Jedro

S tožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 42914-7766/2012-1 04-3201-05 z dne 17. 10. 2012, je prvostopenjski davčni organ odločil, da se A.A. (tožnik v tem sporu), opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 17. 10. 2012: glavnica: 31.121,97 EUR; zamudne obresti: 584,22 EUR; stroški davčne izvršbe 75 EUR; stroški za pot izterjevalca 40 EUR; skupaj 31.821,19 EUR. V izreku so nadalje navedeni izvršilni naslovi, iz katerih izhajajo obveznosti dolžnika.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2 za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Po določilih prvega odstavka 145. člena tega zakona se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. V nadaljevanju navaja še določbe 96. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na plačilo zamudnih obresti, način obračunavanja stroškov davčne izvršbe, ki je določen v 152. členu in določbe prvega odstavka 94. člena tega zakona, ki določa prednost poplačila.

3. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega organa ter odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev določb 7., 8. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v postopku odmere dohodnine za leto 2006, glede katere pojasnjuje, da v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2, s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Bistveno je samo to, da je odločba, ki v tem primeru predstavlja izvršilni naslov (145. člen ZDavP-2), postala izvršljiva, in da v času izdaje izpodbijanega sklepa, obveznost še ni bila plačana.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je šele iz odločbe DT 499-01-346/2012-2, ki jo je dne 28. 6. 2013 izdalo Ministrstvo za finance, razbral, da je bila odločba o odmeri dohodnine za leto 2006 izdana na podlagi ugotovitev Davčnega urada Ljubljana, v zvezi z inšpekcijskim nadzorom pri pravni osebi B. d.o.o.. Davčni organ je pri navedeni pravni osebi opravil nadzor pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov od dobička pravnih oseb in davka od osebnih prejemkov za leti 2003 in 2004, za leto 2006 pa nadzor davka od drugih dohodkov in DDV. V nadaljevanju navaja potek postopkov, inšpekcijske preglede in vse okoliščine, ki se nanašajo na odprtje in vodenje poslovnega računa za pravno osebo B. d.o.o. in dvigovanje denarja. Tožnik zanika, da bi bil on tisti, ki je denar dvigoval. Navaja, da mu ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah v tem postopku. Kot zastopnik pravne osebe je bil dne 26. 3. 2003 vpisan A.A., ki je bil iz registra izbrisan dne 7. 9. 2007. Dejansko iz zgodovinskega izpisa izhaja, da je bil tožnik v položaju direktorja v družbi B. d.o.o. razrešen že 25. 10. 2005, kar je razvidno iz sklepa Srg 2007/202210 z dne 7. 9. 2007. Navaja imena prič, ki jih je že posredoval v tem postopku. Imel je vlogo slamnatega direktorja in je moral v celoti upoštevati navodila dejanskih lastnikov družbe B. d.o.o. Ob imenovanju za direktorja je moral vnaprej podpisati večje število virmanov, na podlagi katerih so lahko dejanski lastniki v družbi prišli do denarja, ki se je na račun družbe iztekal iz naslovov sklenjenih posojilnih pogodb po visoki obrestni meri s posameznimi fizičnimi osebami. Ker so dejanski lastniki tožnika „interno“ razrešili s položaja direktorja, so na ta položaj imenovali direktorja C.C., ki je v družbi B. d.o.o. prevzel funkcijo direktorja, a do vpisa sprememb v sodnem registru ni prišlo vse do prevzema družbe s strani D.D. 5. V inšpekcijskem nadzoru družbe B. d.o.o., tožnik ni želel sodelovati, saj v času nadzora z družbo ni imel ničesar več. Proti vsem dejanskim lastnikom družbe so v teku kazenski postopki. Tožnik v času inšpekcijskega nadzora, iz strahu pred dejanskimi lastniki ni želel zaupati njihovih imen, ker se je bal njihovih posledic, ki bi ga lahko doletele. Vseskozi so mu zatrjevali, da se nima česa bati s strani organov pregona in davčnega urada, saj za obveznosti družbe odgovarja le družba sama. V nadaljevanju se sklicuje Ustavo RS, določbo 25. člena, ki zagotavlja pravico do pravnega varstva. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi kot odločba o odmeri dohodnine št. DT 72 00110 0 z dne 26. 6. 2012 nista utemeljeni tako, da bi bilo mogoče na tej podlagi odločiti, ali je izpodbijani sklep o davčni izvršbi upravičen. Ni upoštevano načelo proste presoje dokazov. Če upravni organ, kakšnega dejstva ne more ugotoviti zanesljivo, ne more kar vzpostaviti oziroma fingirati dejstva, ki je v škodo tožniku. Tožena stranka tudi ni raziskala vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi in za odločitev o obdavčitvi oziroma je napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Predlaga, da se izpodbijani sklep v celoti odpravi, in da se mu priznajo stroški, ki jih v nadaljevanju specificira.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da je v času izdaje izpodbijanega upravnega akta izvršilni naslov obstajal. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V spornem primeru tožnik izpodbija Sklep o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 42914-7766/2012-1 04-3201-05 z dne 17. 10. 2012, s katerim je odločeno, da se tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v višini 31.821,19 EUR in so obveznosti razvidne iz treh izvršilnih naslovov.

9. Zakon o upravnem sporu (dalje ZUS-1) v drugem odstavku 5. člena določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Z vloženo tožbo v obravnavanem primeru, pa tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, glede na to, da je bilo o njegovi obveznosti neposredno in s tem tudi o njegovi zatrjevalni pravici odločeno s tremi izvršilnimi naslovi: Sklep št. DT 42914-7766/2012-1 04 3201 05 z dne 17. 10. 2012, Sklep št. DT 42914-7766/2012-1 04-3201-05 z dne 17. 10. 2012 in z Odločbo o odmeri dohodnine za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006, št. 72 00110 z dne 26. 6. 2012, z datumom izvršljivosti 3. 8. 2012. Tožnik mora za vložitev tožbe ves čas postopka izkazovati pravni interes za tožbo v tem smislu, da s tožbo lahko izboljša svoj pravni položaj. Tožnik v obravnavanem primeru svojega pravnega položaja ne more izboljšati, glede na to, da po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2, s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati le tega v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi, česar pa tožnik s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo zgolj na ugotovljeno dejansko stanje inšpekcijskega nadzora pri družbi B. d.o.o., ni storil. S tožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Tožnik v tožbenih ugovorih tudi ne zatrjuje, da izvršilni naslovi ne bi postali izvršljivi (145. člen ZDavP-2) in tudi ne, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa, obveznost že poravnal. Za začetek davčne izvršbe je zadostna procesna predpostavka izpolnitve navedenih dveh pogojev, ki pa sta bila v tem primeru izpolnjena.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Sodišče je zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.