Jedro

Na podlagi tožnikovega predloga za izdajo dopolnilne odločbe toženka glede na določbo 220. člena ZUP ni imela podlage, da tožnika določi za nadomestnega upravičenca, saj ta zahtevek ob vložitvi zahteve A.A. ni bil postavljen in ob odločanju o njeni zahtevi z odločbo z dne 7. 5. 2009 ni ostalo nič neodločeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo dopolnilne odločbe v skladu z 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o upravičenosti do koriščenja ugodnosti v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakonika (SZ-1), ki jo uveljavlja kot uporabnik denacionaliziranega stanovanja. V obrazložitvi je navedel, da je upravičenka A.A. dne 8. 9. 2006 podala zahtevo za izdajo odločbe v skladu s 173. členom SZ-1, o kateri je odločil z odločbo št. 35203-90/2006 z dne 7. 5. 2009, s katero je bilo upravičenki ugodeno ter odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Upravni organ ugotavlja, da ni pogojev za izdajo dopolnilne odločbe v skladu z 220. členom ZUP, ker je bilo v predmetni zadevi že odločeno s pravnomočno odločbo, odločba je bila izdana najemnici – prejšnji imetnici stanovanjske pravice, ki je bila upravičena do realizacije izdane odločbe pod zakonskimi pogoji. S citirano odločbo je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da je toženka z odločbo z dne 7. 5. 2009, na zahtevo A.A. odločila, da je imenovana upravičena do denarnih nadomestil v skupni višini 44.755,73 EUR in stanovanjskega posojila, vse po 173. členu SZ-1. Upravičenka je umrla dne …, preden je kupila nadomestno stanovanje in koristila navedena nadomestila. V posledici smrti imenovane upravičenke je tožnik zahteval, da toženka glede na nove okoliščine na ustrezen način odloči o njegovi pravici do koriščenja navedenih nadomestil. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik je sin upravičenke in je skupaj z njo, svojo ženo in dvema otrokoma ves čas živel v denacionaliziranem stanovanju do njene smrti, v stanovanju pa živi še danes. Tožnik je dedič upravičenke po pravilih dednega prava, hkrati pa ožji družinski član v smislu 5. člena ZSR/82, ožji družinski član po 6. členu SZ/91 ter 11. členu SZ-1. V režimu stanovanjske pravice je užival samostojno stanovanjsko varstvo in imel pravico do pridobitve stanovanjske pravice na istem stanovanju, tako za primer smrti kot za primer izselitve upravičenke, vse po določbah 18. in 19. člena ZSR/92. Za primer smrti upravičenke pa je imel pravico po 2. odstavku 147. člena SZ/91. Ima tudi pravico uporabljati stanovanje. Dejansko tožnik najemno razmerje po smrti upravičenke tudi nadaljuje, vendar sedaj želi realizirati nadomestno privatizacijo, ki je za časa svojega življenja zaradi svoje bolezni ni mogla realizirati njegova prednica. Izpodbijana odločba je nepravilna, ker se z njo tožniku implicitno odreka možnost, da bi po smrti upravičenke bodisi kot njen ožji družinski član, ki je z njo ves čas živel v spornem stanovanju, bodisi kot njen edini dedič, izkoristil nadomestila po 173. členu SZ-1. Skladno s sodno prakso je treba pravila SZ/91 o privatizaciji smiselno in primerno uporabljati tudi pri presoji pravic v okviru tako imenovane nadomestne privatizacije po 173. členu SZ-1. A priorno odrekanje pravice tožniku je nezakonito in nepravilno. Tožnik sicer dopušča možnost, da dopolnilna odločba ne bi bila edina možna procesna rešitev za obravnavano situacijo, vendar pa zgolj zmotna procesna predstava tožnika v predhodnem upravnem postopku ni odvezovala toženke, da v drugi obliki odloči o tožnikovi upravičenosti, npr. z ugotovitveno odločbo, novo dajatveno odločbo ali v kakšni drugi obliki, kar bi bil dolžan upoštevati organ na podlagi 7. člena ZUP. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ odločil o zahtevi A.A. za izdajo odločbe o pripadajočih sredstvih, za rešitev stanovanjskega vprašanja v skladu s 173. členom SZ-1, z odločbo št. 35203-90/2006-jv z dne 7. 5. 2009. Sporno tudi ni, da je tožnik dne 20. 11. 2014 vložil predlog za izdajo dopolnilne odločbe, da organ citirano odločbo dopolni z določitvijo nadomestnega upravičenca – tožnika.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih je navedel upravni organ (2. odstavek 71. člena ZUS-1), zato se sodišče na njegove razloge v celoti sklicuje. Tudi po mnenju sodišča, na podlagi tožnikovega predloga za izdajo dopolnilne odločbe, organ ni imel, glede na določbo 220. člena ZUP podlage, da tožnika določi za nadomestnega upravičenca, saj ta zahtevek ob vložitvi zahteve A.A. ni bil postavljen in ob odločanju o njeni zahtevi z odločbo z dne 7. 5. 2009 ni ostalo ničesar neodločeno. Procesna podlaga za izdajo dopolnilne odločbe torej ni bila podana. Materialno pravni zahtevek, kot je uveljavljal v svoji zahtevi za izdajo dopolnilne odločbe tožnik, ni bil postavljen (ob vložitvi zahteve A.A.), torej je bil z izdajo odločbe z dne 7. 5. 2009 zahtevek A.A. v celoti izčrpan. V pojasnilo, zahtevek o nadomestnem upravičencu po SZ/91, glede na 117. člen SZ/91, bi bil lahko le alternativni zahtevek, kar pomeni, da oba materialna zahtevka istočasno ne bi mogla biti predmet meritornega odločanja, ker sta se zahtevka izključevala.

Tožnik ugovarja, da dopušča možnost, da dopolnilna odločba ne bi bila edina možna procesna rešitev za obravnavano situacijo, vendar pa zgolj zmotna procesna predstava tožnika ni odvezovala toženke, da v drugi ustrezni obliki odloči o tožnikovi upravičenosti po smrti prejšnje imetnice stanovanjske pravice. npr. z ugotovitveno odločbo, novo dajatveno odločbo ali v kakšni drugi obliki. Sodišče ugovoru ne sledi. Tožnik je jasno postavil zahtevek in ga utemeljeval na določbi 220. člena ZUP. Na podlagi določbe 125. člena ZUP se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Kolikor se postopek začne na zahtevo stranke velja, načelo dispozitivnosti (glej stran 278 – Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Vilko Androjna in Erik Kerševan), kar pomeni, da le stranke vzdržujejo postopek v teku in le stranka ima pravico razpolaganja z zahtevkom, organ pa je na njen zahtevek vezan. S postavljenim zahtevkom za izdajo dopolnilne odločbe je tožnik zatrjeval, da o že postavljenem zahtevku organ še ni odločil in tako postavljen zahtevek je bil organ dolžan obravnavati. Sklicevanje na 7. člen ZUP – načelo varstva pravic strank ne more nadomestiti postavitve zahtevka stranke (glej 2. odstavek 7. člena ZUP) in ker ustrezni materialni zahtevek ni bil postavljen (ne ob vložitvi zahteve A.A., postavil pa ga ni tudi tožnik), organ o zahtevku, ki je v domeni stranke, tudi ni mogel odločiti. Iz spisa pa tudi izhaja, da je organ spoštoval določbo 7. člena ZUP, saj je z dopisom z dne 26. 1. 2015 posredoval tožniku svoje videnje situacije. Tožnik v skladu z zgoraj navedenim zato neutemeljeno ugovarja nepravilni uporabi materialnega prava – konkretno določbe 173. člena SZ-1. Naveden ugovor ni relevanten, saj je organ odločil na podlagi procesnih določil. Položaja tožnika v obravnavanem stanovanju in v razmerju do prejšnje imetnice stanovanjske pravice A.A., organ v dani procesni situaciji ni raziskoval, ker za obravnavano zadevo – glede na zahtevek tožnika, niso pomenila pravno relevantnih dejstev. V zvezi s tem je tudi neutemeljen ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.