Jedro

Zvočni posnetek, ki naj bi ga o dogajanju kritičnega dne posnetega sama oškodovanka in ga predvajala policistom, nikoli ni bil predložen sodišču in se kot dokaz v spisovnem gradivu tudi ne nahaja. O zvočnem posnetku sta izpovedala le oškodovanka, ki je potrdila, da je storilčeve besede posnela s svojim GSM aparatom in policist I. O., ki je iz posnetka, ki mu ga je po prihodu na kraj dogodka predvajala sama oškodovanka, razbral določno le besedo ″bosansko″, ostalo pa je bilo nerazločno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 60,00 (šestdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje storilčevo zahtevo za sodno varstvo (v nadaljevanju: ZSV), ki jo je dne 29. 1. 2019 zoper plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa Policijske postaje Celje opr. št.... z dne 24. 1. 2019 vložil storilec, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani PN prekrškovnega organa. Posledično je storilcu v plačilo naložilo tudi sodno takso.

2. S tako odločitvijo se storilec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 154 ZP-1 in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ugodi vloženi ZSV storilca in se navedeni PN prekrškovnega organa odpravi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je navedeni prekrškovni organ dne 24. 1. 2019 storilcu v hitrem postopku o prekršku izdal citirani PN zaradi storitve prekrška iz določbe prvega odstavka člena 6 ZJRM-1. Storilcu je bila izrečena globa v višini 250,38 EUR. Taki odločitvi prekrškovnega organa je storilec nasprotoval z vloženo ZSV z dne 29. 1. 2019, prvo sodišče pa je po prejemu le-te v skladu z določbo četrtega odstavka člena 65 ZP-1 odločilo, da se dokazni postopek, ki ga je izvedel že prekrškovni organ, dopolni po določbah o rednem sodnem postopku o prekršku. V tako dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče zaslišalo storilca, oškodovanko V.Đ. in policista I. O. in P. K., vpogledalo pa je tudi vse, s strani prekrškovnega organa in obrambe predložene listinske dokaze. Na podlagi tako izvedenega dopolnjenega dokaznega postopka je sprejelo odločitev in sicer, da je izpovedba oškodovanke V. Đ. prepričljivejša od zagovora storilca, z razlogi v točki 18) pa se je opredelila do storilčeve krivde in ob ugotovitvi, da se je v dopolnjnem dokaznem postopku ugotovilo enako dejansko stanje glede storilcu očitanega prekrška, kot je to ugotovil že prekrškovni organ, je posledično v skladu s šestim odstavkom člena 65 ZP-1 storilčevo ZSV zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani PN.

5. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1 pritožba utemeljuje s tem, da je sodišče izpodbijano odločitev oprlo na dokaz, ki se v spisovnem gradivu ne nahaja, njegova vsebina pa tudi ni potrjena z nobenim drugim dokazom, s čemer pritožba meri na zvočni posnetek, ki ga je o tozadevnem dogodku naredila sama oškodovanka in ki ga je predvajala policistom, ko so prišli na kraj dogodka, obramba pa z njim tudi nikoli ni bila seznanjena, niti tega dokaza ni sodišče pridobilo, zato vsebina tega zvočnega posnetka tudi nikoli ni bila preverjena.

6. S takimi navedbami, ko pritožnik najprej zatrjuje, da je na ta zvočni posnetek sodišče oprlo svojo odločitev, nato pa ta dokaz označi za neobstoječega, prihaja pritožba sama s seboj v nasprotje, saj je namreč nemogoče, da bi sodišče gradilo svojo odločitev na dokazu, ki sploh ne obstaja v spisovnem gradivu. Zvočni posnetek, ki naj bi ga o dogajanju kritičnega dne posnetega sama oškodovanka in ga predvajala policistom, nikoli ni bil predložen sodišču in se kot dokaz v spisovnem gradivu tudi ne nahaja. O zvočnem posnetku sta izpovedala le oškodovanka, ki je potrdila, da je storilčeve besede posnela s svojim GSM aparatom in policist I. O., ki je iz posnetka, ki mu ga je po prihodu na kraj dogodka predvajala sama oškodovanka, razbral določno le besedo ″bosansko″, ostalo pa je bilo nerazločno. Omemba zvočnega posnetka, o katerem sta skladno izpovedala oškodovanka in policist O. je v obravnavanem postopku le eden izmed indicov, na podlagi katerih se je prvo sodišče še dodatno prepričalo o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe o tem, kakšne besede je takrat izrekel storilec, kar je nenazadnje potrdil tudi policist O., ki je iz predvajanega posnetka zaznal besedo ″bosansko″. Povedano pomeni, da v nasprotju s pritožbenimi navedbami v obravnavanem primeru ni šlo za opiranje na neobstoječ dokaz, ki se v spisovnem gradivu ne nahaja, zato prvo sodišče tudi ni bilo dolžno preverjati vsebina zvočnega posnetka, kot to napak razloguje pritožba, ki neutemeljeno prvemu sodišču očita kršitev 6. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. 7. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je prvo sodišče s tem, ko je storilcu očitalo, da je z besedami ″kaj špijuniraš″ pričel z izzivanjem verbalnega konflikta z oškodovanko in da je s tem širilo dejansko podlago za storitev očitanega prekrška, pa ne pomenijo uveljavljanja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, temveč z njimi pritožba problematizira po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, v okviru katerega ves čas vztraja pri tem, da je napačna dokazna ocena oškodovankine izpovedbe, ki je po prepričanju storilčevega zagovornika ves čas neverodostojna, ker je svoje izjave s pretekom postopka spreminjala.

8. V obravnavanem primeru gre za presojo odločbe (PN) prekrškovnega organa v hitrem postopku o prekršku, torej, ko sodišče prve stopnje odloča o utemeljenosti storilčeve ZSV zoper izdani PN. V takih primerih je v skladu z določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1 dovoljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje iz razlogov po 1., 2., in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da je pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja nedopusten pritožbeni razlog, pritožbeno sodišče pa je v takih primerih, kot je tudi obravnavani, na dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje, vezano.

9. Prvo sodišče je na podlagi dokazne ocene storilčevega zagovora, ki je zanikal izrek besed, ki izhajajo iz opisa dejanskega stanja v izdanem PN in je ves čas vztrajal, da je oškodovanki rekel le ″kaj špijuniraš″ in oškodovankine izpovedbe, ki je ves čas skladna s prvotno njeno izjavo takoj po dogodku istega dne pred prekrškovnim organom, ko je navajala, da ji je storilec izrekel besede ″džubre bosansko″ ter ob dokazni oceni izpovedb obeh policistov I.O. in P. K.namreč zaključilo, da je izpovedba oškodovanke bolj verodostojna, kot storilčev zagovor. Na tako dokazno oceno, ki pa jo sprejme prvo sodišče v hitrem postopku o prekršku, pa je pritožbeno sodišče, kot je bilo pred tem pojasnjeno, vezano, zato je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja nedopusten pritožbeni razlog (3. točka člena 154 ZP-1).

10. Zato tudi ni relevantno, kaj je bil razlog, da sta se oškodovanka in storilec v kritičnem času srečala, kot pojasnjuje zagovornik, ki skuša dokazno oceno oškodovanke omajati še s tem, da je bila ona tista, ki je storilca ob gibanju po nepremičninah nadzirala. Prav tako je za odločitev v tej zadevi nepomembno, da je oškodovanko ob zaslišanju 19. 8. 2020 (zapisnik o zaslišanju na list. št. 18) protipredpisno ravnanje storilca opisala še z izrečenimi grožnjami, za katere sicer ni podala predloga za pregon, kar naj bi po prepričanju pritožnika predstavljalo storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe, po določbi prvega odstavka člena 284 KZ-1. Do identičnih očitkov se je namreč ustrezno opredelilo že prvo sodišče (točka 15 izpodbijane sodbe), ko se je omejilo le na opis storitve očitanega prekrška v izdanem PN ter ob dodatnih poizvedbah pri ODT Celje o morebitni podaji predloga za pregon s strani oškodovanke in prepričljivo pojasnilo, da je očitno oškodovankin namen takoj po dogodku bila le prijava suma storitve prekrška po določbi prvega odstavka člena 6 ZJRM-1, ki se je udejanil v izdanem PN storilcu, ne pa v predlogu za pregon kaznivega dejanja grožnje po določbah člena 135 KZ-1. Povedano pomeni, da je prvo sodišče storilčevo krivdo povsem pravilno ugotavljalo le za dogodek, ki izhaja iz opisa dejanskega stanja prekrška PN, ne pa na celotni izpovedbi oškodovanke, kot to nepravilno trdi pritožba, zato tudi ni izkazana kršitev 5. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. 11. Do drugačnih zaključkov, kot v tem delu izhajajo iz izpodbijane sodbe pa ne pripelje niti zagovornikovo izpostavljanje oškodovankine predkaznovanosti za prekrške zoper javni red in mir. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da med storilčevo družino in oškodovanko že dlje časa obstajajo določena nesoglasja, ki se rešujejo v civilnih postopkih, v postopku o prekršku pa se morebitna predkaznovanost za prekrške nikoli ne ugotavlja za oškodovanca, kot to terja pritožba, ki tudi iz teh razlogov neutemeljeno vztraja pri oškodovankini neverodostojnosti, temveč je predkaznovanost le tista okoliščina, ki lahko vpliva na izbiro in višino izrečene sankcije storilcu prekrška, za katerega se z gotovostjo ugotovi, da je očitani prekršek tudi storil. 12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje po prvem sodišču, na katerega je pritožbeno sodišče v takih postopkih vezano in ki je identično dejanskemu stanju, ki ga je ugotovil že prekrškovni organ, je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi zakona in o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku, medtem ko je pritožbeni razlog o zmotni ugotovitvi dejanskega stanje, ki predstavlja pretežni del pritožbenih navedb, nedopusten pritožbeni razlog. Prvo sodišče je namreč z ustreznimi razlogi pojasnilo tudi storilčev subjektivni odnos do storjenega prekrška in sprejelo pravilno in zakonito odločitev, da ostane izdani PN prekrškovnega organa v veljavi.

13. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo storilčevega zagovornika, ki je v celoti neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti razlogov, na katere pritožbeno sodišča pazi uradoma (člen 159 ZP-1) potrditi izpodbijano sodbo.

14. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka člena 147 ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z opombo 8.2 tarifnega dela ZST-1 storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 60,00 EUR, k plačilu katere pa bo storilec pozvan s strani prekrškovnega organa.