Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre pri sporočilu, ki ga je poslal tožnik B. fakulteti in uporabil zmerljivke (prasica in umobolno osebje) nedvomno za žaljivo sporočilo, ki bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, saj je B. fakulteta ena izmed večjih odjemalcev tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 8. 1. 2018. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov tožeči stranki z dne 17. 10. 2016 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jo prijaviti z dnem 5. 11. 2016 v vsa zavarovanja in ji za navedeno obdobje od 5. 11. 2016 do reintegracije obračunati bruto plačo v znesku 605,97 EUR in razliko do minimalne plače v višini 790,73 EUR bruto, kot če bi tožeča stranka ves čas delala, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto zneske skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače do plačila; od reintegracije dalje pa tožeči stranki redno obračunavati bruto plače in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačevati neto plačo; tožeči stranki obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 804,96 EUR, odvesti in plačati prispevke in davke, nato pa tožeči stranki izplačati neto znesek regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 do plačila. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti in da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, predvsem pa s spisovnim gradivom in trditvami v spisu. Sodišče ne glede na vsa opozorila tožnika ni pojasnilo, kako je lahko upoštevalo, da je odpoved zakonita, če tožena stranka v redni odpovedi le pavšalno navaja kršitve delovnih obveznosti. Sodišče je samo dopolnjevalo odpoved, kar pa je nedopustno. Vsaka kršitev delovnih obveznosti ne pomeni nujno, da delavec ne more nadaljevati dela. Sodišče ni pravilno ocenilo in upoštevalo mnenja sodnega izvedenca. Sodni izvedenec je pojasnil tožnikove posebnosti, ki bi jih sodišče moralo presojati v zvezi z ugotavljanjem krivde tožnika za storjeno kršitev. Razlaga sodišča, da se krivda ne presoja po pravilih kazenskega prava, temveč civilnega je, ker se tožnik nikoli ni skliceval na kazensko pravo, nepotrebna. Izvedenec psihiatrične stroke je v mnenju in ob zaslišanju poudaril, da je pri tožniku v ospredju in praktično vedno prisotna epileptoidno spremenjena osebnost. Gre za upočasnjenost v motoriki, a tudi pri razmišljanju in doživljanju. Izvedenec je navedel, da tožnik že pri polovični obremenitvi, ki bi jo normalen človek vzdržal, odreagira pretirano, ker začuti večjo obremenjenost. Prav navedeno pa bi sodišče pri presoji začasne neprištevnosti ali nerazsodnosti moralo upoštevati. Sodišče je prvič po treh predhodnih sojenjih zavzelo stališče, da bi tožnik lahko preprečil svoje reakcije, pri tem pa ni pojasnilo niti, koliko je pri tem upoštevalo navedbe pooblaščenke tožnika in izvedenca psihiatra o tožnikovi specifiki razmišljanja. S takšno odločitvijo je izdalo sodbo presenečenja. V vseh prejšnjih postopkih je senat odločil šele po tem, ko je dokaze neposredno izvedel (zaslišanje tožnika in izvedenca). Razpravljajoči senat in predsednica senata, ki je izdelala obrazložitev izpodbijane sodbe, pri izvajanju dokazov v postopku nista neposredno sodelovala, zato si tudi nista mogla ustvariti slike o posameznih dejstvih in dokazih. Ali je tožnik res bil v stanju začasne neprištevnosti in ali se je glede na njegove posebnosti sploh bil sposoben izogniti temu, bi se lahko senat prepričal le ob neposredni izvedbi dokazov. Vsakemu človeku je pri pregledu tožniku očitanih kršitev v opozorilu in odpovedi jasno, da z osebo, ki naj bi zagrešila takšne kršitve, ne more biti vse v redu. To je brez večjega napora in izvedeniškega mnenja ugotovila tudi dekanja B. fakultete. Glede na navedeno je sodišče s tem, ko ni neposredno zaslišalo tožnika in sodnega izvedenca, kršilo tretji odstavek 302. člena ZPP. Sodišče je tudi dopolnilo opozorilo pred redno odpovedjo s tem, ko je zapisalo, da tožnik razlogov za svoj izostanek z inventure in skupnega sestanka ni izkazal. Omenjeno je neresnično in v nasprotju s trditvami tožnika in izvedenimi dokazi. V postopku ni bilo sporno, da je tožnikova mama klicala in opravičila odsotnost tožnika. Ta okoliščina s strani tožene stranke ni bila prerekana. Sodišče pa je v celoti upoštevalo trditve tožene stranke, da tožnik ni predložil zdravniškega potrdila o opravičeni odsotnosti, zato je sodba dokaz, da je sodišče za vsako ceno sprejelo vse navedbe tožene stranke, kar pa pomeni kršitev nepristranskega sojenja. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje izvedenca, da ima tožnik organsko spremenjene psihične kapacitete, zato je ves čas v takšnem stanju, da je bolj občutljiv in hitreje pride do neustreznega odziva. Moralo bi upoštevati, da tožnik obremenitve doživlja drugače kot normalen človek in odreagira pretirano, če začuti večjo obremenjenost. Takratna dekanja A.A. je izpovedala, da „ena taka pošta“ ne more biti razlog za odpoved in da je vedela, da mora biti oseba, ki je poslala takšno sporočilo, pod stresom. B. fakulteta še naprej posluje s toženo stranko, kar kaže na to, da e-sporočilo tožnika ni imelo nobenega vpliva in da tožena stranka ni utrpela škode. Navedeno bi sodišče moralo upoštevati, saj je Vrhovno sodišče v podobnem primeru VIII Ips 33/2020 odločilo drugače – ker delodajalec ni izkazal, da gostje, do katerih naj bi se delavka (natakarica) grdo obnašala, niso prenehali hoditi v gostilno, ni izkazana nezmožnost nadaljevanja dela delavke. Sodba tudi nima nobene obrazložitve glede zahtevka tožnika za plačilo regresa.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodni izvedenec psihiatrične stroke v svojem mnenju napisal, da je „glede na osebnostno strukturo tožnika“ zelo verjetno, da so ga spremembe in dodatno delo lahko hitro vrgle iz tira, in če bi bil spornega dne res tako obremenjen kot tožnik navaja, je zelo verjetno prišel v posebno psihično stanje, v katerem ni zmogel imeti svojega reagiranja pod nadzorom in ni zmogel presoje o ustreznosti oziroma neustreznosti svojega reagiranja“. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj se je na podlagi predloženih dokazov prepričalo, da tožnik v času storitve očitane kršitve ni bil izredno obremenjen ali preobremenjen. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati mnenje takratne dekanje B. fakultete glede presoje, ali gre v predmetnem postopku za kršitev, ki je lahko podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj o tem lahko presodi le zakonita zastopnica tožene stranke. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo tožnika kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zavrnitve zahtevka za plačilo regresa. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 17. 10. 2016 kot nezakonita razveljavi. Ker torej ni ugotovilo, da je tožniku dne 17. 10. 2016 pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje nezakonito, tudi ni bilo dolžno posebaj obrazlagati, zakaj je zavrnilo tožnikove zahtevke za plačilo denarnih terjatev (med drugim tudi regresa za leto 2017), saj tožnik v tem obdobju več ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je v sodbi zapisalo, da bi lahko e-sporočila tožnik v prihodnje pisal tudi kateri drugi stranki tožene stranke npr. C. in da navedeno pomeni nasprotje z dejstvi v spisu. Sodišče prve stopnje je ustrezno povzelo izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, da tožnikovo opravičilo takratni dekanji B. fakultete ni zagotovilo, da tožnik tudi v prihodnje ne bi pisal kaj podobnega kakšni drugi stranki, npr. C..

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP-1. Izjemo od prvega odstavka 4. člena ZPP, ki določa načelo neposrednosti. ZPP v tretjem odstavku 302. člena določa, da če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava začeti znova, vendar pa sme senat po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Gre za kompromis med načelom neposrednosti, ekonomičnosti in pospešitve postopka. Senat se z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo.

8. Tožnik se je na naroku za glavno obravnavo dne 25. 5. 2021, ki se je vršil pred spremenjenim senatom, strinjal, da se v soglasju s strankami štejejo kot prebrani vsi zapisniki narokov za glavne obravnave. Navedel je, da zapisnikov o dosedanjih zaslišanjih ni potrebno brati, vendar vztraja pri neposrednem zaslišanju izvedenca in tožnika ter da je navedeno pomembno za presojo obremenitve tožnika spornega dne, kot tudi glede sposobnosti tožnika razumeti pomen svojega ravnanja in ga imeti v oblasti. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je sprejelo procesno odločitev glede zaslišanja tožnika in izvedenca, ob tehtanju načel neposrednosti in ekonomičnosti glede na posebne okoliščine konkretnega primera. Pri tem je izpostavilo, da morebitni obstoj stanja t.i. prehodne nerazsodnosti tožnika v času storitve očitane kršitve ni odločilen za razsojo. O tožnikovi obremenjenosti v času pošiljanja elektronskega sporočila pa je sodišče sklepalo že na podlagi neprerekane trditvene podlage, upoštevaje aktualno trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP) ter pravilo o prekluziji (286. člen ZPP). Glede na navedeno je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da ponovno neposredno zaslišanje tožnika posledično v ničemer ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost te sodbe. Enako pa je ocenilo tudi za ponovno zaslišanje izvedenca, katerega naloga ni bila ugotavljanje dejstev v tem postopku (delovnih obremenitev tožnika) in ker se posledično tudi ni izrekel o tožnikovi preobremenjenosti v spornem času.

9. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009 na delovnem mestu prodajalec. Tožena stranka je tožniku 2. 3. 2016 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in ga hkrati opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, v roku enega leta. V pisnem opozorilu je tožena stranka tožniku očitala, da se ni udeležil inventure v papirnici (13. in 14. 2. 2016) in da ni izkazal razloga za svoj izostanek ter da se ni udeležil skupnega kolegija (10. 2. 2016) in skupnega sestanka 16. 2. 2016, ki je bil za vse zaposlene obvezen. Dne 21. 10. 2016 je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožniku je očitala, da je dne 6. 10. 2016 poslal stranki delodajalca (B. fakulteti v D.) izjemno žaljivo elektronsko sporočilo. Sporočilo je naslovil z zadevo „umobolno osebje B.“, v nadaljevanju pa je žalil zaposlene in jim priporočal pregled v psihiatrični ustanovi. Pri tem je posebej izpostavil dekanjo fakultete in jo zmerjal s „prasico“. Tožnik v sporu ni zanikal očitanega ravnanja, zaradi katerega mu je bila podana redna odpoved iz krivdnega razloga, skliceval se je le na posebno psihično stanje v času storitve kršitve, ki naj bi izključevalo njegovo odgovornost za takšno ravnanje. Tožnik tudi ni zanikal opustitev, zaradi katerih je prejel opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Skliceval se je na zdravstveno stanje kot okoliščino, ki takšne opustitve opravičuje.

10. Po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

11. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je zakonsko dikcijo določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (da nadaljevanje delovnega razmerja več ni mogoče) samo izpostavilo in jo celo s svojim naziranjem pojasnjevalo in opravičevalo v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da če delodajalec svoje odločitve glede utemeljenega razloga, ki pomeni nezmožnost nadaljnega dela delavca pri njem, ni jasno ne obrazloži v odpovedi, je odpoved iz tega razloga nezakonita. Navedeno ne drži. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi z dne 21. 10. 2016 navedla, da so kršitve takšne narave, da ni mogoče ohraniti pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega iz 87. člena ZDR-1, ki določa obliko in vsebino odpovedi, ne izhaja, da mora delodajalec v odpovedi poleg obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, posebej obrazložiti še obstoj dodatnega pogoja iz drugega odstavka 89. člena ZDR‑1. Obrazložitev pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni obvezna sestavina odpovedi, zaradi česar lahko delodajalec ta pogoj dokazuje tudi v sodnem postopku (VIII Ips 184/2015, VIII Ips 70/2016 z dne 11. 10. 2016).

12. Tožena stranka je navedla, da je tožnik z odposlanim žaljivim sporočilom iz svojega službenega elektronskega naslova grobo presegel meje korektne poslovne komunikacije, zato je sodišče prve stopnje, v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati, v okviru „vseh okoliščin“ pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru „vseh interesov obeh pogodbenih strank“ pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre pri sporočilu, ki ga je poslal tožnik B. fakulteti in uporabil zmerljivke (prasica in umobolno osebje) nedvomno za žaljivo sporočilo, ki bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, saj je B. fakulteta ena izmed večjih odjemalcev tožene stranke. Na presojo, ali je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v delo tožnika, tudi ne more vplivati izjava bivše dekanje B. fakultete A.A., „da ena taka pošta ni razlog za odpoved“. Izgubo zaupanja delodajalca v delo delavca je sodišče pravilno ugotavljalo na podlagi presoje direktorice tožene stranke, saj je ta odgovorna za poslovanje tožene stranke, ki je v tem okviru tudi prepričljivo izpovedala, da tožnikovo opravičilo dekanji B. fakultete ni zagotovilo, da tožnik tudi prihodnjič ne bo napisal takšnega sporočila ali kaj podobnega kateri drugi stranki. Ni res, da je sodišče pri tehtanju, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati, pristransko sledilo navedbam tožene stranke, da bi lahko opravičilo zavrnilno sodbo.

13. Tožena stranka je tožniku v pisnem opozorilu očitala, da se ni udeležil inventure v papirnici (13. in 14. 2. 2016) in razloga za svoj izostanek ni izkazal ter se ni udeležil skupnega kolegija (10. 2. 2016) in skupnega sestanka (16. 2. 2016), čeprav je bil ta obvezen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v zvezi z izostankom s strani neposredno nadrejene vodje E.E. opozorjen, da mora predložiti zdravniško potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, česar pa ni storil. Pravilno je zaključilo, da opravičilo njegove mame po telefonu dan pred inventuro ne zadostuje za prepričljivo sklepanje delodajalca o zdravstveni nezmožnosti tožnika za določena delovna opravila. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem v času inventure ter v času neudeležbe na obveznem sestanku in kolegiju. Izpovedal je, da je bilo v času sporne inventure njegovo zdravstveno stanje kar normalno, da se v zadnjih letih ni zdravil zaradi epilepsije in ni obiskal psihiatra ali psihologa. Glede slabega počutja pa je povedal, da se je to dogajalo občasno in ne pogosto ter se je v tem obdobju slabše koncentriral in je bil bolj slabe volje. Izpovedal je, da je smatral, da se v soboto ne rabi udeležiti inventure, ker je en teden pred inventuro popisal vso robo v skladišču, zato je sodišče pravilno zaključilo, da neudeležba tožnika na inventuri ni bila posledica zdravstvenega stanja, temveč njegove samovoljne odločitve, da se inventure ne bo udeležil, ker ne želi pomagati sodelavcem pri popisovanju robe v papirnici. Ker je bila udeležba na inventuri obvezna, je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala kršitev delovne obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Navedeno kršitev pa je storil tudi z neudeležbo na sestanku in kolegiju. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče navedeno odločitev sprejelo v nasprotju z določenimi dejstvi v spisu in v nasprotju s trditvami tožnika ter izvedenimi dokazi.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje glede očitane kršitve iz odpovedi, in sicer, da je tožnik 6. 10. 2016 poslal stranki delodajalca (B. fakulteti v D.) izjemno žaljivo elektronsko sporočilo naslovljeno z zadevo „Umobolno osebje B.“, v nadaljevanju pa žalil zaposlene in jim priporočal pregled v psihiatriji. Pri tem je posebej izpostavil dekanjo fakultete in jo ozmerjal s „prasico“.

15. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče v izpodbijani sodbi, v kolikor bi pravilno ocenilo in upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, ugotoviti, da je tožnik zaradi preobremenitev pri delu, v času pisanja elektronskega sporočila, prišel v takšno psihično stanje, ko ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja in ni zmogel presoje o ustreznosti oziroma neustreznosti svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra F.F. ter njegovega zaslišanja pravilno ugotovilo, da je pri tožniku v ospredju in praktično vedno prisotna epileptoidno spremenjena osebnost. Gre za upočasnjenost v motoriki, razmišljanju in doživljanju. Operacija, ki jo je tožnik opravil v tujini leta 1991, je uspešno odstranila žarišče predhodno izjemno pogostih epileptičnih napadov, ni pa odpravila že nastale osebnostne specifike. Izvedenec je menil, da je (glede na osebnostno strukturo tožnika) ob pisanju elektronskega sporočila in odpošiljanju zelo verjetno, da so ga lahko spremembe in dodatno naloženo delo vrgle iz tira; če je bil tožnik spornega dne res tako obremenjen, kot navaja, je po mnenju izvedenca zelo verjetno, da je prišel v posebno psihično stanje, v katerem ni mogel imeti svojega reagiranja pod nadzorom in ni zmogel presoje o ustreznosti oziroma neustreznosti svojega reagiranja.

16. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe natančno pojasnilo, zakaj je zaključilo, da tožnik v spornem času v službi ni imel izrednih obremenitev. Navedlo je, da je tožnik zgolj pavšalno navajal, da je bil izredno obremenjen, tožena stranka pa je konkretno navedla zadolžitve tožnika v spornem tednu, pri čemer je to storila skladno s tistim, kar je sam tožnik navedel na zagovoru pri delodajalcu. Tožena stranka je trdila, da so reklamacije in pozivi strank po hitri obravnavi del normalnega poslovanja delodajalca ter da se je tožnik s tovrstnimi delovnimi obveznostmi soočal vsakodnevno, kar tožnik ni prerekal. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je bil v času storitve kršitve izredno obremenjen oziroma preobremenjen.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je razlaga sodišča, da se krivda ne presoja po pravilih kazenskega prava temveč civilnega, v konkretnem primeru popolnoma nepotrebna. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom določeno drugače. To se navezuje na vprašanje krivde (odgovornosti) za očitano kršitev. Po 135. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Po prvem odstavku 136. člena OZ ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu, kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težav v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati. Izpolnjen dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi, smiselno izključi odgovornost za storjeno kršitev s strani delavca zaradi njegove nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju. Razsodnost predpostavlja zavedanje svojega ravnanja in zmožnost obvladovanja in usmerjanja svoje volje. Razsodnost oziroma prištevnost delavca pri opravljanju pogodbenih obveznosti se sicer domneva, se pa domneva lahko izpodbija, če obstojijo okoliščine iz prvega odstavka 136. člena OZ. Pri tem pa je nerazsodnost treba razlagati ozko, saj vsakršna osebnostna motnja ali duševna bolezen še ne pomeni nujno izključitve krivde.

18. Sodišče ugotavlja sporna dejstva, o katerih nima zadostnega znanja, s pomočjo izvedenca (243. člen ZPP), pravna razlaga dejstev, ki so ugotovljena s pomočjo strokovnjaka, pa je pridržana sodišču. Pri razlagi pravnih standardov je treba imeti v vidu, kako rešitev konkretnega primera vpliva na (nadaljnje) reševanje ostalih sporov (VIII Ips 34/2019). Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke F.F., ki je pojasnil, da je tožnik v letu 1991 opravil operacijo v tujini, s katero je bilo uspešno odpravljeno žarišče predhodno izjemno pogostih epileptičnih napadov, da pa ni odpravilo že nastale osebnostne specifike tožnika. Za čas pošiljanja elektronskega sporočila je izvedenec ocenil, da je glede na tožnikovo osebnostno strukturo zelo verjetno, če je bil spornega dne tožnik tako obremenjen kot navaja, da je prišel v posebno psihično stanje, v katerem ni mogel imeti svojega reagiranja pod nadzorom in ni mogel presoditi o ustreznosti oziroma neustreznosti svojega reagiranja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v času pošiljanja spornega elektronskega sporočila ni bil preobremenjen, je posledično ob upoštevanju mnenja izvedenca (ki je vezal posebno psihično stanje tožnika na preobremenjenost), pravilno zaključilo, da se je tožnik v času kršitve zavedal svojega ravnanja.

19. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljena dejstva ne dovoljujejo pravnega zaključka o izpolnitvi zakonskega dejanskega stanu nerazsodnosti, ki bi izključila tožnikovo (krivdno) odgovornost za dejanje. Prav tako ne obstajajo drugi razlogi za zaključek o izključitvi tožnikove odgovornosti zaradi kršitve, očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Res je izvedenec ugotovil, da je pri tožniku v ospredju in praktično vedno prisotna epileptoidno spremenjena osebnost, vendar se je v trenutku kršitve zavedal svojega ravnanja (saj sodišče ni ugotovilo, da bi v spornem času bil preobremenjen z delom). Dejanja je tožnik storil zaradi svoje šibke osebnostne strukture. Vendar šibka osebnostna struktura in manjša zmožnost obvladovanja ne dokazujeta nerazsodnosti in ne utemeljujeta izključitve odgovornosti. Splošno znano je, da je vsak čustven izbruh posledica iracionalnega, kar je pri vsakem človeku predmet bolj ali manj nadzorovanega izražanja. Zgolj izražanje teh čustev, četudi nekontrolirano, še ne pomeni nerazsodnosti. Le skrajne oblike čustvovanja, ki se izražajo v dejanjih kot posledici hujših dejansko nenadzorovanih patoloških stanj, so vključene v institut nerazsodnosti (VIII Ips 34/2019). V obravnavani zadevi to ni bilo ugotovljeno. Na drugačno odločitev tudi ni moglo vplivati mnenje dekanje B. fakultete, da je sama ugotovila, da je bila oseba, ki je poslala sporočilo s takšno vsebino, očitno pod stresom.

20. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.