Jedro

Ker je tožena stranka na podlagi posojilne pogodbe prejela denarni znesek, je dolžna le-tega vrniti ne glede na to, ali je pogodba zaradi pomanjkljive obličnosti morda nična.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti zneska 26.371,84 CHF s pripadajočimi obrestmi, zavrne, v preostalem delu pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo, da tožeči stranki plača tolarsko protivrednost 26.371,84 CHF po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi, ki jih priznava Nova Ljubljanska banka d.d., podružnica Posavje-Krško za devizne vloge v CHF na vpogled, od 1.1.1998 do plačila. Toženi stranki je nadalje naložilo, naj tožnici izroči žensko uro znamke Odeon, kristalni figuri "Swarowski" - školjko s perlo in Venero na obali, zlato verižico iz rumenega zlata s pravokotnimi členki - izdelek Zlatarne Trbovlje ter svilene roza kratke hlače, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe. Tožbeni zahtevek na plačilo 373.324,40 SIT, 72.900 SIT ter tolarske protivrednosti 24.700 DEM (vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi), je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo.

Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo zato, ker je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati obstoja posojilnih pogodb glede zneskov, za katere je sodišče zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke pa zato, ker je bila glede zneska 26.371,84 CHF sklenjena pisna posojilna pogodba med tožnico in pravnim prednikom tožene stranke, pri čemer je pritožnici pojasnilo, da bi bila dolžna tolarsko protivrednost tega zneska plačati tudi v primeru, če bi bila pogodba zaradi pomanjkljive obličnosti nična, saj je tožnica pravnemu predniku toženke ta znesek tudi dejansko izročila. Pravna podlaga za izročitev uvodoma navedenih premičnin pa je lastninska pravica tožnice, toženka pa, nasprotno, za posest teh stvari nima pravne podlage.

Zoper celoten izrek sodbe višjega sodišča vlaga revizijo toženka.

Uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Revidentka izpodbijani sodbi najprej očita takšno pomanjkanje razlogov, da je ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da je tožnica v tožbi izrecno navedla, da je tožeča stranka živela v izvenzakonski skupnosti s pok. I. K. Ob tem pa bi bilo sodišče dolžno ugotavljati, ali je posojilna pogodba z dne 2.9.1997 pravno veljavna ali ne. Ta pogodba namreč ni sklenjena v obliki notarskega zapisa, čeprav bi morala biti, saj gre za pravni posel med izvenzakonskima partnerjema. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zato tudi ni utemeljen, saj temelji na nični pogodbi. Dalje navaja, da tožnica tudi ni dokazala, da je na podlagi te pogodbe karkoli izročila pok. I. K. Zmotno naj bi bilo nadalje stališče v izpodbijani sodbi, da je posojilna pogodba z dne 2.9.1997 javna listina. Značaja javne listine namreč nima pogodba, na kateri je podpis pogodbenih strank overjen pri notarju. Revidentka nazadnje še navaja, da tožeči stranki ne more izročiti zahtevanih premičnin, saj teh nima niti v svoji lasti niti v svoji posesti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen ZPP).

Revizija zoper del sodbe, s katerim je toženki naloženo plačilo tolarske protivrednosti 26.371,84 CHF s pripadajočimi obrestmi, ni utemeljena, v preostalem delu pa ni dovoljena.

O nedovoljenem delu revizije: Toženka je revizijo izrecno vložila zoper celoten izrek sodbe pritožbenega sodišča. To pomeni, da izpodbija tudi tisti del, ki je njej v korist - t.j. odločitev sodišča druge stopnje, s katero je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo zavrnitev dela denarnega zahtevka. V tem delu tožena stranka za vložitev revizije nima pravnega interesa, saj boljšega pravnega položaja, kakršen je v tem delu podan z odločitvama nižjih sodišč (t.j. zavrnitev zahtevka v tem delu), zase ne more doseči. Revizija je zato v tem delu nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Revizija pa ni dovoljena niti v delu, ki se nanaša na odločitev o izročitvi premičnin. Ta del zahtevka je namreč nedenarni zahtevek. V takšnem primeru pa je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Le v primeru, če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, v nasprotnem primeru pa mora biti vrednost spornega predmeta označena za vsak posamezen zahtevek (41. člen ZPP). V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala različne denarne zahtevke, katerih skupno vrednost je opredelila (kar sicer glede na to, da gre za denarni zahtevek, nima niti pomena niti učinka) kot 5.200.000 SIT, medtem ko za tožbeni zahtevek za izročitev stvari vrednosti spornega predmeta ni navedla. Ker tožeča stranka za ta del zahtevka ni navedla vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa se izostanku opredelitve vrednosti spora ni uprla, si ni zagotovila pravice do revizije. V premoženjskih sporih je revizija namreč dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člen ZPP). Če ta pogoj ni izpolnjen, revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP).

V skladu s 377. členom ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo v zgoraj opredeljenem delu zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije: V tem delu odločbe je treba revidentki najprej pojasniti, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato vezano na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči nižjih stopenj. Nedovoljene so zato revizijske navedbe, ki se zoperstavljajo ugotovljenemu dejanskemu stanju ali so z njimi v nasprotju. Takšna je predvsem navedba, da naj bi tožnica pokojnemu I. K. na podlagi posojilne pogodbe z dne 2.9.1997 ne izročila nobenega denarja. Ta navedba je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve (4. stran sodbe) in sodišča druge stopnje (6. stran sodbe) ter je zato nedovoljena in neupoštevna.

Prav to, da je tožnica pravnemu predniku tožene stranke na podlagi posojilne pogodbe z dne 2.9.1997 izročila 26.371 CHF, posojilojemalec pa se je tolarsko protivrednost tega zneska zavezal vrniti do 31.12.1997, predstavlja osrednji dejanski ugotovitvi, ki v celoti utemeljujeta pravno posledico - zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti tega zneska z pripadajočimi obrestmi od 1.1.1998 dalje. Pravilnosti izreka te pravne posledice s strani nižjih sodišč revizijska prizadevanja ne morejo omajati. Res je sicer, da sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali, ali sta bili stranki posojilne pogodbe v izvenzakonski skupnosti, vendar pa (ne)obstoj izvenzakonske skupnosti na samo odločitev ne more vplivati. Četudi bi bila zaradi pomanjkljive obličnosti pogodba nična, bi bila tožena stranka še vedno dolžna tožeči stranki vrniti, kar je prejela na podlagi posojilne pogodbe (prvi odstavek 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002 - ZOR). Vse to je bilo s pravilnimi razlogi toženi stranki že pojasnjeno v sodbi sodišča druge stopnje (glej razloge na 6. strani sodbe). S temi razlogi revizijsko sodišče soglaša ter je z njimi obenem odgovorjeno tudi na revizijske očitke, da je sporna pogodba nična, ker ni sklenjena v obliki notarskega zapisa ter zato iz nje ne morejo izhajati tudi nobene pravne posledice. Povsem irelevanten pa je v tej luči tudi očitek, da sporna posojilna pogodba ne ustreza pojmu javne listine. K razlogom sodb sodišč prve in druge stopnje revizijsko sodišče dodaja le to, da bi razlika lahko nastopila samo glede vprašanja pogodbenih obresti. Vendar v obravnavani zadevi do te razlike ne pride, saj je bilo posojilo brezobrestno. Podlaga za plačilo zamudnih obresti, na plačilo katerih je toženka obsojena, pa bi bila v primeru ničnosti posojilne pogodbe določba 214. člena ZOR. V skladu s to določbo je odločilnega pomena za začetek teka obresti trenutek, v katerem dolžnik postane nepošten. V obravnavanem primeru ta trenutek sovpada z dnem zapadlosti terjatev po posojilni pogodbi (31.12.1997). Od tega dne dalje se je namreč pravni prednik tožene stranke moral in mogel zavedati, da ni pravne podlage za nadaljnje zadrževanje spornega zneska (oz. za neplačilo le tega).

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pavšalen. Kolikor pa ima revident v mislih manjko razlogov glede (ne)obstoja izvenzakonske skupnosti, pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da v obravnavani zadevi, (ne)obstoj tega dejstva nima učinka na odločitev. To, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo, zato ne onemogoča preizkusa pravilnosti izpodbijanih sodb. Očitana bistvena kršitev ni podana. Ker sta sodišči nižjih stopenj ob tem tudi pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).