Jedro

Obe zdravniški komisiji sta ocenili, da je v tožnikovem primeru podana 40 % vojna invalidnost. Kot je izrecno izpostavila zdravniška komisija prve stopnje, povišanje odstotka invalidnosti, ne glede na ugotovljeno klinično stanje, kot ga je opisal ortoped, ni več možno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za zvišanje odstotka invalidnosti (točka I izreka), ohranila priznan status vojaškega mirnodobnega invalida osme skupine s 40 % invalidnostjo za trajno (točka 2 izreka) pri tem pa ugotovila, da posebni stroški niso nastali (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je tožnik, ki je vojni invalid s 40 % priznano telesno okvaro kolena, 27. 8. 2018 podal prošnjo za ponovno ocenitev invalidnosti, saj se je stanje kolena poslabšalo, izrabljeno je tudi levo koleno. Po vpogledu v uradno evidenco vojnih invalidov je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožniku priznan status vojaškega mirnodobnega invalida osme skupine s 40 % invalidnostjo za trajno po 80 točki Seznama odstotkov vojne invalidnosti. Ob upoštevanju 93. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), kjer je določeno, da lahko vojni invalid vloži zahtevo za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti, če nastanejo pri njem spremembe, ki vplivajo na pravice, določene z dokončno odločbo, in 97. člena ZVojI, ki med drugim določa, da ugotavlja upravna enota odstotek invalidnosti na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije, je prvostopenjski organ zadevo posredoval v obravnavo zdravniški komisiji prve stopnje. Slednja je podala izvid in mnenje dne 10. 9. 2018, iz katerega je razvidno, da je zdravniška komisija na podlagi predložene medicinske dokumentacije in dveh izvidov ugotovila, da je bil tožnik za poslabšano zdravstveno stanje že ocenjen 13. 9. 2011. V Pravilniku o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (v nadaljevanju Pravilnik) pa glede na klinično stanje, kot ga je opisal ortoped, ni več možno povišati odstotka invalidnosti. Prav tako ni mogoče ugotoviti vzročne povezanosti med obrabo levega kolena in poškodbo desnega kolena. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami zdravniške komisije in dana mu je bila možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah. Zaradi podanih tožnikovih pripomb na ta izvid in mnenje ter s strani tožnika predložene dodatne zdravniške dokumentacije, je prvostopenjski organ zadevo ponovno posredoval zdravniški komisiji, ki je podala 6. 11. 2018 še en izvid in mnenje, v katerem vztraja pri ugotovitvah iz predhodnega mnenja. Pri svojih ugotovitvah pa vztraja tudi pri izvidu in mnenju z dne 22. 11. 2018, ki ga je izdala po ponovnem ugovoru tožnika. Tudi z navedenim izvidom in mnenjem se tožnik ni strinjal, vendar ni predložil nobene dodatne medicinske dokumentacije, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev. Svoje odločitve je zdravniška komisija obrazložila, pri tem se je opredelila tudi do tožnikovih navedb, ki jih je podal pri nestrinjanju z ugotovitvami komisije. Prvostopenjski organ je pri dokazni oceni sledil izvidom in mnenjem zdravniške komisije prve stopnje, iz česar je zaključil, da tožnikovi vlogi ni mogoče ugoditi in je tožnikovo zahtevo za zvišanje odstotka vojne invalidnosti zavrnil. 3. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju toženka) je z odločbo z dne 23. 5. 2019 zavrnilo pritožbo tožnika. Pred sprejemom odločitve je toženka skladno z drugim odstavkom 99. člena ZVojI pridobila izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki je na podlagi medicinske dokumentacije navedla, da stanje po poškodbi desnega kolena tožniku še vedno povzroča trajno 40 % vojno invalidnost. V nadaljevanju je toženka pojasnila, da se obraba levega kolena in protin, ne upoštevata kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti. Komisija prve stopnje je zahtevo tožnika za zvišanje odstotka vojne invalidnosti večkrat obravnavala, se opredelila do vseh navedb tožnika ter dosledno upoštevala vse predložene izvide. Toženka je izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki pri tožniku ugotavlja enak odstotek invalidnosti, kot ga je pri njem ugotovila že zdravniška komisija prve stopnje, sprejela in na tej podlagi ocenila, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Izvid in mnenje zdravniške komisije prve stopnje je jasen, popoln in ustrezno obrazložen ter ne vzbuja dvoma o pravilnosti in popolnosti. Tožniku je bilo omogočeno sodelovanje v postopku, dana mu je bila možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnik je to možnost tudi izkoristil ter je na izdane izvide vložil svoje pripombe in predloge. Po pregledu in proučitvi dokumentacije ter izvedenih dokazov je toženka zaključila, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Prvostopenjski organ ni upošteval njegovih ugovorov in tožnik ni imel možnosti, da bi se izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V nadaljevanju ugovarja, da niso bile upoštevane naslednje določbe Ustave RS: 5., 8., 14., 15., 22. in 120. člen. Prav tako niso bile upoštevane določbe Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (20., 21. in 54. člen), določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah (14., 17. in 46. člen), določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (7., 8., 9., 138. in 146. člen), določbe Evropske socialne listine (12., 13. in 16. člen) in 9. člen Zakona o socialnem varstvu. V nadaljevanju tudi navede vsebino navedenih členov. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, uveljavi vse pravice iz invalidnosti in pri tem upošteva 2. člen Ustave RS.

5. Toženka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem je povzela navedbe iz odločb prvostopenjskega in pritožbenega upravnega organa, pri tem pa ponovno poudarila, da odločitev prvostopenjskega upravnega organa temelji na ugotovitvah izvidov in mnenj zdravniške komisije prve stopnje, tako ugotovljeni odstotek vojne invalidnosti pri tožniku pa je vsebinsko potrdila tudi zdravniška komisija druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je tožnik 27. 8. 2018 vložil zahtevek za ponovno oceno invalidnosti in zvišanje stopnje invalidnosti, h kateremu je priložil določeno zdravstveno dokumentacijo.

8. Vložitev zahtevka za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti omogoča 93. člen ZVojI, ki določa, da lahko v primeru, če nastanejo pri vojnem invalidu spremembe, ki vplivajo na pravice, določene z dokončno odločbo, le-ta vloži zahtevo za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti v zvezi z nastalo spremembo. V skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZVojI se pri ugotavljanju odstotka invalidnosti, poleg okvare zdravja, katere nastanek je v vzročni zvezi s poškodbo ali boleznijo, dobljeno v okoliščinah iz tega zakona, upoštevajo tudi druge okvare zdravja, katerih nastanek je posledica navedene okvare zdravja. V prvem odstavku 97. člena ZVojI pa je določeno, da odstotek invalidnosti ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije.

9. Iz izpodbijane odločbe in odločbe toženke je razvidno, da sta tako zdravniška komisija prve stopnje kakor tudi zdravniška komisija druge stopnje na podlagi medicinske dokumentacije prišli do popolnoma enakih strokovnih ugotovitev tako glede poškodb in bolezni, ki se upoštevajo kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, kakor tudi do izračuna s tem povezanega odstotka invalidnosti. Obe zdravniški komisiji sta tako ocenili, da je v tožnikovem primeru podana 40 % vojna invalidnost. Kot je izrecno izpostavila zdravniška komisija prve stopnje, povišanje odstotka invalidnosti, glede na ugotovljeno klinično stanje, kot ga je opisal ortoped, ni več možno. Ob upoštevanju določb Pravilnika v skupini G (koleno) točke 80 Seznama odstotkov vojne invalidnosti, je bil namreč tožniku že priznan najvišji odstotek invalidnosti. Upravna organa nista imela razloga, da bi lahko dvomila v strokovnost zaključkov navedenih v izvidih in mnenjih pristojnih zdravniških komisij. Zato sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ svojo odločitev utemeljeno oprla na mnenje obeh zdravniških komisij, kot to določa zakon.

10. Tožnik v tožbi tudi sicer ne navaja, da bi bil upravičen do višjega odstotka invalidnosti in da se zdravniška komisija pri ugotavljanju odstotka invalidnosti ni opredelila do zdravstvenih težav, ki jih ima. Navaja le, da mu prvostopenjski organ ni omogočil, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Navedeno pa ne drži. Tožniku je ta možnost dana in tako ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da je treba pred izdajo odločbe strankam dati možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, kar je tožnik z ustreznimi pripombami na ugotovitve tudi storil. Do teh navedb se je opredelil prvostopenjski upravni organ oziroma zdravniška komisija prve stopnje v svojem izvidu in mnenju, izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje pa je skladno s četrtim odstavkom 100. člena ZVojI dokončno. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), saj ne pojasni na kakšen način naj bi mu bile omenjene pravice kršene, zaradi česar jih sodišče kot povsem pavšalne zavrača. 11. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožnik ne izpodbija v postopku sprejetih medicinskih ugotovitev (torej relevantno dejansko stanje), ki predstavljajo podlago izpodbijane odločitve, pač pa se na pavšalni ravni sklicuje, da so mu bile kršene pravice glede sodelovanja v postopku. Kot že pojasnjeno, sodišče takih kršitev v postopku ni ugotovilo.