Jedro

Za presojo pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso odločilne pobude oziroma predlogi delavcev za spremembo sistemizacije oziroma razmišljanja o morebitni drugačni organiziranosti oziroma sistemizaciji, saj je do dejanske spremembe organizacijske strukture prišlo šele s sprejemom spremenjenega akta o sistemizaciji in z njegovo uveljavitvijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.9.2005, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo na ustrezno delovno mesto, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 5.12.2005 z obračunom in izplačilom plače ter vpis delovne dobe v delovno knjižico. Ugotovilo je, da je direktor tožene stranke dne 30.6.2005 sprejel Spremembo in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju Sprememba Pravilnika), ki je bila objavljena na oglasni deski dne 24.8.2005 in je pričela veljati dne 1.9.2005. S to spremembo je bilo poleg delovnega mesta „vodja kadrovske splošne službe“ ukinjeno tudi delovno mesto „računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji,“ na katerem je bila zaposlena tožnica. Ta ukinitev predstavlja poslovno odločitev, saj potreb po tem delovnem mestu zaradi podvajanja del ni bilo več. Odpoved je bila pravočasna – v skladu s petim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002). V času odpovedi pogodbe tožena stranka ni zaposlovala novih delavcev. Ker ni razpolagala z ustrezno zaposlitvijo, je tožnici utemeljeno ponudila v podpis sklenitev pogodbe za neustrezno delo. Pogodbe tožnica ni podpisala. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške. Strinjalo se je z dokaznimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s prekluzivnim rokom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je presodilo, da je ta začel teči po tem, ko je tožena stranka sprejela dokončno odločitev o prenehanju potrebe po delu tožnice, t. j. z dnem začetka veljavnosti Spremembe Pravilnika. V zvezi s trditvijo tožnice, da je vse do prejema odpovedi dejansko opravljala dela in naloge blagajničarke, je ugotovilo, da ji je tožena stranka to delo odredila nezakonito, tožnica pa je bila ves čas razporejena na delovno mesto računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji, za katerega je prejemala tudi plačo. S pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1950/2003-2 z dne 9.6.2005 (v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 324/2002 z dne 21.10.2003) je bil razveljavljen nalog tožene stranke z dne 31.7.2002 in sklep upravnega odbora tožene stranke z dne 6.11.2002 o odreditvi del blagajničarke. V izreku citirane sodbe je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki razporejena na delovno mesto ¨računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji.¨ Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da je razlog za odpoved lahko le dejansko prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa sprememba akta o sistemizaciji, ki je lahko le posledica prenehanja teh potreb. Dejansko vprašanje je, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta datum ni enak datumu sprejema Spremembe Pravilnika. Sodišče bi moralo upoštevati pisni predlog za ukinitev delovnega mesta konec leta 2003 ali 2004. Do spremembe navedenega akta je prišlo že dne 30.6.2005, torej je bila tožena stranka že najmanj takrat seznanjena s tem razlogom. Ob prejemu odpovedi dne 15.9.2005 tožnica dejansko tudi ni delala na delovnem mestu računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji, temveč je že dalj časa prej in vseskozi delala na delovnem mestu prodajalke. Zato tudi ukinitev delovnega mesta računalniški vnašalec zanjo ne bi smela imeti posledic oziroma bi moralo sodišče ob pravilni uporabi ZDR ugotoviti, da poslovni razlog za odpoved ni podan. Delo na delovnem mestu prodajalke, na katerem je delala, ni postalo nepotrebno. Uveljavljala je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) zaradi očitnega nasprotja med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Do te kršitve je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje tudi zato, ker nekaterih dokazov tožnice ni upoštevalo (obvestila Inšpektorata RS za delo z dne 13.1.2006). Do očitnega nasprotja je prišlo v zvezi z navedbami v sodbi in izpovedjo A. G. glede pisnega predloga za ukinitev tožničinega delovnega mesta konec leta 2003 ali leta 2004. Da je bila tožena stranka že takrat seznanjena s podvajanjem tožničinega dela, sta potrdili tudi priči K. K. in T. J..

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru med drugim navaja, da ugotovitev o seznanitvi z razlogi za redno odpoved predstavlja dejansko ugotovitev, ki jo v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati. S pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1950/2003, je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica razporejena na delovno mesto ¨računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji,¨ tožena stranka pa ji je pogodbo odpovedala prav za to delovno mesto. Ponudila ji je sklenitev pogodbe za delovno mesto prodajalke, na katerem je neposredno pred odpovedjo pogodbe nekaj časa delala, vendar je tožnica sklenitev takšne pogodbe odklonila. Rok za odpoved ni mogel začeti teči že od pisnega predloga A. G. za ukinitev delovnega mesta, temveč šele od takrat, ko je bila o tem sprejeta dokončna odločitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijski očitek bistvenih kršitev določb postopka ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pravilno je ugotovilo, da obvestilo o poteku postopka inšpektorice za delo S. O. z dne 13.1.2006 (priloga A 13) ne predstavlja dokaza, ki bi lahko kakorkoli vplival na drugačno odločitev. Podatki iz tega obvestila se ne nanašajo neposredno na odpoved pogodbe o zaposlitvi in niso odločilni za presojo njene zakonitosti.

Tudi zatrjevanega nasprotja med izpovedjo A. G. oziroma T. J. in K. K. in navedb o izpovedbah teh prič v postopku, ni. Priče so izpovedale, da so se o novi sistemizaciji pogovarjali že pred tem (že v letih 2002, 2003 oziroma 2004) oziroma je bila že pred tem dana pobuda za spremembo, vendar nato zaradi različnih vzrokov do organizacijskih sprememb in s tem sprememb pravilnika o sistemizaciji ni prišlo. Z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje se je strinjalo in jih sprejelo tudi sodišče druge stopnje, te pa niso v nasprotju s tem, kaj o teh izpovedih navaja tožnica. Nasprotne revizijske navedbe zato predstavljajo predvsem nezadovoljstvo revidentke s presojo sodišča o začetku teka roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in uporabo določbe petega odstavka 88. člena ZDR.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je določen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku iste zakonske določbe lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je ta razlog resen in utemeljen in onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, odpoved pa mora podati najkasneje v roku 30 (trideset) dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (peti odstavek 88. člena ZDR).

V obravnavanem primeru je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici organizacijske narave. Tožena stranka je s Spremembo Pravilnika ukinila tožničino delovno mesto računalniškega vnašalca in koordinatorja podatkov v maloprodaji. Organizacijski razlog izhaja iz tega, da ni prišlo do prenehanja potreb po delih in nalogah iz opisa delovnega mesta računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji, temveč do tega, da so po ukinitvi tega delovnega mesta naloge v celoti prevzeli poslovodje oziroma njihovi namestniki. Že pred tem so iste naloge opravljali tožnica in poslovodje oziroma namestniki poslovodij. Zaradi optimalnejše organiziranosti in s tem racionalizacije se je tožena stranka izognila podvajanju del, v ta namen pa spremenila pravilnik. To predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR.

Glede na naravo poslovnega razloga niso utemeljene revizijske navedbe, da se je delodajalec seznanil s tem razlogom že pred sprejemom oziroma začetkom veljavnosti spremenjene sistemizacije delovnih mest pri toženi strani in je zaradi tega potekel rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi po petem odstavku 88. člena ZDR. Prav v primeru kot je obravnavani namreč niso odločilne pobude oziroma predlogi delavcev za spremembo sistemizacije oziroma razmišljanja o morebitni drugačni organiziranosti oziroma sistemizaciji, saj je do dejanske spremembe organizacijske strukture prišlo šele s sprejemom spremenjenega akta o sistemizaciji in z njegovo uveljavitvijo. Revidentka neutemeljeno navaja, da je sprememba akta o sistemizaciji le posledica prenehanja potreb po delu, saj v tem primeru to ne velja. Potrebe po delih in nalogah iz opisa tožničinega delovnega mesta niso prenehale, temveč so se v celoti le prenesle na druge izvajalce. Do tega prenosa in s tem ukinitve delovnega mesta, na katerem je bila zaposlena tožnica, pa je (dokončno) prišlo šele z uveljavitvijo Spremembe Pravilnika.

Tožnica v reviziji navaja tudi, da ji je tožena stranka neutemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je pred odpovedjo delala na drugem delovnem mestu – prodajalke oziroma blagajničarke. Gre za neutemeljen revizijski očitek, saj tožnica nikoli ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalke oziroma. Pomembno je, da je le tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (dne 9.6.2005) Višje delovno in socialno sodišče s sodbo, opr. št. Pdp1950/2003-2, razveljavilo nalog tožene stranke in sklep upravnega odbora z dne 31.7.2002 in 6.11.2002, s katerim je bilo tožnici naloženo delo na „delovnem mestu blagajničarke ter ostala dela v poslovalnici po nalogu poslovodja,“ sodišče pa je v izreku te sodbe ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki razporejena na delovno mesto računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je tožnica kljub nalogu za opravljanje drugega dela (blagajničarke) vseskozi prejemala plačo za delo na svojem delovnem mestu. Tudi glede na takšno odločitev ji je tožena stranka lahko upravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (šele po Spremembi Pravilnika) za delovno mesto, na katerem je bila formalno razporejena, in ne za delovno mesto, na katerem je sicer delala, vendar na podlagi nezakonitega naloga.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.