Jedro

Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven (zaprtega oddelka) psihiatrične bolnišnice. Da so okoliščine, ki morajo biti po določbi 39. čl. ZDZdr ugotovljene, verjetno podane, pri tako drastičnem posegu v temeljne človekove pravice, kot je zadržanje na zdravljenju brez privoljenja zdravljenega, ne zadošča. Zgolj iz mnenja izvedenca, da si je [zadržana oseba] z opustitvijo zdravljenja poslabšal svoje duševno stanje, še ne izhaja zaključek, da je podan pogoj po 1. alineji 39. čl. ZDZdr, češ da oseba „huje ogroža svoje zdravje“. Takšno mnenje je preveč abstraktno, gre zgolj za zaključek izvedenca, ki ga mora (še(le)) strokovno podpreti, dopolniti oziroma razložiti do te mere, da bo razumljiv povprečno razumnemu človeku, ki ni strokovnjak.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno sklenilo, da se ne zadržana oseba zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice do 7. 3. 2010. V ponovljenem postopku je ponovno ugotovilo je, da so za tak ukrep podani vsi zahtevani pogoji po Zakonu o duševnem zdravju (Ur. l. RS 77/2008; ZDZdr).

(2) Proti sklepu je dve pritožbi vložila zadržana oseba sama, eno pa njen odvetnik. Slednji predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi zadržanje oziroma sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Ne strinja se z razlogi prvostopenjskega sodišča, da so kumulativno podani pogoji po 39. čl. ZDZdr. Meni, da zadržana oseba nima hudo motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja in da sodišče v zvezi s tem ne navaja nobenih razlogov. Nadalje očita, da prvo sodišče navaja nekonkretizirana dejstva, in sicer da bi se naj pritožnik doma do svoje matere nasilno obnašal. To izrecno zanika in tega podatka tudi nikjer v spisu ni. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da naj bi ob prihodu pred zdravnikom vrtel nožič ali kako drugače koga ogrožal, saj je ob sprejemu samo zabeleženo, da ima pri sebi žepni nož. Trdi, da zadržana oseba ne ogroža svojega zdravja niti zdravja drugih in da lahko normalno funkcionira v življenju tudi z nezdravljeno duševno motnjo.

(3) Pritožnik sam pa piše, da je prisilno hospitaliziran, ker je prišel po svojo zdravstveno dokumentacijo, da mu je bilo bolje, ko štiri mesece ni užival tablet, da želi, da se ga izpusti iz tega zapora, „ker ni kriv“. Od kar je zaprt se je zredil in slabo spi. Prosi, da se ga izpusti, že od novega leta ni bil doma. Zanika, da bi bil sam sebi nevaren, navaja pa, da pozna osebe, ki so po odpustu storile samomor.

(4) Pritožbe so utemeljene.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je odvzem prostosti hud poseg v temeljno človekovo pravico do svobode gibanja, ki jo v Republiki Sloveniji varuje tudi Ustava Republike Slovenije, potem pa je to pomembno pravico pritožniku omejilo brez zadostnih razlogov, v nasprotju s tem, kar je zahtevalo pritožbeno sodišče v sklepu v isti zadevi z dne 13. 1. 2010, pri tem pa je storilo še nove bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, ki se uporablja na podlagi 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku [Ur. l. SRS št. 30/86 s kasnejšimi spremembami], tudi v postopku odločanja o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah.

(6) Protispisni in brez razlogov sta namreč ugotovitvi prvega sodišča, da je bil zadržani doma do svoje matere nasilen in da je ob sprejemu pred zdravnikom vrtel nožič. Pritožba pravilno opozarja, da o domnevnem nasilju nad materjo v spisu sploh ni nobene opore (nobenega podatka), glede noža pa je samo zabeleženo, da ga je ob prihodu imel s seboj. (Na tej podlagi pa bi bilo tudi napačno pravno sklepanje, da zadržani s tem huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, tem manj življenje kogarkoli.)

(7) Predvsem pa sodišče prve stopnje v novem postopku ni odpravilo pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, namreč ponovno ni navedlo konkretnih razlogov o tem, ali zadržani zaradi duševne motnje huje ogroža svoje zdravje in ali vzrokov oziroma ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. čl. ZDZdr). V tej smeri sodišče sploh ni ugotavljalo nobenih dodatnih pravno pomembnih dejstev, ne z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ne z zaslišanjem najbližje osebe ali drugih, ki bi lahko dali podatke, pomembne za odločitev (1. odst. 46. čl. ZDZdr).

(8) Prvo sodišče navaja, da nima razloga dvomiti v popolnost in strokovnost mnenja izvedenca, ki je, da si je zadržani z opustitvijo zdravljenja poslabšal svoje duševno stanje. Zgolj iz mnenja izvedenca, da si je [zadržana oseba] z opustitvijo zdravljenja poslabšal svoje duševno stanje, še ne izhaja zaključek, da je podan pogoj po 1. alineji 39. čl. ZDZdr, češ da oseba „huje ogroža svoje zdravje“. Takšno mnenje je preveč abstraktno, gre zgolj za zaključek izvedenca, ki ga mora (še(le)) strokovno podpreti, dopolniti oziroma razložiti do te mere, da bo razumljiv povprečno razumnemu človeku, ki ni strokovnjak.

(9) Ni dvoma, da zadržana oseba trpi za duševno boleznijo, namreč za psihozo iz shizofrenega kroga, kar ima za posledico tudi moteno presojo realnosti. Ni pa jasno, kaj je mišljeno z mnenjem izvedenca, da njegova reagiranja nepredvidljivo, zato je pritožba utemeljena tudi v delu, ko prvemu sodišču očita pomanjkanje razlogov o tem, da se zadržani ni sposoben obvladati. Sodišče prve stopnje na to sklepa iz razloga nasilnega vedenja do lastne matere, kar pa je, kot že navedeno, brez kakršnekoli dejanske podlage, ki bi jo bilo mogoče preveriti. Še več, iz izvida izvedenca psihiatrične stroke (list 6) je razbrati, da je sicer zanikana heteroagresivnost ob siceršnjem poslabšanju zelo verjetna. In končno, tudi razlogi za dodatni pogoj, ki je v tem, da druge oblike pomoči niso mogoče, niso konkretno navedeni.

(10) Pritožbeno sodišče ponovno, kot že v sklepu 18. 1. 2010, poudarja, da gre samo sklepati, da so vse navedene okoliščine, ki morajo biti po določbi 39. čl. ZDZdr ugotovljene, verjetno podane, kar pa pri tako drastičnem posegu v temeljne človekove pravice, kot je zadržanje na zdravljenju brez privoljenja zdravljenega, ne zadošča. (11) Ker torej je po obrazloženem jasno, da so pritožbe utemeljene, jim je bilo treba ugoditi in ponovno razveljaviti sklep sodišča prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP) ter zadevo vrniti v nov postopek, v katerem naj sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedene razloge ustrezno ravna in odloči.