Jedro

Pogodbenih omejitev pravice razpolaganja s poslovnim deležem ni mogoče upoštevati tudi pri prisilnem razpolaganju v postopku unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo gospodarske družbe G. d.o.o, L. (subjekt vpisa) in potrdilo sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče pri subjektu vpisa vpisalo spremembo ustanovitelja in deleža družbenika, tako da je namesto E. iz G. R. d.d. - v stečaju, vpisalo družbo I., d.o.o. L. Zoper takšen sklep vlaga Državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjuje, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, ker sodišči nista uporabili 7. in 8. odstavka 416. člena in 437. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in 45/2001 - ZGD), vse v zvezi s 33. členom Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94 - ZSReg). Drugostopenjsko sodišče naj bi sprejelo napačno pravno stališče, da v družbeni pogodbi dogovorjena omejitev prostega prenosa poslovnega deleža ne velja pri prodaji v stečajnem postopku, češ da Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 - ZPPSL) varuje le predkupnega upravičenca. Nobenega razloga naj bi ne bilo, da bi se tudi pri prodaji poslovnih deležev v stečajnem postopku ne uporabile določbe ZGD, po katerih lahko družbeniki - kot so to storili v spornem primeru - z družbeno pogodbo zagotovijo, da se poslovni deleži ne odtujujejo zunaj njihovega kroga.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena subjektu vpisa, ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obstajajo močni razlogi, ki govorijo za to, da pogodbenih omejitev pravice razpolaganja s poslovnim deležem ni mogoče upoštevati tudi pri prisilnem razpolaganju v postopku unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika. Drugostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da družbena pogodba v tč. 16.1. ureja prostovoljen prenos poslovnega deleža (v primeru, da se družbenik odloči prenesti ...), zaradi česar teh omejitev v postopku prisilne prodaje v stečaju ni mogoče uporabiti. Utemeljeno navaja razloge, zaradi katerih bi takšne omejitve ne mogle učinkovati v primeru prodaje v stečaju tudi, če bi v ustanovitveni pogodbi omejitev ne bila izrecno vezana na prostovoljne prenose poslovnega deleža. Pri tem prepričljivo navaja, da bi v primeru odklonitve soglasja za prodajo prišlo do položajev, ki so nezdružljivi z načeli stečajnega postopka: nemožnost prodaje oziroma izstop iz družbe in večletni odlog plačila vrednosti poslovnega deleža. Pravilno je torej stališče drugostopenjskega sodišča, da sicer dopustni pogodbeni ureditvi o prepovedi odtujitve poslovnega deleža brez soglasja ni mogoče nuditi varstva v primerih prisilne odtujitve deleža. K utemeljitvi drugostopenjskega sodišča dodaja revizijsko sodišče še naslednje. Določba sedmega odstavka 416. člena ZGD predstavlja možnost omejitve načelne družbenikove svobode, da prosto razpolaga s svojim poslovnim deležem. Teorija navaja, da je soglasje po tem odstavku - poleg že z zakonom določene predkupne pravice družbenikov, kar je posebnost našega prava (četrti odstavek 416. člena ZGD) - skrajna meja, do katere lahko gre omejevanje prostega prometa s poslovnimi deleži (glej o tem npr. Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem - GV Ljubljana 2002, str. 379). Že zato dometa takšne omejitve ni mogoče široko razlagati. ZVZ pravilno opozarja, da je takšna omejitev lahko utemeljena zaradi interesa družbenikov, da se poslovni deleži ne odtujujejo izven njihovega kroga. Treba pa je upoštevati, da ta interes v veliki meri ščiti že zakonsko določena predkupna pravica družbenikov: vsak družbenik lahko z uveljavljanjem predkupne pravice prepreči, da bi se poslovni delež odtujil izven kroga obstoječih družbenikov. Dodatno dogovorjeno soglasje vseh družbenikov z upoštevanjem sankcij, ki nastopijo, če družbenik vztraja pri prodaji, drugi družbeniki pa deleža niso pripravljeni odkupiti in mu za prodajo tudi ne dajo soglasja (možnost izstopa po 416. in za tri leta odloženo izplačilo vrednosti poslovnega deleža po petem odstavku 437. člena ZGD), ščiti še dodatni interes družbe in družbenikov, da se pripravijo bodisi na vračilo vrednosti deleža bodisi na prenehanje družbe (glej komentar kot zgoraj, str. 429). Takšni ureditvi ni mogoče oporekati ob prostovoljni odločitvi za odtujitev deleža, saj v tem primeru njene morebitne trdote - v interesu družbe in drugih družbenikov - neposredno prizadenejo samo družbenika, ki je na takšno omejitev pristal s sklenitvijo družbene pogodbe, poleg tega pa samo posredno še potencialne kupce takšnega deleža. V primeru, da se prodaja delež v družbi kot del premoženja enega od družbenikov v stečaju, pa je treba upoštevati tudi interese stečajnih upnikov. S tega stališča pa se uveljavljanje predkupne pravice na deležu bistveno razlikuje od uveljavljanja prepovedi (prisilne) odtujitve tega deleža v stečajnem postopku. Medtem ko uveljavljanje predkupne pravice ne poseže pregloboko v načela stečajnega postopka (predvsem hitrost in načelo zagotavljanja največje vrednosti) - zaradi česar je lahko interes predkupnih upravičencev izrečno varovan tudi v postopku unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika (tretji odstavek 149. člena ZPPSL) - pa to ne drži za uveljavljanje pogodbeno dogovorjene omejitve razpolagalne pravice družbenikov, ki v svoji zakonski izpeljavi pomeni, da lahko dosežejo triletni odlog poplačila vrednosti dela premoženja stečajnega dolžnika. Pri tehtanju interesa družbenikov, da se - če želijo preprečiti vstop novega družbenika - pripravijo na vračilo deleža oziroma prenehanje družbe, na eni strani, in interesa stečajnih upnikov, da pridejo do čimprejšnjega poplačila svojih terjatev na drugi strani, je treba ob odsotnosti izrečne drugačne zakonske ureditve, dati prednost interesom slednjih.

Končno pa je treba upoštevati tudi to, da se z začetkom stečajnega postopka oblikuje stečajna masa (6. člen in 104. člen ZPPSL).

Oblikovanje stečajne mase naj med drugim zagotovi uresničitev načela univerzalnosti premoženja v stečajnem postopku, ki pomeni, da je celotno premoženje stečajnega dolžnika namenjeno poplačilu upnikov. Stečajna masa torej predstavlja premoženje, za katerega tako glede razpolaganja (unovčevanja) kot tudi glede namena njegove uporabe (poplačilo upnikov) veljajo posebna pravila stečajnega prava (glej npr. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 122).