta sodelovali oziroma da bo tožnica za toženo stranko opravljala storitve čiščenja največ eno leto. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da morebitno soglasje strank o trajanju njunega razmerja le za čas 12 mesecev zaradi omejitve avtonomije strank delovnega razmerja po 9. členu ZDR-1 brez zakonitega razloga za delovno razmerje za določen čas ne ustvarja veljavnih pravnih posledic. ZDR-1 namreč izrecno določa, da se pogodba o zaposlitvi praviloma sklene za nedoločen čas, za določen čas pa se lahko sklene le izjemoma, v zato predvidenih primerih, navedenih v prvem odstavku 54. člena ZDR-1. Če se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, mora biti v sami pogodbi naveden razlog za sklenitev za določen čas, v nasprotnem primeru je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom in v tem primeru zakon v 56. členu določa sankcijo, da se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

14.Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018).

15.Tožena stranka je od tožnice zahtevala, da nadaljuje z delom na podlagi sklenjene podjemne pogodbe oziroma je sklenitev pogodbe o zaposlitvi pogojevala s tem, da tožnica opravi predhodni zdravstveni pregled na lastne stroške, čeprav je na podlagi petega odstavka 28. člena ZDR-1 strošek ugotovitve kandidatove zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela na predhodnem zdravstvenem pregledu strošek delodajalca. Tožena stranka je tožnici izdala dne 26. 6. 2023 napotnico za predhodni zdravstveni pregled in v napotnici navedla, da je plačnik pregleda tožnica. Tožena stranka stroške pregleda ne bi smela prevaliti na tožnico, zato je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki naložilo plačilo zneska 73,92 EUR, ki ga je tožnica plačala za opravljen zdravniški pregled. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene trditve tožene stranke glede odločitve o stroških postopka in plačilo sodne takse za tožbo.

16.Tožnica pa se pritožuje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo oziroma glede višine dosojenega zneska povračila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi.

17.Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dne 31. 1. 2024. V 19. točki obrazložitve sodbe je pravilno obrazložilo razloge za razvezo pogodbe o zaposlitvi in z razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Utemeljeno pa tožnica opozarja, da je sodišče prenizko odmerilo denarno povračilo. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je v prvem odstavku 118. člena ZDR-1 omejeno na največ 18-mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, so določeni v drugem odstavku tega člena (trajanje delavčeve zaposlitve; možnost za novo zaposlitev; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi; pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena res samo pol leta, vendar je sodišče pri odmeri denarnega povračila premalo upoštevalo omejitve, ki izhajajo iz invalidnosti tožnice, in da je tožnica kot invalid težje zaposljiva oseba. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je primerno denarno povračilo v višini treh tožničinih plač delovnega mesta "pomožni delavec II".

18.Pritožbeno sodišče je delno utemeljeni pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako da je s strani sodišča prve stopnje prisojeno denarno povračilo ustrezno zvišalo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

19.Ker sicer niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP tožnici dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR. Pritožbeno sodišče je v okviru priglašenih stroškov kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) po OT priznalo 375 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodatno vrednost znaša 279,99 EUR.

Zveza

3Glej tudi članek Barbare Petrič: Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22 in nasl.