Jedro

Ker je tožnica 20 let izvrševala dogovorjeno služnost in ker toženec temu ni nasprotoval, je prišlo do priposestvovanja služnostne pravice. Tako materialnopravno presojo potrjuje še nadaljnja ugotovitev, da je bila tožničina posest služnostne pravice pristna, ne pa viciozna, in da toženec ni dokazal zatrjevane časovne omejitve služnosti.

Toženec bi moral v skladu z 212. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj se izvede konkretno predlagani dokaz. Če ne gre za pravno pomembno dejstvo, ali če dokaz ni dovolj konkretiziran, potem sodišče takega dokaznega predloga ne more upoštevati. Toženec je kljub dodatnemu pozivu sodišča vztrajal pri tem, naj se preberejo vsi trije upravni spisi in v njih iščejo morebitne listine o zatrjevanem nezakonitem delovanju kamnoloma in o času dovoljenega obratovanja. Zato revizijsko sodišče pojasnjuje, da ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj stvarne služnosti poti v širini 6 m za prevoz z vsemi prevoznimi sredstvi ob severni in severozahodni meji parc. št. 1945/42, vl. št. 601, k.o..., ki je toženčeva last, po celotni dolžini te parcele kot služečega zemljišča v korist kamnoloma Griža na osemnajstih določenih parcelah, vpisanih v vl. št. 771 iste k.o., kot gospodujočih zemljišč, ki so tožničina last, in sicer od javne poti Mostičje - Kubed do kamnoloma Griža. Odločilo je še, da se ta stvarna služnost vpiše v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Kopru.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec vztraja pri svojem stališču, da niso izpolnjeni pogoji po 54. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), saj poleg 20-letne uporabe poti mora biti izkazano tudi nenasprotovanje lastnika služnega zemljišča. Tako nenasprotovanje pa je upoštevno samo, če lastnik ve, da bo s potekom zahtevane dobe prišlo do priposestvovanja. Toženec izvrševanju služnosti ni nasprotoval zato, ker je vedel za dogovor o časovni omejitvi služnosti in je s tem spoštoval pogodbo. Po preteku 20 let so se začeli dogovori. Ravnanje tožnice, ki se je spustila v dogovarjanje, kaže, da je šlo za zlorabo toženčevega zaupanja in da je tožnica stvar rabila z zvijačo. Odločitev je v nasprotju z drugim odstavkom navedene zakonske določbe, o tem pa v sodbah ni razlogov. Toženec je dokazoval tudi dogovor o časovni omejitvi služnosti. Najbolj pomembnega dokaza sodišče ni dovolilo. V upravnih spisih so elaborati, iz katerih izhaja načrt o obratovanju kamnoloma za 20 let. Če bi se to upoštevalo, bi bila dokazna ocena pisne izjave priče in toženčeve izpovedi drugačna. Po neki odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije je kršena ustavna norma o poštenem in nepristranskem sojenju po 14., 22. in 23. členu Ustave, če sodišče ne spoštuje pravice stranke, da se brani z vsemi dejanji, ki vplivajo na njene pravice in interese.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta pravna prednika pravdnih strank 26.08.1974 sklenila dogovor o ustanovitvi služnostne poti ob robu toženčevega zemljišča v korist kamnoloma Griža; da ta dogovor, spisan na roko, ni bil sposoben za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo; da je tožnica na podlagi tega dogovora plačala odškodnino, razširila cesto ob meji in nato dogovorjeno služnost izvrševala več kot 20 let; da se toženčev oče in toženec najprej napravi in nato uporabi poti nista upirala; da je do spora prišlo šele po priposestvovanju služnosti. Sodišči sta še ugotovili, da toženec ni dokazal zatrjevanega dogovora o časovni omejitvi služnosti na 20 let in zatrjevanega dogovora o manjšem številu dnevnih voženj.

Na pravkar povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku vezani tako revizijsko sodišče kot same stranke. Prav dejanske ugotovitve pa skuša izpodbiti revizija, ko vztraja pri trditvi o dogovorjeni časovni omejitvi služnosti, kar naj bi bil razlog toženčevemu neupiranju izvrševanju služnosti. Če toženec zatrjevane časovne omejitve ni dokazal, tudi ne more z njo opravičevati svojega pasivnega obnašanja med priposestvovalno dobo. Pravno zmotno je njegovo stališče, da naj bi tožnica s svojim ravnanjem, ko se je po nastanku spora pričela pogajati, dokazala, da je služnost izvrševala z zvijačo in z zlorabo toženčevega zaupanja. Ravnanje tožnice po nastanku služnosti samo po sebi ne kaže na zatrjevano nepristnost posesti med priposestvovalno dobo. Poleg tega pa je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da sta se pravdni stranki pred vložitvijo tožbe dogovarjali o toženčevih zahtevah v zvezi z zatrjevanimi prekomernimi imisijami, ne pa o samem obstoju služnostne pravice.

ZTLR v prvem in drugem odstavku 54. člena določa dva pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti: lastnik gospodujoče stvari mora služnost dejansko izvrševati 20 let, lastnik služne stvari pa temu izvrševanju ne sme nasprotovati. Dejansko izvrševanje služnosti se po drugem odstavku istega člena ne upošteva, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabil zaupanje lastnika služne stvari, služnosti ni smel izvrševati s silo ali z zvijačo in tudi ni smelo iti za služnost, ki je bila dovoljena do preklica. Navedeni negativni pogoj iz drugega odstavka 54. člena ZTLR torej zahteva, da mora biti posest stvarne služnosti pristna.

V obravnavani zadevi sta glede na prej povzete dejanske ugotovitve obe sodišči pravilno uporabili prvi in drugi odstavek 54. člena ZTLR. Ker je tožnica 20 let izvrševala dogovorjeno služnost in ker toženec temu ni nasprotoval, je prišlo do priposestvovanja služnostne pravice. Tako materialnopravno presojo potrjuje še nadaljnja ugotovitev, da je bila tožničina posest služnostne pravice pristna, ne pa viciozna, in da toženec ni dokazal zatrjevane časovne omejitve služnosti. O tem ima sodba druge stopnje razloge na 4. strani in je zato neutemeljen revizijski očitek o pomanjkanju razlogov iz drugega odstavka 54. člena ZTLR. V postopku na prvi stopnji toženec okoliščin o viciozni posesti niti ni zatrjeval. Neutemeljen je nadaljnji revizijski očitek procesne kršitve, ker sodišče ni dovolilo najbolj pomembnega dokaza o časovni omejitvi dogovorjene služnosti in sicer predlaganega vpogleda v tri upravne spise. Iz zapisnika obravnave z dne 21.09.2000 izhaja, da je toženec potem, ko ga je sodišče seznanilo, da je pribavilo vse tri spise, predlagal, da "se prečita vse listine v navedenih spisih in tako preizkusi ali je v njih kakšna listina, iz katere je videti, da gre za nezakonito obratovanje kamnoloma ter hkrati, ali iz kakšne listine v vseh treh spisih izhaja, v katerem obsegu in za kateri čas je dovoljeno obratovanje, če je to obratovanje sploh dovoljeno". Ob takih opredelitvah revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da so bile trditve o nezakonitem delovanju kamnoloma za priposestvovanje služnosti pravno nepomembne, trditve o predvidenem času izkoriščanja kamnoloma pa preveč pavšalne in navržene zgolj kot ugibanje ter zato neupoštevne. Revizijske trditve o elaboratih, ki naj bi se nahajali v upravnih spisih, so nedovoljena revizijska novota, ki poleg tega še vedno ostaja na ravni splošnosti. Toženec bi moral v skladu z 212. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj se izvede konkretno predlagani dokaz. Če ne gre za pravno pomembno dejstvo, ali če dokaz ni dovolj konkretiziran, potem sodišče takega dokaznega predloga ne more upoštevati. Toženec je kljub dodatnemu pozivu sodišča vztrajal pri tem, naj se preberejo vsi trije upravni spisi in v njih iščejo morebitne listine o zatrjevanem nezakonitem delovanju kamnoloma in o času dovoljenega obratovanja. Zato revizijsko sodišče pojasnjuje, da ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Prav tak je bil po svoji vsebini toženčev na obravnavi 21.09.2000 formulirani dokazni predlog, pri katerem je kljub pozivu sodišča vztrajal. Zato so utemeljeni razlogi obeh sodišč za zavrnitev takega dokaznega predloga, toženčev revizijski očitek procesne kršitve ali celo kršitve ustavne pravice do poštenega in nepristranskega sojenja pa neutemeljen. Iz toženčevega razumevanja navedene ustavne pravice izhaja, da naj bi za kršitev šlo že takrat, ko sodišče ne upošteva vseh (konkretnih in tudi le pavšalnih) dokaznih predlogov stranke, kar pa je pravno zmotno.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške. Glede na vsebino revizije odgovor nanjo ni bil potreben. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica sama kriti stroške svojega revizijskega odgovora (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).