Jedro

Pravnomočna odločitev o pravdnih stroških ne more v ničemer vplivati na odločitev o stroških začasnega zastopnika oziroma založitvi predujma za njegove stroške, ki jih mora kriti tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom začasnemu zastopniku tožene stranke, odvetniku T. M., priznalo stroške in nagrado za zastopanje tožene stranke v znesku 235,97 EUR, ki bodo izplačani na račun začasnega zastopnika iz sredstev s strani tožeče stranke založenega predujma (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka doplačati manjkajoči predujem za začasnega zastopnika v znesku 66, 97 EUR (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper II. točko izreka uvodoma navedenega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep v II. točki izreka razveljavi, podredno pa, da sklep v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje že s sklepom z dne 3. 1. 2011 odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 235,97 EUR. Te je tožeča stranka po pozivu začasnega zastopnika tudi že plačala, o čemer pa začasni zastopnik očitno ni obvestil sodišča. Tožeča stranka je z dopisom prosila sodišče, da ji sporoči, ali je založeni predujem v znesku 169,00 EUR že prenakazalo začasnemu zastopniku in sodišče tudi obvestila o plačilu pravdnih stroškov začasnemu zastopniku. Ker sodišče tožeči stranki ni odgovorilo na njen dopis, vlaga pritožbo, saj je do vložitve pritožbe plačala več, kot so znašali stroški začasnega zastopnika. Sodišče je tudi dvakrat odločilo o stroških postopka, tako s sklepom z dne 3. 1. 2011, kot tudi z izpodbijanim sklepom, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma napačno uporabo materialnega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se tožeča stranka pritožuje izrecno le zoper II. točko izreka (glede založitve manjkajočega predujma za začasnega zastopnika), zato je odločitev v ostalem delu (I. točki izreka glede odmere nagrade začasnemu zastopniku) pravnomočna. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in tistih kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

5. Začasni zastopnik, ki ga sodišče postavi toženi stranki v primerih iz 82. člena ZPP, ima po 1. odst. 83. člena ZPP vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, vključno s pravico do nagrade in do povračila izdatkov, ki so pri tem nastali. Ta pravica začasnega zastopnika ni odvisna od izida pravde. Stroške postavljenega začasnega zastopnika krije stranka, ki je postavitev začasnega zastopnika predlagala (5. odst. 82. členu ZPP). Stroški začasnega zastopnika se krijejo iz založenega predujma. Predlagajoča stranka je tako dolžna (praviloma vnaprej) založiti stroške za postavitev začasnega zastopnika nasprotni stranki.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom I 6689/1999 z dne 3. 5. 2010 toženi stranki na predlog tožeče stranke postavilo začasnega zastopnika T. M., odvetnika v L.. Začasni zastopnik je v postopku na prvi stopnji opravljal dejanja za toženo stranko, zato je upravičen do plačila nagrade in stroškov v zvezi z zastopanjem. Odločitve o stroških toženčevega začasnega zastopnika v višini 235,97 EUR tožeča stranka sicer ne izpodbija, nasprotuje pa odločitvi sodišča prve stopnje, da založi še manjkajoči predujem za začasnega zastopnika, vendar neutemeljeno. Pravnomočna odločitev o pravdnih stroških z dne 3. 1. 2011 namreč ne more v ničemer vplivati na odločitev o stroških začasnega zastopnika oziroma založitvi predujma za njegove stroške, ki jih mora kriti tožeča stranka. Prav tako ne v pritožbi zatrjevano (vendar nedokazano) dejstvo o plačilu pravdnih stroškov tožene stranke začasnemu zastopniku. Gre za ločeni stvari. Odločitev o pravdnih stroških, ki je po mnenju sodišča druge stopnje sicer nepravilna (1), saj v tem postopku toženi stranki niso nastali nobeni pravdni stroški, je pravnomočna in nalaga tožeči stranki, da plača toženi stranki pravdne stroške, kar pa ne pomeni, da ni dolžna založiti sredstev za začasnega zastopnika, iz katerih bo poplačan. Ne gre za dvakratno odločitev o stroških postopka, kot zmotno meni pritožba. Tožeča stranka je stroške začasnega zastopnika vnaprej založila v znesku 169,00 EUR, kar pa ne zadostuje za popolno plačilo (pravnomočno) priznanih stroškov začasnega zastopnika tožene stranke. Tožeča stranka je tako dolžna založiti manjkajoči predujem v znesku 66,97 EUR in se njegovemu plačilu ne more uspešno upirati. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je zato pravilna.

7. Ker pritožbeni očitki niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Prim. odločitev VSL I Cp 2522/2011 in druge. Stroške začasnega zastopnika lahko uveljavlja tožeča stranka z ostalimi za pravdo potrebnimi stroški, če s tožbo uspe. V tem primeru mu jih mora povrniti tožena stranka. Če s tožbo ne uspe, jih mora tožeča stranka trpeti sama. Za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru. Nagrada in stroški začasnega zastopnika so torej kvečjemu stroški, ki so nastali tožeči stranki in ne toženi stranki.