Jedro

Vozilo je sicer res last pravne osebe, ki ima dva direktorja, vendar storilec svoje zahteve za sodno varstvo ni utemeljeval s sklicevanjem na to, da bi prekrškovni organ moral plačilni nalog izdati drugemu direktorju oziroma da je vozilo uporabljal kdo drug, pač pa je zatrjeval in dokazoval, da je vozilo v času storitve prekrška vozila njegova žena, tega pa ni uspel izkazati na tak način, da bi sodišče takim trditvam sledilo in podvomilo v pravilnost domneve iz 8. člena ZPrCP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, k plačilu pa ga bo pozval prekrškovni organ.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa št. ... z dne 5. 2. 2020 in izpodbijani plačilni nalog potrdilo, storilcu pa je naložilo tudi plačilo sodne takse v skupnem znesku 90,00 EUR.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje storilčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevi za sodno varstvo ugodi in plačilni nalog razveljavi oziroma postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil storilcu izdan izpodbijani plačilni nalog zaradi prekrška po 4. točki sedmega odstavka 46. člena ZPrCP, ker je 30. 11. 2019 ob 13.56 uri vozil osebni avtomobil znamke G. z registrsko oznako CE ... po avtocesti v naselju D. in pri tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje 100 km/h z najmanj 50 km/h, saj je vozil s hitrostjo najmanj 150 km/h. Plačilni nalog je bil storilcu izdan na podlagi 8. člena ZPrCP, ki v prvem odstavku določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil, drugi odstavek pa določa, da če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 storilcu ni potrebno z dokazi prepričati sodišča, da prekrška ni storil, pač pa lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov, sodišču pa nalaga, da v skladu z načelom proste presoje dokazov oceni, ali je storilec s predloženimi dokazi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je motorno vozilo v času storitve prekrška vozil on.

5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo, da se ukvarja s prodajo vozil in ima na razpolago več vozil, ki so namenjena tudi družinskim članom in strankam ob preizkusu vozila, da vozilo, s katerim je bil storjen prekršek in je imela nameščene preizkusne tablice, predmetnega dne sam ni vozil, ker je bil doma ter da je to vozilo predmetnega dne uporabljala njegova žena. V dokazne namene pa je predložil njeno izjavo. Tudi na zaslišanju je storilec vztrajal pri izjavi, da je avto v času, ko je bil storjen prekršek, vozila njegova žena, medtem, ko je bil sam v tem času doma, saj je bila tisti dan sobota, ko dela do 13.00, potem pa gre domov. Na prvem zaslišanju je storilčeva žena potrdila njegovo izjavo, da je v času storitve prekrška ona vozila osebni avtomobil, s katerim je bil storjen prekršek in da se je njen mož takrat nahajal doma, vendar, ko je sodišče 23. 3. 2021 ponovno zaslišalo storilčevo ženo in ji predočilo CD posnetek, iz katerega se vidi, da sedi za volanom oseba moškega spola ter jo opozorilo na posledice krive izpovedbe, izrazila strinjanje, da je iz fotografije razvidno, da v avtu sedi oseba moškega spola in da na fotografiji res ni ona, pri tem pa je dodatno pojasnilo, da je izjavo, da je ona vozila kritičnega dne ta avto, dala zato, ker je večinoma ona takrat vozila ta avtomobil. Sodišče prve stopnje je tako po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo oziroma ocenilo, da je izpoved priče, da je ona vozila avtomobil s katerim je bil storjen prekršek, neverodostojna in ob upoštevanju fotografije, ki je bila posneta z merilnikom hitrosti, ki prekrške slikovno dokumentira, ocenilo, da za volanom sedi oseba moškega spola. Sodišče prve stopnje je tako povsem utemeljeno štelo, da storilec z navedbami v zahtevi za sodno varstvo in predloženimi dokazi ni uspel izkazati, da kritičnega dne ni storil očitanega prekrška oziroma izpodbiti domnevanega dejstva.

6. Drugi odstavek 66. člena ZP-1 določa, da zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (razen sklepa, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena) lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka. To pomeni, da v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz sodbe o zahtevi za sodno varstvo in na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tako zagovornik ne more uspeti z očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki jih utemeljuje s ponavljanjem navedb v zahtevi za sodno varstvo in vztrajanjem pri tem, da je vozilo v času storitve prekrškov uporabljala storilčeva žena. Vztrajanje pri takih navedbah pa je glede na izveden dokazni postopek tudi nerazumljivo, saj je vendarle tudi storilčeva žena zaslišana kot priča potrdila, da za volanom vozila oziroma, da je iz fotografije, ki je bila napravljena ob zaznani kršitvi, razvidno, da za volanom vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ne sedi ona, temveč oseba moškega spola. Res je sicer, da sodišče in storilčeva žena nista izvedenca za pregled videoposnetkov, vendar je v obravnavani zadevi že na podlagi laične ocene mogoče zanesljivo ugotoviti, da za volanom vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ne sedi oseba ženskega spola. Sodišče namreč ni ugotavljalo identitete storilca na podlagi tega posnetka, temveč zgolj spol osebe oziroma preverjalo resničnost trditev, da za volanom sedi storilčeva žena.

7. Pritožbene navedbe, da tudi v kolikor je predmetnega dne vozilo res vozil moški, da je to bilo očitno po soglasju njegove žene in da je za slednje kršitve ne more odgovarjati ter da je dokazni postopek pokazal, da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, v lasti družbe I. d.o.o., ki ima dva solastnika, dva direktorja in dva prokurista, da predmetno vozilo storilec nikoli ni uporabljal, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Vozilo je sicer res last pravne osebe, ki ima dva direktorja, vendar storilec svoje zahteve za sodno varstvo ni utemeljeval s sklicevanjem na to, da bi prekrškovni organ moral plačilni nalog izdati drugemu direktorju oziroma, da je vozilo uporabljal kdo drug, pač pa je zatrjeval in dokazoval, da je vozilo v času storitve prekrška vozila njegova žena, tega pa ni uspel izkazati na tak način, da bi sodišče takim trditvam sledilo in podvomilo v pravilnost domneve iz 8. člena ZPrCP. Prav tako storilec ni uspel pri sodišču vzbuditi dvom o pravilnosti ugotovitve, da je kritičnega dne on vozil vozilo, s katerim je bil storjen prekršek s trditvami o tem, da se je v času storitve prekrška nahajal doma. Tako v nasprotju s pritožbenimi navedbami v celoti drži zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da storilec ni uspel izkazati, da kritičnega dne ni storil prekrška. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ne drži, da je storilec odgovoren za prekršek, ker sam ni lastnik, niti uporabnik vozila, saj drugi odstavek 8. člena ZPrCP izrecno določa, da je v primeru, če je prekršek storjen z vozilom, ki je last pravne osebe, za prekršek odgovorna oziroma se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, storilec pa je eden izmed dveh zakonitih zastopnikov pravne osebe, ki je lastnica vozila in je kot taka odgovorna oseba pravne osebe, pravilno pa je sodišče ocenilo tudi, da je za prekršek odgovoren in da ga je storil z eventualnim naklepom, saj se je kot voznik motornega vozila zavedal, da mora upoštevati omejitve hitrosti vožnje, ki so predpisane s prometnimi pravili oziroma cestnoprometno signalizacijo, pa je s tako vožnjo privolil v to, da bo storil prekršek.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 135,00 EUR. K plačilu odmerjene sodne takse bo storilca pozval prekrškovni organ.