Jedro

Toženca v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev nedovoljeno izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje.

Kadar se odgovorna oseba ne strinja z mnenjem, pridobljenim pred ali izven pravde, sodišče tako mnenje obravnava v okviru trditev in kot trditve stranke, ne pa kot dokaz. Pravilnost trditev preverja s pomočjo sodnega izvedenca, ki ga določi samo v sodnem postopku.

Ker sta sodišči prisodili odškodnino le za del nove škode, je ugovor zastaranja neutemeljen. Novo škodo je bilo mogoče ugotoviti in opredeliti šele v letu 1995, tožba je bila glede nje spremenjena 23.4.1996, torej v okviru za odškodninsko terjatev najkrajšega triletnega zastaralnega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot kolesar poškodoval v prometni nesreči 7.4.1984 in je zato od obeh tožencev v dne 15.12.1992 vloženi tožbi zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo. Diagnoza njegovih poškodb se je glasila: hud pretres možganov, zlom lobanje, rana na glavi, udarnina desnega ledvenega predela in zlom 12. prsnega vretenca. V tožbi je zahteval odškodnino za posledice, ki se nanašajo na poškodbo hrbtenice. Med pravdo je na podlagi ugotovitev psihiatričnih in psiholoških pregledov z vlogo z dne 23.4.1996 spremenil tožbo in zahteval še odškodnino za novo škodo zaradi ugotovljenega posttravmatskega organskega sindroma (pravilna diagnoza je pokomocijskega organskega psihosindroma) z opisom ustreznih posledic ter zahtevek zvišal na 31,000.000 SIT, od tega za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 20,000.000 SIT.

Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 1,700.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v zvezi z novo škodo, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odškodninska terjatev v zvezi s tožbo uveljavljano škodo je zastarana, v zvezi s kasneje zatrjevanim poslabšanjem stanja zaradi takoimenovane povešene hrbtenice pa ni dokazana vzročna zveza. Delno je utemeljena odškodninska terjatev glede nove škode, saj gre pri naknadno ugotovljeni novi diagnozi za razvojni proces, ki je bil objektivno verificiran šele s pregledi v letih 1995 in 1996. Z medicinskimi preiskavami potrjena atrofija možganov na določenih delih je posledica poškodbe možganovine ob zlomu lobanje. Vendar je sedanje zdravstveno stanje posledica delovanja več vzrokov: poskusa samomora s psihofarmaki, tožnikove osebnosti in poškodbe možganovine. Na zadnji vzrok po mnenju izvedencev in sodišča odpade 50% sedanjega stanja. Zato je sodišče to upoštevalo kot deljeno vzročnost. Posledice samega pretresa možganov so se namreč ustalile oziroma so prenehale že po dveh letih in jih sodišče zaradi zastaranja ni upoštevalo. Posledice psihoorganskega sindroma pa se kažejo v upočasnjenosti in rigidnosti v verbalnem in spominskem sistemu, kognitivnih motnjah v smislu sumničavosti, pretiranim ukvarjanjem z lastnim zdravjem in iskanjem zadoščenja, spolnimi motnjami in posledičnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti, zaradi česar tožnik trpi duševne bolečine. Pri tej obliki škode je sodišče upoštevalo, da pri tožniku že pred škodnim dogodkom ni šlo za zelo urejeno osebnost, da se posledice glede na njegov poklic izražajo v manjši meri, kot če bi opravljal intelektualno delo, da določene motnje lahko blaži z zdravili in pomirjevali, pa tudi, da bi moral tožnik kot oškodovanec vplivati na manjši obseg škode. To bi tudi lahko storil tako, da bi z odvajanjem kajenja in neizmernega uživanja kave ter z več telesne rekreacije vplival na boljšo prekrvavitev možganov in s tem na ublažitev težav. Zato mu je prisodilo le 1,700.000 SIT odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožencev zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga več procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava, predlagata pa tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne. Uveljavljane procesne kršitve revizija vidi v ugotovitvi, da je tožnik utrpel posttravmatski psihoorganski sindrom, kar da je v nasprotju z izvidom dr. V. D. z dne 15.11.1995 in zato predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Enaka procesna kršitev je podana, ker so razlogi o tem, da so glavoboli, vrtoglavice itd. posledica posttravmatskega psihoorganskega sindroma, čeprav iz izvedenskega mnenja prof. dr. S. Z. izhaja, da je tožnik vse težave, kot so glavoboli, vrtoglavica, agresivnost, nestrpnost, težave z ravnotežjem, bolezen ušes, suicidialnost, nikotinomanija in kofeinomanija imel že pred škodnim dogodkom. Revizija uveljavlja tudi procesno kršitev, ker naj bi sodišči odločili preko zahtevka, saj naj tožnik ne bi zahteval odškodnine za posttravmatski sindrom, kar izhaja iz zadnje strani vloge, v kateri je spremenil tožbo.

Po mnenju revizije sodišči ne bi smeli verjeti tožniku, ker je neverodostojen, saj to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Materialno pravo sta zmotno uporabili, ker nista ugodili ugovoru zastaranja druge toženke, saj zanjo ne velja podaljšani zastaralni rok, ker ni bila obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja.

V nadaljevanju revizija ponavlja svoje pritožbene trditve v zvezi z mnenjem dr. V. D. z dne 19.4.1996 in dr. T. P. z dne 17.11.1995. Izven pravde pridobljenih mnenj sodišči ne bi smeli upoštevati kot zdravstveno dokumentacijo, pač pa bi ju morali izločiti. Ob tem revizija pripisuje še izvid dr. V. D. z dne 15.11.1995, v katerem ni ugotovljen posttravmatski psihoorganski sindrom, ter meni, da je drugačna ugotovitev v njenem mnenju z dne 19.4.1996 posledica izključno dejstva, da je tožnik naročil in plačal to mnenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v začetku te revizijske odločbe obširneje povzelo razloge prvostopenjske sodbe zato, da bi natančno predočilo očitno neutemeljenost nekaterih zatrjevanih procesnih kršitev. Revizijsko sodišče tudi opozarja, da z revizijo po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Vprašanje verodostojnosti tožnikove izpovedi je vprašanje dokazne ocene te izpovedi, torej je dejanske narave in ga z revizijo ni več dovoljeno načenjati. Kljub temu revizijsko sodišče pojasnjuje, da sta sodišči sprejeli tožnikovo izpoved le v delu, ki je bil objektiviziran z mnenji več sodnih izvedencev v tej zadevi.

Tudi s prvo zatrjevano procesno kršitvijo revizija nedovoljeno posega na področje dejanskega stanja. Kakšna je diagnoza tožnikovega sedanjega zdravstvenega stanja oziroma nove škode, je res pretežno strokovno vprašanje, do katerega pa so se izvedenci opredelili na podlagi postopkov, testov, preiskav in izvidov pri opravljenih več pregledih tožnika, ti rezultati pa sodijo v področje dejanskega stanja. Zato revizija ne more uspeti z zatrjevano procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in se pri tem sklicevati na prvi izvid dr. V. D. z dne 15.11.1995, v katerem ni bila postavljena sedanja diagnoza. Kako in zakaj je prvostopenjsko sodišče upoštevalo novo diagnozo, je obširno in pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, torej s pomočjo več sodnih izvedencev, določenih v teku pravdnega postopka. Res je podobno diagnozo (kronični posttravmatski organski psihosindrom, ne pa pokomocijski organski psihosindrom, kot jo je postavil sodni izvedenec v pravdi) postavila tudi dr. V. D. v mnenju z dne 19.4.1996, vendar podlaga odločitvi obeh sodišč ni bilo njeno mnenje, pač pa izvedenska mnenja sodnih izvedencev, ki jih je prav zaradi upiranja obeh tožencev mnenju dr. V. D. določilo sodišče v pravdnem postopku, in ki so bila narejena samostojno na podlagi dodatnih preiskav in pregledov. Toženca (ki se enkrat sklicujeta na to zdravnico, drugič pa njeno kasnejše mnenje zavračata) sta dobila tudi pravilen odgovor pritožbenega sodišča, kakšna je narava pred ali izven pravde pridobljenih mnenj. Sodišče jih upošteva in obravnava kot navedbe stranke in ne kot dokaz. Enako stališče je zavzelo revizijsko sodišče že v drugih zadevah, nazadnje na primer v zadevi II Ips 278/2004. Stranka, ki tako kot sodišče ni strokovnjak na medicinskem področju, v veliki večini primerov mora že pred vložitvijo tožbe pridobiti mnenje zdravnikov specialistov z različnih področij, saj brez tega ne more sama postaviti in uveljavljati ustreznih trditev. Kadar se odgovorna oseba s takim oškodovančevim ravnanjem ne strinja, se resničnost in pravilnost trditev, ki temelje na pred ali izven pravde pridobljenem mnenju, preverja s pomočjo sodnega izvedenca, ki ga določi sodišče v sodnem postopku. V opisanem tožnikovem ravnanju in posledičnem ravnanju obeh sodišč zato ni bilo nobene procesne kršitve.

V začetku obrazložitve te odločbe povzeti razlogi prvostopenjskega sodišča prikazujejo neutemeljenost druge uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za zatrjevano nasprotje razlogov z izvedenskim mnenjem prof. dr. S. Z.. Posledic v zvezi s pretresom možganov, kot so glavoboli, vrtoglavica, težave z ravnotežjem itd., ki so se ustalile oziroma prenehale po dveh letih, sodišče ni upoštevalo zaradi zastaranja. Izrecno je opozorilo tudi na razliko med simptomi pretresa možganov in sedanjo diagnozo o pokomocijskem organskem psihosindromu. Agresivnost, nestrpnost, suicidialnost je upoštevalo kot enega od vzrokov na tožnikovi strani, torej v obliki deljene vzročnosti, kar je v korist revidentov. Zasvojenost s cigaretami in pretirano uživanje kave je upoštevalo kot tožnikov prispevek (v smislu prvega odstavka 192. člena v zvezi z 205. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ker bi lahko z ustreznim ravnanjem zmanjšal ali ublažil obseg škode.

Pritožbeno sodišče je pravilno zavrnilo v pritožbi uveljavljano procesno kršitev, da naj bi prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker naj tožnik ne bi uveljavljal odškodnine za takoimenovani posttravmatski psihoorganski sindrom. Razlogi o tem so na drugi polovici tretje strani pritožbene odločbe, pri čemer pritožbeno sodišče upravičeno opozarja tudi, da so drugačne pritožbene trditve v nasprotju s podatki spisa. Kljub temu revizija vztraja pri zatrjevani procesni kršitvi in jo sedaj očita tudi pritožbenemu sodišču. Odgovor revizijskega sodišča je enak odgovoru pritožbenega sodišča. Nenazadnje utemeljenost takega odgovora izhaja že iz same revizije, ki se sklicuje le na zadnjo stran tožnikove vloge, s katero je spremenil tožbo, namesto na celotno vsebino te vloge. Glede enakega procesnega očitka pritožbenemu sodišču revizijsko sodišče opozarja na drugi odstavek 370. člena ZPP, po katerem je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred pritožbenim sodiščem, česar pa toženca niti ne zatrjujeta.

Sama podlaga odškodninske odgovornosti obeh tožencev v reviziji ni več sporna. Revizija glede druge toženke uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava pri zavrnitvi njenega ugovora zastaranja. Odgovor pritožbenega sodišča na enake pritožbene trditve je materialnopravno pravilen. Tožnik je delno uspel le s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine za novo škodo, ki jo je bilo mogoče ugotoviti oziroma opredeliti šele leta 1995, tožba pa je bila glede nje spremenjena z vlogo z dne 23.4.1996, torej v okviru za odškodninsko terjatev najkrajšega triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Zato ni razumljivo, zakaj revizija vztraja, da za to toženko ne pride v poštev daljši zastaralni rok.

Na revizijskim enake pritožbene trditve v zvezi z izvidom z dne 15.11.1995 in mnenjem z dne 19.4.1996 dr. V. D. ter mnenjem dr. T. P. z dne 17.11.1995 sta toženca dobila pravilen odgovor v razlogih pritožbene sodbe, na enake revizijske trditve sta dobila tudi odgovor v tej odločbi v okviru zavrnitve druge zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar na ponovljene trditve v zaključku revizije ni potreben dodaten odgovor.

Revizijsko sodišče je ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pri določitvi višine prisojene odškodnine ugotovilo, da sta obe sodišči pravilno uporabili vse kriterije iz 200. in 203. člena ZOR za prisojo pravične denarne odškodnine.

Zato je neutemeljeno revizijo obeh tožencev na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).