Jedro

Razmerje odgovornosti 40 : 60 je pravilno ob upoštevanju tožnikove prekoračitve dovoljene hitrosti, ki je bilo tudi neprilagojena nočnemu času, spolzkemu vozišču in ovinku, ter vožnje zavarovanca tožene stranke, ki je vozil pod vplivom alkohola 0,65 g/kg alkohola v krvi) in je v svojem desnem ovinku za 0,3 m prekoračil sredinsko črto.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, zavrže, v preostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje v zvezi s prometno nezgodo z dne 17.5.1998 in trčenjem tožnika kot voznika motornega vozila ter zavarovanca tožene stranke V.H. kot voznika drugega osebnega avtomobila, ugotovilo tožnikovo odgovornost za nastalo škodo v višini 40 %, odgovornost zavarovanca tožene stranke pa v višini 60 %. Ugotovilo je, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 4.600.000 SIT, glede na razmerje odgovornosti pa je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 2.760.000 SIT. Prisodilo mu je tudi sorazmeren del odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 296.029,10 SIT. Skupaj je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 3.056.029,10 SIT z zakonskimi obrestmi in pravdnimi stroški, v presežku glede zneska 11.787.352,70 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik je vložil revizijo glede zavrnjenega zneska 11.787.352,70 SIT in uveljavljal revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da iz izvedenskega mnenja izvedenca S. izhaja, da je zavarovanec tožene stranke vozil čez sredinsko črto po levi strani vozišča in imel v krvi 0,65 g/kg alkohola. Tožnik pritrjuje izvedencu, da bi bilo načelno možno, da ne bi prišlo do nesreče, v kolikor tožnik ne bi zaviral in bi peljal z nespremenjeno hitrostjo naprej. Vendar pa bi vsak povprečen človek v dani prometni situaciji, ko bi zagledal na svojem voznem pasu nasproti vozeče vozilo, reagiral enako kot tožnik, to je z zaviranjem. Ker od nikogar ni moč zahtevati več, kot zmore, tožniku ni mogoče očitati sokrivde za nastanek prometne nesreče. Tožnik je prekoračil dovoljeno hitrost za približno 16 km/h, kar je 17 %. Ta prekoračitev hitrosti bi lahko vplivala zgolj na težo posledic, ne pomeni pa, da je podana vzročna zveza med prekoračitvijo hitrosti tožnika in nastankom prometne nesreče. Tožnik podrejeno navaja, da tudi v primeru obstoja vzročne zveze njegova sokrivda ne znaša 40 %. Zavarovanec tožene stranke je kršil kar dve določili ZVCP, saj je vozil preko sredinske črte in pod vplivom alkohola, tožnik pa je le prekoračil hitrost za 17 %. Kršitve ZVCP, ki jih je storil zavarovanec tožene stranke, so občutno hujše kot tožnikova kršitev. Zato je tudi v tem primeru tožnikova sokrivda največ 20 %.

Tožnik nadalje navaja, da mu gre poleg že dosojene odškodnine še vsa preostala odškodnina, ki jo je uveljavljal v tožbi. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je tožnik utrpel zlom čelne kosti levo, zlom nosu, zlom etmoidne kosti, zdrobitveni zlom čeljusti, srednji zlom zgornje čeljusti, zlom baze lobanje, zlom obeh očesnih votlin, pretres možganov, udarnino desnega kolena, udarnino leve strani prsnega koša, popolno izbitje dveh zob in delni zlom krone šestih zob. Zdravljenje navedenih poškodb je bilo dolgotrajno. Tožnik povzema obseg in trajanje bolečin ter nevšečnosti, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja in zaključi s prepričanjem, da mu pripada odškodnina za telesne bolečine v višini 4.000.000 SIT. Tožnik se ne strinja z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.250.000 SIT. Navaja ugotovitve komisije za fakultetna izvedenska mnenja glede trajnih posledic in izvedensko mnenje B.P. o 3 % invalidnosti zaradi pretresa možganov. Zaradi trajnih posledic tožnik ne more več kvalitetno preživljati svojega prostega časa, težave ima v službi, večkrat mora vzeti kakšno tableto proti glavobolu in se izogibati hrupnim prostorom ter daljšemu bivanju na soncu. Zaradi zloma nosu se težje kot pred nesrečo ukvarja s športnimi aktivnostmi, saj se mu pojavijo težave z dihanjem. V vsakdanjem življenju ima težave zaradi zloma lobanje in stanja po traheotomiji, kar izvedenec B.P. ocenjuje kot 15 % invalidnost. Tožnik meni, da je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000.000 SIT. Za sekundarni strah ocenjuje, da bi mu šel zahtevani znesek v višini 1.000.000 SIT, saj je med zdravljenjem trpel velik strah, ko je zvedel za možnost, da lahko umre ali izgubi spomin, še posebej ko so ga premestili v bolnico v Ljubljani. Pred obema operacijama je bil strah zelo intenziven. Šele ob odpustu iz bolnišnice je vedel, da je izven smrtne nevarnosti. Kljub temu ga je bilo še vedno strah za izzid zdravljenja, saj je nosil elastično intermaksilarno imobilizacijo. Za duševne bolečine zaradi skaženosti bi bila primerna odškodnina 1.000.000 SIT, saj je v izvedenskem mnenju komisije navedeno, da je prisotna asimetrija obraza, da je nosni koren širši in hrbtišče nosu uklenjeno, v izvedenskem mnenju B.P. pa, da je nosna piramida sploščena in da je za tri stopinje nagnjena v levo stran. Sodišči navedenega nista upoštevali pri določitvi odškodnine, navedba o nezaznavnosti navedenega pa je zgolj subjektivno stališče prvostopenjskega sodišča. Sodišče bi se moralo opirati predvsem na mnenje izvedencev, ki so strokovnjaki na svojem področju. Tožnik zelo dobro vidi asimetrijo svojega obraza in sploščenost nosu, ki je pred nesrečo ni bilo. Subjektivno je prepričan, da njegovi znanci in prijatelji opazijo razliko in zaradi tega trpi. To, da tožnik ni izrecno navajal, da trpi, ni bistveno, saj je to navajal že v tožbi. Poleg tega so tožniku nastale tudi številne brazgotine na vidnih mestih, tožnik pa je še zelo mlad in zato trpi precejšnje duševne bolečine.

Tožnik v reviziji končno navaja, da je upravičen do povračila celotne materialne škode, ker ni njegove sokrivde, tako da mu gre še 493.381,80 SIT.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, pa ni utemeljena.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik je uveljavljal zahtevek za povrnitev premoženjske škode in zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Ta dva zahtevka se ne opirata na isto pravno podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka. Tožnik je uveljavljal odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 843.381,80 SIT, s pravnomočno sodbo pa mu je prisojeno 296.029,10 SIT. Glede na navedbo, da v reviziji uveljavlja neprisojeni del materialne škode, torej znesek 547.352,70 SIT, oziroma glede na nadaljnjo navedbo, da je tožnik upravičen do povračila celotne materialne škode v znesku 493.381,80 SIT, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, ne presega 1.000.000 SIT. Zato tožnikova revizija v delu, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode, ni dovoljena. Glede na to je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o nepremoženjski škodi (11.240.000 SIT) je v tem delu revizija dovoljena, revident pa odločitev nižjih sodišč izpodbija tako po temelju kot po višini.

V nezgodi dne 17.5.1998 sta trčili dve motorni vozili, zato gre za vprašanje odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Uporabljajo se pravila o krivdni odgovornosti, če je krivda obojestranska, pa odgovarja imetnik motornega vozila za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili krivdo obeh voznikov v nezgodi udeleženih vozil in ocenili stopnjo odgovornosti v razmerju 40 % proti 60 %. Tožnik taki presoji nasprotuje, češ da je reagiral tako, kot vsak povprečen človek v dani prometni situaciji in zato ni odgovoren. Podrejeno meni, da bi lahko njegov delež odgovornosti znašal največ 20 %. Revizijsko sodišče navedenih tožnikovih trditev ne more sprejeti in ocenjuje, da je razporeditev odgovornosti za škodo v razmerju 40 % proti 60 % pravilna. Ob vezanosti na dejansko stanje, ugotovljeno s strani nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče povzema dejanske ugotovitve, da je prišlo do trčenja obeh vozil na sredini ceste tako, da je bilo tožnikovo vozilo v trenutku trčenja za 0,6 m na nasprotnem voznem pasu, vozilo zavarovanca tožene stranke pa za 0.3 m na nasprotnem voznem pasu. To je bilo na ovinku s preglednostjo na razdaljo 95 m, v nočnem času, na mokrem cestišču, pri čemer je zavarovanec tožene stranke vozil pod vplivom alkohola (0,65 g/kg alkohola v krvi), tožnik pa je pred pričetkom zaviranja najvišjo dovoljeno hitrost 90 km/h prekoračil za 27 %. Krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je vozil vinjen in ki je v svojem desnem ovinku za 0,3 m prekoračil sredinsko črto, ni sporna, revizijsko sodišče pa pritrjuje tudi zaključkom o tožnikovi krivdi. Ne samo, da je znatno presegel dovoljeno hitrost, ta je bila tudi povsem neprimerna glede na nočni čas, mokro spolzko cestišče in ovinek. Neprilagojena visoka hitrost pa je bila odločilna, da ga je ob zaviranju zaneslo na levo preko sredinske črte. Ob primerni počasnejši vožnji bi se tožnik nesreči izognil z nadaljevanjem vožnje po svoji polovici dovolj širokega cestišča, ne da bi zaviral. Zaviranje ni bila pravilna reakcija, kot ugotavljata nižji sodišči na podlagi strokovnega mnenja izvedenca, tako da nasprotna trditev v reviziji, da bi v dani prometni situaciji enako zaviral vsak povprečen človek, nima nobene podlage. Ob primerni hitrosti tožnikove vožnje pa bi se tudi ob zaviranju njegovo vozilo gibalo drugače in bi se lahko ustavilo pred trčenjem, kot po izvedencu tudi ugotavlja prvostopenjsko sodišče. V vsakem primeru je tožnikova neprimerno hitra vožnja eden od odločilnih razlogov za nezgodo, ker bi se ob primerno nižji hitrosti tožnik brez zaviranja z vožnjo naravnost lahko izognil trčenju ali pa bi s takojšnjim zaviranjem trčenje preprečil ali vsaj bistveno omilil posledice. Trditve o odsotnosti vzročne zveze torej niso utemeljene, razlogi o tožnikovem prispevku k nastanku nesreče pa so pravilni. Glede deleža odgovornosti je pravilno ocenjena stopnja krivde obeh voznikov, saj so kršitve zavarovanca tožene stranke hujše, primarni vzrok za kritično situacijo pa je tudi na njegovi strani, ko se je tožniku skozi desni ovinek približeval z vožnjo delno preko sredine cestišča. Razmerje odgovornosti 40 proti 60 je torej tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilno, s čimer je torej podana odgovornost tožene stranke za škodo do 60 %.

Tožnik v reviziji meni, da je upravičen do celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 14.000.000 SIT in še posebej, da mu gre za vsako vrsto škode toliko, kot je zahteval v tožbi.

Revizijsko sodišče teh trditev ne sprejema, saj merila iz 200. in 203. člena ZOR ter ugotovljeno dejansko stanje ne dajejo podlage za kaj takega. Sodišče mora namreč pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Pomembne so torej različne okoliščine posameznega primera, po drugi strani pa mora odškodnina biti določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, ter upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, torej konkretne ugotovitve o poškodbah, ki jih je tožnik dobil v prometni nezgodi dne 17.5.1998. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, kar pomeni, da je v reviziji nerelevantno in neupoštevno naštevanje dejstev, ki so drugačna od tistih dejstev, ki jih v svojih sodbah ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Brez pomena je revizijsko sklicevanje na izvedensko mnenje B.P. in na ugotovitve, ki morebiti presegajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ker so v tej fazi postopka samo te pravno odločilne. Ugotovljeno je, da je tožnik v nezgodi dobil pretres možganov, zlom obeh očesnih votlin, zlom zgornje čeljusti obojestransko, zlom baze lobanje in zlom etmoidne kosti, zaradi česar je bil hospitaliziran en mesec, bil dvakrat operiran ter bil v bolniškem staležu pet mesecev in štiri dni. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik trpel hude bolečine ves čas zdravljenja v bolnišnici, bolečine srednje stopnje dva meseca in bolečine blažje stopnje šest mesecev. Tožnik je bil osemkrat rentgeniziran, prejel je več transfuzij, bil tri dni intubiran, imel nekaj časa nosno tamponado in urinski kateter, elastično intermaksialno imobilizacijo ter prejemal sredstva proti bolečinam. Z navedenim so povzete le glavne ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, podrobnosti so razvidne iz sodb obeh nižjih sodišč. Niso pa ugotovljene bodoče oziroma trajne telesne bolečine v obliki glavobolov, ki jih zatrjuje revizija, tako da gre v tem delu za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga. Upoštevaje torej ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter zgoraj navedena merila, vključno s primerljivo sodno prakso, revizijsko sodišče zaključuje, da predstavlja odškodnina v znesku 2.500.000 SIT pravično denarno odškodnino za to vrsto škode, tako da ni podlage za zvišanje odškodnine na 4.000.000 SIT, kot materialnopravno zmotno zahteva revizija.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 8.000.000 SIT, sodišči pa sta presodili, da je pravična odškodnina za to vrsto škode 1.250.000 SIT. Ugotovili sta, da je tožnik izgubil dva zgornja sekalca in zlomil krone šestih zob, kar je poškodba začasne narave, ki jo bo saniral z umetnimi zobmi, za kar mu je prisojena odškodnina za premoženjsko škodo. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo pa je upoštevana manjvrednost umetnih zob, ki so vendarle samo umetno nadomestilo. Zaradi izgube dveh zgornjih sekalcev in fistule nad zobom ima tožnik težave pri žvečenju hrane. Trajna posledica je tudi gnojni iztok iz levega solzevoda. Druge trajne posledice nezgode niso ugotovljene. Revizijsko sodišče ne dvomi, da opisane posledice vplivajo na kvaliteto tožnikovega življenja, zaradi česar duševno trpi in je upravičen do pravičnega zadoščenja. Vendar ni mogoče sprejeti posameznih revizijskih trditev, ki zatrjujejo dejstva, drugačna od ugotovljenih, kar na tej stopnji sojenja ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). V neskladju z ugotovljenim dejanskim stanjem so trditve o trajnih posledicah pretresa možganov, o tem, da se mora tožnik izogibati hrupnim in zakajenim prostorom ter daljšemu bivanju na soncu ter da se zaradi težav z dihanjem težje ukvarja s športnimi aktivnostmi. V nasprotju z ugotovljenimi dejstvi so tudi nekonkretizirane revizijske trditve o posledicah zloma lobanje in stanja po traheotomiji in o 15 % invalidnosti. Opisane trditve dejanske narave so v reviziji neupoštevne. Glede na tožnikovo prizadetost zaradi trajnih posledic, ki jo ugotavljata obe nižji sodišči, nadalje upoštevaje tožnikovo mladost (ob nezgodi je imel 21 let), revizijsko sodišče zaključuje, da je na podlagi 200. člena ZOR in 203. člena ZOR ter upoštevaje nujno individualizacijo ter hkrati objektivizacijo odškodnin, odškodnina v znesku 1.250.000 SIT pravična ter do višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik ni upravičen.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je tožnik zahteval odškodnino 1.000.000 SIT, sodišči pa sta ocenili, da je primerna odškodnina 500.000 SIT. Brazgotine, ki jih navaja revizija, so v izpodbijanih sodbah ugotovljene in upoštevane, tako dve brazgotini ob levem in desnem očesnem kotu, brazgotina na sredini čela in dve postoperacijski brazgotini na vratu. Nižji sodišči izrecno ugotavljata rahlo asimetričnost obraza, nekoliko širši nosni koren in nekoliko znižano hrbtišče nosu, kar izhaja iz izvedenskih mnenj, vendar ne gre za na prvi pogled zaznavne spremembe, saj so vidne le ob natančnejšem opazovanju in ob vedenju, da ta sprememba sploh obstaja. Ob zaslišanju tožnik ni izpovedal, da bi bil zaradi navedenega prizadet. Revizijsko sodišče pritrjuje sodiščema, da rahle asimetričnosti obraza in manjše spremembe oblike nosu ni mogoče upoštevati pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj objektivno merilo - opaznost in subjektivno merilo - tožnikova prizadetost tega ne opravičujejo. Revizijska trditev o napačnosti ugotovitve sodišč, da tožnik ni izrecno navajal duševnih bolečin zaradi asimetrije obraza, je zmotna. Ni res, da bi tožnik svojo prizadetost zaradi asimetrije obraza zatrjeval že v tožbi. Tam je opisal samo deformacijo nosu, ničesar pa ni navedel o lastni prizadetosti zaradi tega. Sicer pa to ni odločilno, saj gre samo za navedbe, bistveni pa so dokazi. Vsaj s svojo izpovedjo naj bi tožnik dokazal duševne bolečine, vendar je v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da ni tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, o prizadetosti zaradi rahle asimetričnosti obraza in rahle spremembe oblike nosu izpovedal ničesar. Pri tem pa je sicer o drugih okoliščinah v zvezi s skaženostjo obširno izpovedal. Glede brazgotin na obrazu in vratu pa so po oceni revizijskega sodišča primerno upoštevana tako subjektivna kot objektivna merila, ki so pripeljala do odločitve o odškodnini v znesku 500.000 SIT, ki je materialnopravno pravilna, tudi ob upoštevanju tožnikove mladosti ter primerljive sodne prakse.

Tožnik v reviziji navaja podrobne okoliščine v zvezi s sekundarnim strahom in poudarja njegovo visoko stopnjo. Navedene trditve so upoštevane v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje o intenzivnem strahu v času enomesečne hospitalizacije, ko se je tožnik bal za življenje in glede končnih posledic. Intenzivnost duševne stiske je nato plahnela, saj je nadaljnje zdravljenje potekalo brez zapletov. Glede na trajanje in stopnjo strahu je po presoji revizijskega sodišča odškodnina za strah v znesku 350.000 SIT primerna. Višina odškodnine je skladna z merili iz 200. člena ZOR in z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse, kar terjata individualizacija in objektivizacija odškodnin.

Revizijsko sodišče zaključuje, da ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam o višanju odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode, saj pravilna uporaba materialnega prava ne terja zvišanja katerekoli odškodnine. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako glede temelja odgovornosti kot tudi glede višine odškodnine ni podan, revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa ni konkretno opredeljen in ne obrazložen, tako da je neupošteven in ne potrebuje nikakršne dodatne obrazložitve. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, zaradi neutemeljenosti zavrnilo.