2. 6. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Franc Majcen, Gornja Radgona, na seji 2. junija 2021

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper odredbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. In 2/2013 z dne 3. 5. 2021 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži opravljanje izvršilnih dejanj v postopku izvršbe na nepremičnino parc. št. 527, k. o. Gornja Radgona, v izvršilnem postopku št. In 2/2013 (pristopljena zadeva št. I 133/2017), ki teče pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni.

OBRAZLOŽITEV

1.Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z izpodbijano odredbo o prodaji nepremičnin na prvi javni dražbi št. In 2/2013 (pristopljena zadeva št. I 133/2017) z dne 3. 5. 2021 (v nadaljevanju odredba o prodaji), izdano na podlagi 181. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ), določilo način in pogoje za prodajo ter čas in kraj prodaje dolžnikove (pritožnikove) nepremičnine parc. št. 527, k. o. Gornja Radgona, v sodnem izvršilnem postopku. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je izklicna cena nepremičnine 43.756 EUR in da se bo nepremičnina prodala na spletni javni dražbi zaradi izterjave terjatve v višini 8.198,59 EUR s pripadki in druge terjatve v višini 1.866,41 EUR s pripadki.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo proti odredbi o prodaji in predlaga zadržanje njene izvršitve. Navaja, da odredba o prodaji nasprotuje 169. in 177. členu ZIZ, ker se odreja

prodaja nepremičnine, katere vrednost ni sorazmerna z dolgom. Poleg tega naj bi v hiši, ki je predmet prisilne prodaje, pritožnik bival skupaj z ženo in dvema težko bolnima in invalidnima otrokoma, ki potrebujeta celodnevno nego in pomoč. Ta hiša naj bi bila dom pritožnika in njegove družine ter prirejena za potrebe invalidnih otrok. Zato naj ne bi mogla biti predmet prodaje. Pritožnik ustavni pritožbi prilaga mnenje Centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da bi morebitna izvršba s prodajo nepremičnine ogrozila preživljanje dolžnikov (pritožnika in njegove žene) in njunih invalidnih otrok, saj gre za izjemno posebne okoliščine, zaradi katerih bi nadaljevanje izvršbe resno ogrozilo položaj vseh družinskih članov.

3.Skladno z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča odredba o prodaji nepremičnine ni posamični akt v smislu prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS), s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (primerjaj denimo sklep Ustavnega sodišča št. Up-1908/06, Up-1925/06 z dne 18. 10. 2006). To stališče bi narekovalo sprejetje odločitve o zavrženju pritožnikove ustavne pritožbe. Vendar je Ustavno sodišče v posebnih okoliščinah primera od tega stališča že odstopilo.[1] Po mnenju senata Ustavnega sodišča so tudi v tem primeru glede na zatrjevane posledice izjemoma podane okoliščine, ki zahtevajo sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Zato je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo izjemoma sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

4.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu ZUstS senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. V obravnavani zadevi je dne 10. 6. 2021 razpisana javna dražba za prodajo nepremičnine, za katero pritožnik trdi, da je njegov dom. Iz okoliščin primera torej izhaja, da posledic, ki bi nastale s prodajo, v primeru kasnejše ugoditve ustavni pritožbi ne bi bilo več mogoče odpraviti. S tem pa bi ustavna pritožba zoper odredbo o prodaji ostala brezpredmetna. Navedene okoliščine po oceni senata Ustavnega sodišča utemeljujejo odločitev na podlagi 58. člena ZUstS, ki omogoča zagotovitev učinkovitosti ustavne pritožbe na način, da se do odločitve Ustavnega sodišča o njej preprečijo težko popravljive ali celo nepopravljive škodljive posledice izpodbijanega posamičnega akta za pritožnika. Zato je senat Ustavnega sodišča odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži opravljanje izvršilnih dejanj v postopku izvršbe na zadevno nepremičnino (2. točka izreka).

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: namestnica

predsednika senata dr. Dunja Jadek Pensa in člana dr. Rajko Knez in dr. Špelca Mežnar. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa

Namestnica predsednika senata

zanjo

dr. Rajko Knez

Predsednik

[1]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-1298/18 z dne 8. 10. 2018 in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1298/18 z dne 9. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 38/19, in OdlUS XXIV, 28).

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franca Majcna, Gornja Radgona, na seji 6. januarja 2022

odločilo:

1.Ustavna pritožba zoper odredbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. In 2/2013 z dne 3. 5. 2021 se zavrže.

2.Upnik nosi sam svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

1.Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z izpodbijano odredbo o prodaji nepremičnin na prvi javni dražbi št. In 2/2013 (pristopljena zadeva št. I 133/2017) z dne 3. 5. 2021 (v nadaljevanju odredba o prodaji), izdano na podlagi 181. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ), določilo način in pogoje za prodajo ter čas in kraj prodaje dolžnikove (pritožnikove) nepremičnine parc. št. 527, k. o. Gornja Radgona, v sodnem izvršilnem postopku. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je izklicna cena nepremičnine 43.756 EUR in da naj bi se nepremičnina dne 10. 6. 2021 prodala na spletni javni dražbi zaradi izterjave terjatve v višini 8.198,59 EUR s pripadki in druge terjatve v višini 1.866,41 EUR s pripadki.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo proti odredbi o prodaji. Navaja, da odredba o prodaji nasprotuje 169. in 177. členu ZIZ, ker se odreja prodaja nepremičnine, katere vrednost ni sorazmerna z dolgom. Poleg tega naj bi v hiši, ki je predmet prisilne prodaje, pritožnik bival skupaj z ženo in dvema težko bolnima in invalidnima otrokoma, ki potrebujeta celodnevno nego in pomoč. Ta hiša naj bi bila dom pritožnika in njegove družine. Zato naj ne bi mogla biti predmet prodaje.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-459/21 z dne 2. 6. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in do končne odločitve zadržalo opravljanje izvršilnih dejanj v postopku izvršbe na pritožnikovo nepremičnino. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz izvršilnega postopka (tj. upniku).

4.Upnik je odgovoril na ustavno pritožbo. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev. Zahteva, da se pritožniku naloži povrnitev njegovih stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem.

5.Ustavno sodišče je pritožniku vročilo odgovor upnika na ustavno pritožbo. Pritožnik se je odzval s petimi vlogami (z dni 12. 7. 2021, 13. 7. 2021, 26. 7. 2021, 20. 8. 2021 in 21. 8. 2021). V teh vlogah je pritožnik ponavljal navedbe iz ustavne pritožbe oziroma je Ustavnemu sodišču predočil (za to zadevo) pravno nepomembna stališča. Zato Ustavno sodišče navedenih vlog upniku ni vročilo v odgovor.

6.Ustavno sodišče je vpogledalo v izvršilna spisa Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. In 2/2013 in št. I 133/2017.

B.

7.V tej zadevi je Ustavno sodišče s sklepom senata drugič sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper odredbo o prodaji nepremičnine v izvršilnem postopku. Prvič je to storilo s sklepom št. Up-1298/18 z dne 8. 10. 2018. V 4. točki obrazložitve navedenega sklepa je Ustavno sodišče pojasnilo, da skladno z njegovo ustaljeno presojo odredba o prodaji nepremičnine ni posamični akt v smislu prvega odstavka 50. člena ZUstS, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Vendar je senat Ustavnega sodišča ocenil, da spremenjena ureditev po 169. členu ZIZ vsaj v okoliščinah obravnavanega primera terja odstop od takšnega stališča.

8.Iz sklepa o sprejemu z dne 8. 10. 2018 in iz odločbe št. Up-1298/18 z dne 9. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 38/19, in OdlUS XXIV, 28), s katero je Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo izpodbijano odredbo o prodaji, je mogoče razbrati, katere so bile te posebne okoliščine obravnavanega primera, ki so utemeljile (a) najprej in izjemoma sprejem ustavne pritožbe zoper posamični akt sodišča, ki praviloma ni akt iz prvega odstavka 50. člena ZUstS, in nato (b) tudi ugoditev ustavni pritožbi pritožnika.

9.Iz 11. in 13. točke obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bila z izpodbijano odredbo odrejena prodaja več nepremičnin pritožnika, med katerimi je bila tudi nepremičnina, ki je bila njegov dom. Pri tem je bila ocenjena vrednost že samo tistih nepremičnin iz odredbe o prodaji, iz katerih je bil pritožnikov dom izvzet, skoraj devetkrat višja od terjatev, zaradi izterjave katerih je bila odrejena prisilna prodaja pritožnikovega premoženja. Pri tem izpodbijana odredba o prodaji celo ni zajemala vseh nepremičnin pritožnika, glede katerih je bila izvršba dovoljena. Ustavno sodišče je zato poudarilo, da že iz izpodbijane odredbe o prodaji izhaja, da poleg nepremičnine, ki pomeni pritožnikov dom, obstaja še drugo nepremično premoženje dolžnika večje vrednosti, glede katerega je bila prav tako dovoljena izvršba ter odrejena njegova prodaja na I. javni dražbi in ki bi lahko zadoščalo za poplačilo izterjevanih terjatev. Navedlo je, da – upoštevaje te posebne okoliščine obravnavanega primera ter višino izterjevanih terjatev – ni mogoče izključiti, da je bil pritožnik s tem, ko ga izvršilno sodišče ni obvestilo o njegovi pravici, da lahko v primeru obstoja očitnega nesorazmerja med izterjevano denarno terjatvijo in vrednostjo stanovanjske hiše ugovarja njeni prodaji vse do izdaje odredbe o prodaji na I. javni dražbi, prikrajšan za možnost, da bi preprečil prisilno prodajo svojega doma, ker bi bili izterjevani terjatvi poplačani že s prodajo drugih nepremičnin. Prav tako je Ustavno sodišče menilo, da je bil pritožnik prikrajšan za pošten postopek, ker izvršilno sodišče ni niti po uradni dolžnosti preizkušalo, ali je v tej zadevi ob očitnem obstoju drugih, v postopku prav tako ocenjenih nepremičnin dolžnika večje vrednosti podano očitno nesorazmerje med vrednostjo prisilno prodajanih nepremičnin, med katerimi je tudi pritožnikov dom, in izterjevanima terjatvama in ali ne bi za poplačilo terjatev upnikov zadoščala že prodaja drugih nepremičnin dolžnika.

10.Senat Ustavnega sodišča je v 3. točki obrazložitve sklepa št. Up-459/21 z dne 2. 6. 2021 ponovil, da skladno z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča odredba o prodaji nepremičnine ni posamični akt v smislu prvega odstavka 50. člena ZUstS, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, kar bi narekovalo sprejetje odločitve o zavrženju pritožnikove ustavne pritožbe. Vendar je senat opozoril, da je Ustavno sodišče v posebnih okoliščinah primera od tega stališča že odstopilo (pri čemer se je skliceval ravno na sklep o sprejemu iz zadeve št. Up-1298/18). Po mnenju senata Ustavnega sodišča so bile tudi v tem primeru glede na zatrjevane posledice izjemoma podane okoliščine, ki zahtevajo sprejem ustavne pritožbe v obravnavo.

11.Ustavno sodišče, ko odloča na plenarni seji, ni vezano na stališče senata[1] glede obstoja procesnih predpostavk za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, in glede tega, da ustavne pritožbe ni mogoče zavreči na podlagi enega iz razlogov iz prvega odstavka 55.b člena ZUstS.[2] Po mnenju Ustavnega sodišča okoliščin, ki so bile v zadevi št. Up-1298/18 odločilne za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo in pozneje tudi za ugoditev ustavni pritožbi, v tem primeru ni. V tu obravnavanem primeru iz izpodbijane odredbe o prodaji (ali iz sklepov o izvršbi, izdanih v korist obeh upnikov, zaradi izterjave terjatev katerih je bilo poseženo na nepremičnino pritožnika) ne izhaja, da poleg nepremičnine, ki pomeni pritožnikov dom, obstaja še drugo nepremično premoženje pritožnika večje vrednosti, ki bi lahko zadoščalo za poplačilo izterjevanih terjatev (ali da obstaja sploh kakršnokoli drugo nepremično premoženje pritožnika).

12.Ker ni posebnih okoliščin, ki bi utemeljile odstop od ustaljenega stališča, da odredba o prodaji nepremičnine v izvršbi ni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, je Ustavno sodišče na podlagi prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).

13.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebno utemeljeni razlogi. Takih razlogov upnik ne navaja. Zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter na podlagi prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Knez. Sodnik Knez je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]O tem, ali bo začelo postopek na podlagi ustavne pritožbe, odloči Ustavno sodišče v senatu treh sodnikov na nejavni seji (prvi odstavek 54. člena ZUstS).

[2]S sklepom št. Up-511/05, Up-512/05 z dne 28.1 2009 (OdlUS XVIII, 61) je Ustavno sodišče zavrglo ustavni pritožbi v prekrškovni zadevi, ki ju je senat sprejel v obravnavo na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS, s pojasnilom, da niso izpolnjeni pogoji za izjemno odločanje iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-632/16 z dne 4. 4. 2019 zavrglo ustavno pritožbo, ki je bila pred tem sprejeta v obravnavo, ker pred njeno vložitvijo pritožnik ni po vsebini izčrpal pravnih sredstev. Navedlo je, da odločitev senata o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo ne zavezuje Ustavnega sodišča, da ne bi pazilo na izpolnjenost procesnih predpostavk pri vsebinskem odločanju.

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza k sklepu št. Up-459/21 z dne 6. 1. 2022

Izvršba na dom, prilagojen za življenje družine z invalidnima otrokoma

I. Uvod in oris problema

Pritožniku in njegovi družini z invalidnima otrokoma grozi prodaja nepremičnine, ki je njihov dom. Ker nimajo, kot izhaja iz spisa, drugih nepremičnin niti drugega premoženja ali upoštevanja vrednih stalnih prihodkov, živi družina v okoliščinah socialne ogroženosti. Prodaja te nepremičnine bi zanje pomenila izgubo doma. Upniku, UKC Maribor, pritožnik ne more povrniti stroškov, ki so nastali v sodnem postopku, v katerem je želel dokazati odgovornost upnika za invalidno stanje otroka. Terjatev znaša približno 10.000 EUR. Nastala je torej v pravdnem postopku, ki se je za pritožnika končal neuspešno. Dom, katerega izguba grozi celotni družini, je prilagojen oskrbi invalidnih otrok, tudi s posebnim hišnim dvigalom, pridobljenim in nameščenim, kot izhaja iz podatkov spisa, s humanitarno pomočjo. Zato gre v tej zadevi za več kot le izvršbo na nepremičnino, ki je dom, za poplačilo denarne terjatve. Prodaja te nepremičnine pomeni izgubo doma socialno ogrožene družine, v katerem je s posebnimi pritiklinami bivanje prilagojeno dvema mladoletnima invalidnima otrokoma. Zadeva je tako posebna, da si upam trditi, da Ustavno sodišče s podobno še ni bilo soočeno.

2.Ustavno sodišče se je s pritožnikovimi ustavnimi pritožbami že srečevalo, ne le zoper odločitve v omenjenem pravdnem postopku; tudi glede odločitve izvršilnega sodišča o izvršbi na omenjeno nepremičnino. Kot je razvidno iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-631/14 z dne 8. 7. 2015, je bila ustavna pritožba zoper odločitev izvršilnega sodišča zavržena, ker se, skladno z drugo alinejo drugega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču,[1] ustavna pritožba kot nedovoljena zavrže, če se z njo izpodbija le odločitev o stroških postopka, pogoji za izjemno obravnavo po tretjem odstavku istega člena pa niso bili izpolnjeni. Ko je Ustavno sodišče odločalo o navedeni ustavni pritožbi, ni bilo seznanjeno s pomembnimi okoliščinami, predvsem okoliščino prodaje doma, ki je prilagojen za življenje in skrb za invalidna otroka, prav tako ne s tem, kaj bi izguba takega doma pomenila za družino. S tem je bilo seznanjeno šele v tokratni ustavni pritožbi. Ustavno sodišče je bilo tokrat soočeno z vprašanjem, ali bi bilo za poplačilo upnikove terjatve, stroškov sodnega postopka, povezanega prav z invalidnostjo enega od otrok, dopustno poseči v pritožnikovo pravico in z njo nujno povezano pravico vseh članov družine, tudi dveh invalidnih mladoletnih otrok, do doma, prilagojenega za bivanje teh otrok, kar pritožnik izrecno uveljavlja. Soočeno je bilo torej z vprašanjem sorazmernosti posega v pravico do doma v navedenih okoliščinah in šele zdaj bi lahko nanj tudi odgovorilo. Odsotnost tega očitka v prvotni ustavni pritožbi pa je treba povezati z vprašanjem izčrpanosti pravnih sredstev; vendar to vprašanje zahteva tudi analizo, ali je zakonodaja, v tem primeru ustrezne določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju,[2] takšen očitek pritožniku tedaj sploh omogočala. Tudi to vprašanje naslavljam v mnenju, saj tokrat pomembno vpliva na presojo izpolnjenosti obstoja procesne predpostavke posamičnega akta, proti kateremu je mogoče vložiti ustavno pritožbo.

3.Namreč, akt, zoper katerega je bila tokrat vložena ustavna pritožba, je odredba o prodaji nepremičnine. Tukaj je videti začetek težave z vidika izpolnjenosti procesnih predpostavk, ki pa po mojem mnenju ni nerazrešljiva. Odredba o prodaji je akt, ki sledi sklepu o prodaji nepremičnine, in zato sama po sebi ne ustvarja novih pravic in obveznosti za dolžnika, ustvarja jih dejansko skupaj z navedenim sklepom. Zato skladno z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča navedena odredba praviloma ni posamični akt v smislu prvega odstavka 50. člena ZUstS, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.[3] Kot je senat Ustavnega sodišča, pristojen za preizkus ustavnih pritožb s področja civilnopravnih zadev (v nadaljevanju civilni senat), zapisal v sklepu o sprejetju te ustavne pritožbe v obravnavo, bi takšno stališče narekovalo zavrženje pritožnikove ustavne pritožbe. Vendar je Ustavno sodišče v posebnih okoliščinah primera od takšnega stališča že odstopilo.[4] Ugodilo je ustavni pritožbi zoper odredbo o prodaji nepremičnine s poudarkom, da mora sodišče opraviti presojo sorazmernosti ukrepa prodaje doma, če se izvršba vodi na več nepremičnin pritožnika, od katerih je ena njegov dom. Po mnenju civilnega senata so bile tudi v tem primeru glede na zatrjevane posledice in glede na posebne ustavnopravne značilnosti tega primera izjemoma podane okoliščine, ki so prav tako zahtevale odločitev o izkazanosti te procesne predpostavke in za tem sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Ta bi po moji oceni moral pripeljati tudi do proučitve ustavnosti ustreznih določb ZIZ, na podlagi katerih je očitno mogoče prodati dom socialno ogrožene družine, prilagojen invalidnemu otroku, ne da bi se presojala sorazmernost tako hudega posega v pritožnikovo pravico do doma v primerjavi s poplačilom konkretne upnikove terjatve.

4.Na seji civilnega senata sem prav zato, ker je Ustavno sodišče ta odstop od navedene procesne predpostavke naredilo že v zadevi Jug, tj. v zadevi št. Up-1298/18, glasoval za izkazanost procesne predpostavke in tudi za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Menil sem, da so ustavnopravne okoliščine te zadeve takšne, da glede na zadevo št. Up-1298/18 še a fortiori upravičujejo izjemo, ki narekuje podanost procesne predpostavke iz prvega odstavka 50. člena ZUstS.[5] In zatem tudi sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Odločanje na seji Ustavnega sodišča pa je postopanje civilnega senata spremenilo in odločilo, da je bila odločitev v zadevi Jug osamljena izjema.[6] S tem se ne morem strinjati. V ločenem mnenju skušam podrobneje pojasniti razloge, ki so me pri odločanju vodili. Pri tem naj takoj opozorim, da se zavedam pomena procesnih predpostavk in kontinuirane prakse Ustavnega sodišča o njihovi izpolnjenosti. Vendar menim, da ni mogoče zanikati razlogov, ki lahko narekujejo resen premislek o njihovi relativizaciji zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot je to, ko gre za procesni predpostavki izčrpanosti pravnih sredstev in pravočasnosti ustavne pritožbe, storil že sam zakonodajalec[7] ali kot je to z razlago zakonskih določb že storilo Ustavno sodišče;[8] ko torej varstvo človekove pravice v danih razmerah lahko pretehta nad strogostjo procesne predpostavke.

5.Razlogi, s katerimi utemeljujem upravičenost odločitve civilnega senata o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo in nasprotovanje odločitvi, sprejeti na plenumski seji, segajo v danih okoliščinah primera tako na raven spoštovanja mednarodnih obveznosti, tj. zahteve, da se celotna nacionalna zakonodaja sklada z mednarodnimi obveznostmi, kar zavezuje tako izvršilno kot Ustavno sodišče, kot tudi na raven spoštovanja ustavnosti zakonov, tj. zahtevane skladnosti ureditve ZIZ z Ustavo, upoštevaje pri tem vlogo Ustavnega sodišča, ne kot prvega, temveč kot zadnjega varuha za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v državi.

II. Izhodišče mednarodnih obvez, ki usmerjajo nacionalno zakonodajo

6.Pozitivna obveznost države pri varovanju položaja invalidov je že na podlagi Ustave nesporna. Izhajajoč iz načela socialne države iz 2. člena Ustave temu pritrjuje več posameznih določb Ustave (glej npr. 52. člen, ki specialno ureja pravice invalidov).[9] Prav do enakega rezultata pridemo z razlago mednarodne Konvencije o pravicah invalidov,[10] ki v prvem odstavku 28. člena določa, da "države pogodbenice priznavajo invalidom in njihovim družinam pravico do ustrezne življenjske ravni, kar vključuje ustrezno prehrano, oblačila in stanovanje, in do nenehnega izboljševanja življenjskih razmer ter sprejmejo ustrezne ukrepe za varovanje in spodbujanje uresničevanja te pravice brez diskriminacije zaradi invalidnosti". Določba je pravno obvezujoča, vendar ni samoizvršljiva;[11] državam članicam pri sprejemanju ureditve pušča diskrecijo in polje proste presoje, kako njene obveznosti uresničiti.[12] Nedvomno pa je mednarodna obveznost, ki naj jo države članice dosežejo, jasno razvidna iz te določbe. Skladno z 8. členom Ustave mora Republika Slovenija poskrbeti za ureditev, s katero jo bo dosegla[13] (in tako spoštovala določbo mednarodne pogodbe, ki jo obvezuje; pacta sunt servanda).

7.Spoštovanje navedenega velja za vse veje oblasti, tudi za sodno. Kadar sodnik naleti na zakonske določbe, s katerimi država izvršuje mednarodno sprejete obveznosti, jih mora z ustaljenimi metodami razlage pravnih aktov razlagati skladno z veljavno mednarodno obveznostjo. Če to ni mogoče, ker zakonodajalec sploh ni poskrbel za njeno uresničitev, ko ne gre za samoizvršljive določbe mednarodne pogodbe, oziroma če bi sodnik za uresničitev mednarodne obveznosti moral odločiti contra legem, pa imamo položaj neskladnosti zakona z mednarodno pogodbo,[14] o čemer je pristojno presojati po drugi alineji prvega odstavka 160. člena Ustave Ustavno sodišče.[15]

8.Ne le MKPI, tudi 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki zahteva pozitivno obravnavanje položajev invalidnih oseb, je pomemben mednarodnopravni okvir. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je izguba bivališča med najhujšimi posegi v pravico do spoštovanja stanovanja in vsaka oseba, za katero obstaja nevarnost tako velikega posega, bi morala imeti možnost, da zahteva preizkus sorazmernosti tega ukrepa.[16] Poleg tega da ESČP zahteva presojo sorazmernosti, ko gre za potencialno izgubo doma (ne glede na vrsto sodnega postopka, torej tudi v izvršilnem postopku[17]), še posebno skrb namenja osebam, ki so zaradi invalidnosti omejene v svojih življenjskih aktivnostih. Pri tem izhaja iz poudarjenih pozitivnih obveznosti države pri njihovem varstvu in presoje individualnih okoliščin primera.[18] Obe mednarodni zavezi, tako omenjeni 8. člen EKČP, kot ga razlaga ESČP, kot bolj specialna MKPI (28. člen), vstopita v slovensko pravo preko 8. člena Ustave (neposredno uporaba veljavnih ratificiranih mednarodnih pogodb) in, kot pišem zgoraj, nalagata ne le zakonodajalcu (v prvi vrsti, ko ureja takšne položaje, če gre za nesamoizvršljive določbe mednarodne pogodbe, torej ex ante), temveč tudi sodiščem,[19] ki presojajo nastale položaje (torej, ex post), da sledijo vsebini mednarodne obveznosti. Pri tem je pomembno opozoriti na razliko med odločanjem ESČP in nacionalnega sodišča. ESČP namreč preveri spoštovanje določene zahteve EKČP celostno; to pomeni, da preveri, ali je država (z vsemi svojimi vzvodi vseh treh vej oblasti) v svojem pravnem redu uredila (de iure) in tudi v praksi spoštuje (de facto) zahteve iz Konvencije. Kako bo država to dosegla, je v njeni presoji, ESČP ji to prepušča ("wide margin of appreciation").[20] Odločanje posameznih oblastnih organov, vključno s sodišči, v državah članicah mora imeti to obveznost v vidu. Sodišča morajo stremeti k doseganju tega, kar terjajo mednarodne obveznosti. Če z razlago določb na ustavni in zakonski ravni tega ne morejo doseči,[21] morajo uporabiti 156. člen Ustave, to je začetek presoje ustavnosti zakona na Ustavnemu sodišču.[22] Navedeno ne velja le za materialna pravila, temveč tudi za procesna,[23] kamor spadajo tako imenovane procesne predpostavke. K tej trditvi se vrnem pred koncem mnenja. Pred tem pojasnim še sporno ureditev ZIZ, ki po mojem mnenju zahteva (v temelju) presojo sorazmernosti, kadar se za poplačilo terjatve upnika prodaja dom (kot to zahtevata tako EKČP kot Listina EU o temeljnih pravicah).

III. Ali je pritožnik imel možnost izčrpanja očitka sorazmernosti v izvršilnem postopku?

9.Ureditev v ZIZ je glede izvršbe na nepremičnino, ki pomeni dom, že bila predmet sprememb, ki so sledile odmevni zadevi Vaskrsić.[24] Zakon je vgradil načelo sorazmernosti med vrednostjo terjatve in nepremičnine. Gre za finančni vidik sorazmernosti. Vendar pa to ni edini vidik, ki bi ga morali imeti v vidu.[25] Gre tudi za sorazmerje, ki bi na eno stran tehtnice že na začetku postavilo dom družine, prilagojen bivanju invalidnih otrok (razumno je sklepati, da jim le kot takšen predstavlja možnost ustreznega življenja). V osrčju je tu zato vprašanje, ki ga je treba zastaviti že v samo vsebino odločanja o dovolitvi izvršbe na tak dom – namreč, ali je poseg v pravico do doma v takem primeru z vidika njegove sorazmernosti sploh dopusten za poplačilo denarne terjatve.

10.Tudi praksa Ustavnega sodišča zahteva pred pretečo izgubo doma presojo sorazmernosti posega.[26] Obravnavana zadeva izpostavi prav omenjeni vidik – ne gre za znesek, temveč gre za vprašanje sorazmernosti samega posega v pravico do življenjsko dostojnega bivanja invalidnih oseb. Na drugi strani tehnice je pravzaprav težko postaviti protiutež. To ne pomeni, da terjatve do dolžnikov invalidov ne bi bile izterljive. Postavlja pa se vprašanje, ali ne bi morala biti takšna nepremičnina – dom, ki je za njihovo življenje prilagojen in ga v primeru izvršbe ni lahko nadomestiti – pod določenimi pogoji[27]izvzeta iz izvršbe? ZIZ iz izvršbe že izvzema stvari, ki so invalidom potrebne za življenje,[28] ne izvzema pa takšnih nepremičnin. Če bi ZIZ glede na predstavljeni ustavnopravni okvir, ki ga napolnjujeta še dve mednarodnopravni obveznosti države do invalidov, morala dopuščati tehtanje sorazmernosti v takšnih primerih, potem je v njem protiustavna pravna praznina. Ker tega ne omogoča,[29] seveda tega ugovora zoper sklep o izvršbi dolžniki ne uveljavljajo in posledično ga ne uveljavljajo niti v ustavni pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Menim, da je to pomembno vprašanje, ki bi terjalo oceno Ustavnega sodišča, tudi če tega vprašanja ne naslovijo izrecno ne izvršilno sodišče ne pritožnik, izhaja pa iz zatrjevanih kršitev človekovih pravic, ki pravzaprav koreninijo že v sami zakonski ureditvi.[30]

11.Odsotnost možnosti uveljavljanja takšnega očitka v izvršilnem postopku pojasni tudi ravnanje pritožnika, ki v svoji laični prvotni ustavni pritožbi, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo,[31] ni uveljavljal takšnih očitkov o vsebinski sorazmernosti niti ni navajal teh pomembnih ustavnopravnih okoliščin nameravane prodaje njegovega doma. Stranka (dolžnik) lahko izčrpa le tiste očitke, ki jih zakon dovoljuje. Če pritožniku to ni bilo omogočeno, ker mu zakon tega ni dovoljeval, potem v navedenih ustavnopravnih okoliščinah ni upravičeno hudih posledic za varstvo pritožnikovih človekovih pravic naložiti le njemu, tako da se mu zapre dostop do Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe zoper odredbo o prodaji doma, kjer pa pritožnik ta vidik sorazmernosti vendarle izpostavi. Pri tem gre za procesno predpostavko, glede katere je Ustavno sodišče že omogočilo vsebinsko obravnavno v drugi zadevi, v kateri je šlo prav tako za vprašanje sorazmernosti posega v dolžnikovo pravico do doma (v zgoraj omenjeni zadevi Jug, št. Up-1298/18).

12.Ker v postopku po ZIZ navedeni vidik sorazmernosti ni vgrajen, se postavlja vprašanje, ali ne gre za kršitev človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, Ustavno sodišče pa "do" takšne presoje zaradi pretogega razumevanja procesne predpostavke ne more. Kavelj 22. To pomeni "denial of justice", pri katerem Ustavno sodišče ne sme pogledati proč (je najvišje sodišče v državi za varstvo človekovih pravic). Spoštovanje procesne predpostavke, ki ne omogoča vsebinske presoje, ker pri odredbi ne gre za posamični akt, v bistvu potrdi ureditev v ZIZ (proti kateri zgoraj uperjam kritiko, to je odsotnost možnosti izčranja ugovora vsebinske nesorazmernosti že v času odločanja o dovolitvi izvršbe na prav določeno nepremičnino, ki je dom). Da bi Ustavno sodišče sploh lahko prišlo do presoje tega vprašanja, bi moralo samo najprej uvideti, da ga pri tem ovira procesna predpostavka, ki bi jo moralo razlagati drugače; tako, da bi vsebinsko presojo opravilo. K takšnemu rezultatu ga silijo ustavne in v Ustavo vgrajene mednarodne obveze države, ki bi, enako kot v zadevi št. Up-1298/18, morale v okoliščinah danega primera omogočiti vsebinsko presojo.

13.Podobno, kot naslavljam (zgoraj) odločanje izvršilnega sodišča, ki ni prepoznalo vseh spornosti izvršbe na takšno nepremičnino (in ki bi lahko sprožilo tudi vprašanje skladnosti ZIZ z Ustavo in mednarodnimi obveznostmi), lahko kritiko naslovim tudi na tokratno odločanje Ustavnega sodišča. Odločitev Ustavnega sodišča je dejstvo, da gre za odredbo o prodaji nepremičnine, ki ne ustvarja pravice in obveznosti (temveč le nadaljuje postopek prodaje in ni akt, zoper katerega bi ustavna pritožba bila dovoljena), postavilo na eno stran tehnice, na drugo stran pa vse tisto, o čemer pišem zgoraj (ureditev ZIZ, ki ne naslavlja vsebinske sorazmernosti, zahteve po posebni obravnavi invalidov zaradi pozitivnih obveznosti države, mednarodne obveznosti, pogled mednarodnega sodišča, ki se pri procesnih predpostavki ne bo ustavilo, itd.). Vendar takšno postavljanje na tehtnico

zavoljo procesne predpostavke niti ni nujno, kajti, kot razlagam, zadeva ima širše razsežnosti. Če ZIZ niti ne omogoča tehtanja obravnavane sorazmernosti posega niti

zato dolžniku ne daje možnost ugovora, ki bi to vzpostavil, potem tudi ni mogoče zastopati stališča, da je procesna postavka zakonodajalca (ZUstS) ovira, ki bi preprečila ustavnosodno presojo takšne zakonske ureditve (načelo estoppel). Ustavno sodišče, ki z vsemi okoliščinami v prvotni ustavni pritožbi zoper sklep o izvršbi ni bilo seznanjeno (in, kot pišem zgoraj, niti ni moglo biti, ker ZIZ možnosti takšnega ugovora ne omogoča, posledično pa ta izostane tudi pri substanciranju ustavne pritožbe), je zato imelo ne le priložnost, ampak po mojem mnenju tudi dolžnost nasloviti to vprašanje in s tem tudi zavarovati položaj družine z invalidnima mladoletnima otrokoma (ko bi enkrat lahko naslovili vsebino presoje, glede na navedeno tudi z možnostjo presoje ustavnosti ZIZ po koneksiteti, drugi odstavek 59. člena ZUstS). Prestop rubikona procesne predpostavke bi upravičili (i) tako z opisano nezmožnostjo izčrpanja očitkov kot tudi (ii) v povezavi s posebnimi okoliščinami, ki jih torej ni bilo mogoče uveljavljati z očitki o nesorazmernosti posega[32] in ki imajo nedvomno zelo hude posledice za pritožnika. Take posledice za pritožnika (substantial adverse effects on his interests) pa običajno omogočajo locus standi pritožnikom, kadar prestroge procesne predpostavke (brez izjem) onemogočijo učinkovito varstvo.[33] Z gornjo razlago ne bi vstopili v sfero nedopustnega za dosego učinkovitega varstva[34] oziroma bi uravnovesili težo posledic z dostopom do najvišjega

varstva človekovih pravic v državi, kar je Ustavno sodišče prav v zadevi št. Up-1298/18 že storilo.

IV. Sklepno

14.Predvidevanje razpleta, ki se v takšnih primerih običajno zgodi, je naslednje: osebe, lastniki nepremičnine in njihove družine, ostanejo brez doma, morajo se izseliti in, če nimajo sredstev (kot kažejo podatki iz spisa te zadeve), njihov položaj postane dolgotrajna skrb pristojnih institucij na lokalni ali državni ravni. To pomeni, da gre običajno za kompleksnejše težave kot v primerih, kjer invalidna stanja pri posameznikih (družini) niso podana.[35] Za takšne osebe je namreč težje poiskati prilagojeno nastanitev. Če gre za mladoletne otroke, bi jo bilo seveda treba poiskati za celo družino skupaj. Da bi to lahko pomenilo celo dejansko ločitev družine,[36] če za oba invalidna otroka oz. celotno družino ne bi našli skupne nastanitve, si je res težko predstavljati. Upam, da se bo zadeva v nadaljevanju vendarle odvijala bolj optimistično: ali da bi pristojni organi na lokalni ali državni ravni uvideli nujnost pomoči še pred izvršvo[37] (kar bi bilo precej bolj ekonomično tudi z vidika rabe javnih sredstev). Samo ugibam pa lahko, ali bi morda lahko upnik[38] uvidel, da gre za sredstvo izvršbe, s katerim se, po mojem mnenju, doseže rezultat, ki ni združljiv ne z Ustavo, ne z mednarodnimi obveznostmi, kot tudi ne z od normativnih višjimi etičnimi normami. Sodnik[39] pa nikoli ne bi smel biti v položaju, ko bi moral na ustavnoskladen rezultat le upati, temveč bi moral biti v položaju, v katerem ga lahko s sodno odločitvijo tudi doseže – to je namreč njegova ustavna vloga. Zato poudarjam, da se v tem primeru oblast glede na pozitivne obveznosti države ne more ozirati na kakršnokoli dobrodelnost (charity), ki bi zadevo lahko rešila, temveč gre za pravo (justice), ki mora takšne primere najprej tipsko urediti (na zakonski ravni) skladno z omenjenimi mednarodnimi in ustavnimi zavezami, sodnik, ki odloča v konkretnem primeru, pa na podlagi takšne ureditve odločiti tako, da bodo človekove pravice posameznika upoštevane in varovane.

dr. Rajko Knez

[1]Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS.

[2]Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 121/07, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 53/14, 50/15, 54/15, 13/21 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ).

[3]Primerjaj denimo sklep Ustavnega sodišča št. Up-1908/06, Up-1925/06 z dne 18. 10. 2006.

[4]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-1298/18 z dne 8. 10. 2018 in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1298/18 z dne 9. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 38/19, in OdlUS XXIV, 28).

[5]V zadevi št. Up-1298/18 je dolžnik imel še drugo nepremično premoženje večje vrednosti, ki bi lahko zadoščalo za poplačilo izterjevanih terjatev. V tem je Ustavno sodišče videlo poglavitni razlog za izjemo. V obravnavani zadevi pa gre za izgubo doma družine z invalidnima otrokoma. Akcent je drugje, socialna dimenzija je bolj poudarjena in zato menim, da je v obravnavani zadevi izjemna razlaga procesne predpostavke posamičnega akta še bolj na mestu kot v zadevi št. Up-1298/18.

[6]Glej 11. in 12. točko obrazložitve sklepa.

[7]Drugi odstavek 51. člena in tretji odstavek 52. člena ZUstS.

[8]Npr. odločanje o vsebinskih trditvah v ustavni pritožbi kljub temu, da posamični pravni akt ne učinkuje več, ko torej Ustavno sodišče ne odreče pravnega interesa za vsebinsko odločitev in ne zavrže ustavne pritožbe, temveč izda ugotovitveno odločbo (odločba št. U-I-50/09, Up-260/09, Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2, 22. točka obrazložitve). V takšne premisleke v resnici spada tudi odločba št. Up-1298/18.

[9]Letnar Černič povezuje omenjeno določbo Ustave tako z 2. členom (načelo socialne države) kot s pravico do socialne varnosti iz 50. člena, pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena in z načelom enakopravnosti iz 14. člena Ustave. Pri tem pa dodaja, da je prednostno obravnavanje invalidov nujno za njihovo samouresničitev ter učinkovito varovanje njihove duševne in telesne integritete. Glej J. Letnar Černič v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova Univerza, Ljubljana 2019, str. 463–464.

[10]Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI).

[11]Ustavno sodišče je v mnenju št. Rm-1/97 z dne 5. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 40/97, in OdlUS VI, 86) razložilo pomen tistega dela 8. člena Ustave, ki določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Določbe mednarodne pogodbe so neposredno uporabljive, kadar urejajo pravice in obveznosti pravnih ali fizičnih oseb. Če niso neposredno uporabljive, pa takšne ratificirane in objavljene ter veljavne mednarodne pogodbe ustvarjajo za državo mednarodnopravno obveznost, po kateri mora v notranjem pravnem redu sprejeti ustrezne notranjepravne akte, s katerimi bo zagotovila izpolnitev te obveznosti. Zato je za presojo skladnosti zakonske ureditve z mednarodno pogodbo pomembno, ali je ustrezna določba mednarodne pogodbe neposredno uporabljiva.

[12]Glej tudi V. Sancin, Mednarodno pravo v hierarhiji pravnih virov EU in njenih članic, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 41 in 42 ter tam citirane vire.

[13]Dodam, da je k temu zavezana tudi po Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb. Ta določa v 26. členu z naslovom pacta sunt servanda, da vsaka veljavna mednarodna pogodba zavezuje pogodbenice in te jo morajo izvajati v dobri veri. V 27. členu pa, da se država pogodbenica ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi upravičila neizvajanje mednarodne pogodbe. Iz 32. člena pa izhaja, da razlaga ne sme privesti do rezultata, ki je očitno nesmiseln ali nerazumen.

[14]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/03, in OdlUS XII, 39), 13. do 16. točke obrazložitve.

[15]Sodišče, pred katerim teče postopek mora prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem; tj. vložiti zahtevo za presojo ustavnosti zakona. O tem pišem v nadaljevanju.

[16]Glej sodbi ESČP v zadevah McCann proti Združenemu kraljestvu, št. 19009/04, 50. točka obrazložitve, in Rousk proti Švedski, št. 27183/04, 137. točka obrazložitve. Na zadevo McCann in na presojo pogoja sorazmernosti se ESČP sklicuje tudi v sodbi v zadevi Zehentner proti Avstriji, št. 20082/02, z dne 16. 7. 2009, 59. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo v zadevi Ivanova in Cherkezov proti Bolgariji, št. 46577/15, 53. točka obrazložitve. Podobno tudi Sodišče EU (v nadaljevanju SEU); glej zadevo Monika Kušionová proti SMART Capital a.s., C‑34/13, 62. in 63. točka obrazložitve. Pravo EU in v njenem okviru 7. člen Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico do doma in družinskega življenja, se neposredno ne uporabi (zato ga citiram v zvezi z odločitvami ESČP, na katere se sklicuje tudi SEU). Listina se ne uporabi, ker v obravnavani zadevi ne gre za izvajanje prava EU, niti glede materialnega prava (odškodninsko varstvo) kot tudi ne glede izvršbe. Za uporabo Listine se zahteva "izvajanje prava Unije" v smislu 51. člena Listine in obstoj povezanosti določene stopnje (glej v tem smislu sodbi v zadevah Kremzow, C‑299/95, z dne 29. 5. 1997, 16. točka obrazložitve, in Cruciano Siragusa, C-206/13, 24. točka obrazložitve).

[17]Namreč, šele v izvršilnem postopku se lahko pojavi vprašanje izgube doma. V pravdnem je lahko predmet postopka terjatev (kot v tem primeru) in ne pravica do doma.

[18]Tako v sodbi ESČP v zadevi A.-M.V. proti Finski, št. 53251/13, z dne 23. 3. 2017, 69. točka obrazložitve: "Sodišče mora to zadevo obravnavati v luči splošnih načel, ki urejajo posege državnih organov v zasebno in družinsko življenje posameznikov, zagotovljenih po 8. členu konvencije, ob upoštevanju načel, ki urejajo pozitivne obveznosti države, zlasti tistih, ki se nanašajo na zaščito posebej ranljivih oseb." Prevod in poudarek R. K. Podobno ESČP tudi v 71. točki obrazložitve. To je tudi skladno z načelom socialne države. Ta predpostavlja pravno državo, v kateri je državna oblast omenja, nadzirana do te mere, da ne le sme posegati v temeljne človekove pravice in svoboščine, ampak mora tudi z določenimi aktivnimi ukrepi omogočiti njihovo učinkovito uresničevanje. Glej A. Teršek, Ustavna demokracija in vladavina prava, Ustavnopravni eseji, UP, Famnit, Koper 2009, str. 69.

[19]Oziroma, kot trdijo teoretiki, predvsem na sodiščih, ko gre za države, kjer se EKČP uporablja neposredno. Tako P. van Dijk et al. (ur.), Theory and Practice of the ECHR, 5. izdaja, Intersentia, Cambridge 2018, str. 9.

[20]Glej npr. zadevo Zehentner proti Avstriji, cit. zgoraj, 72. točka obrazložitve.

[21]Ustavno sodišče ima le subsidiarno vlogo, saj je upravičeno poseči le takrat, kadar je ustavnoskladna razlaga zakona nujna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem primeru. Postopek pred Ustavnim sodiščem namreč ni namenjen položaju, ko bi imelo sodišče le razlagalne dvome o tem, katera od več možnih razlag je pravilna. Glej S. Nerad v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, II. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, str. 414, in L. Vavken, Dvojni kvazi erga omnes učinek instituta exceptio illegalis, Javna uprava, št. 1-2 (2021), str. 57.

[22]Na tem mestu se ne spuščam v podrobnejše razlikovanje med, na eni strani, (neposredno) uporabo določb mednarodnih pogodb v odnosu do Ustave in do zakona in različnih pravnih aktov prava EU, predvsem tistih, ki so del nadnacionalnih pravil, na drugi strani. To bi presegalo namen tega ločenega mnenja. Glej v ta namen mnenje Ustavnega sodišča št. Rm-1/97, predvsem 12., 17., 18. in 20. točko obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 10), predvsem 32., 33. in 34. točko obrazložitve.

[23]Učinkovanje mednarodne pogodbe v nacionalnem pravu ni odvisno od vrste (narave) nacionalnega pravila, ampak od tega, ali je norma mednarodne pogodbe samoizvršljiva ali ne.

[24]Zadeva Vaskrsić proti Sloveniji, št. 31371/12, z dne 25. 4. 2017. Zakonodajalec se je na sodbo ESČP odzval z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 11/18 – ZIZ-L).

[25]Načelo stroge formalne legalitete odnosa med pravdnim in izvršilnim postopkom v obravnavami zadevi ni problematično. Celotni spekter vprašanj se nanaša le na ZIZ (ne na pravdo), ki mu umanjka sorazmernost v tem vsebinskem pogledu.

[26]Trditev velja na splošno za pravdo. Obravnavana zadeva pa je iz izvršilnega postopka. Prim. zadevi Ustavnega sodišča št. U-I-64/14 in št. Up-619/17.

[27]Npr. kaj pomeni prilagoditev za življenje invalidnih oseb, obstoj drugega premoženja, nefraudolozna povzročitev dolga.

[28]Točka 7 prvega odstavka 79. člena ZIZ določa, da so iz izvršbe izvzeti: "Pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa, ali si jih je sam nabavil, in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij."

[29]Primerjaj ugovorne razloge v 55. členu ZIZ. Takšne možnosti med njimi ni. Menim, da ZIZ predpostavlja enakopravnost strank, tehtnico pri obravnavi strank pa nagne v prid upnika, ki v tem postopku išče pravico, poplačilo ali kakšno drugo spoštovanje odločitev sodišč. Vendar pa nekatera razmerja potrebujejo drugačno obravnavo oz. obravnavo tudi drugačnih vidikov, denimo vidika vsebinske sorazmernosti glede dopustnosti izvršbe (brez poseganja v odločitve iz pravdnega postopka).

[30]Pritožnik ni uveljavljal protiustavnosti pravne praznine v ZIZ (npr. pri ugovoru zoper sklep o izvršbi). Če bi jo, bi to vsekakor opomnilo izvršilno sodišče glede presoje tega ustavnega vidika. Vendar pa to ne pomeni, da Ustavno sodišče ni dolžno uporabiti drugega odstavka 59. člena ZUstS (odločanje po koneksiteti) v postopku odločanja o ustavni pritožbi, če meni, da izpodbijani posamični akt korenini že v ustavno sporni zakonski ureditvi.

[31]Postopek z ustavno pritožbo št. Up-631/14. Glej tudi 2. točko tega mnenja.

[32]Ob tem dodajam tudi, da ne gre za kršitev načela enakega obravnavanja, kadar različna stanja obravnavamo različno; šele, kadar to tako storimo, spoštujemo to načelo. Kadar pa različne položaje glede na predmet presojanja razlagamo enako, to načelo kršimo. To fleksibilnost bi si Ustavno sodišče moralo pridržati. Dejstvo, da je najvišje sodišče v državi za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in da si mora prizadevati da pritožnikom, še posebno v tako težkih situacijah, kot je opisana, ne gre pravice še dodatno iskati pred mednarodnimi sodišči, bi Ustavnemu sodišču fleksibilnost oziroma gibkost razlage morala biti dopuščena in to ne le v primeru razlag posameznih določb Ustave, temveč tudi pri razlagi procesnih predpostavk. Pravilo, tudi takšno torej, ki ga Ustavno sodišče samo oblikuje brez izjem, je pravzaprav nevarno pravilo ali pa vsaj nepopolno (kot to izhaja iz rekov nulla regula sine exceptione, torej, da ni pravila brez izjeme, in exceptio firmat regulam, da izjema potrjuje pravilo).

[32]To ne pomeni neutemeljenega, arbitrarnega ali diskriminatornega presojanja od primera do primera. Nič od tega ne sugeriram. Razlaga izjem je praviloma ozka (exceptiones non sunt extendae; izjeme je treba razlagati zožujoče).

[33]Prim. sklepne predloge generalnega pravobranica Jacobsa v zadevi Unión de Pequeños Agricultores v Council of the European Union, C-50/00 P, z dne 21. 3. 2002, kjer glede procesnih predpostavk za presojo locus standi pred SEU zavzame podobno stališče (glej 102. točko obrazložitve sklepnih predlogov).

[34]Naj pojasnim to tudi s primerom iz prava EU in odločitvijo SEU: Da ima načelo učinkovitosti (principle of effectiveness) pri doseganju cilja prednost pred nacionalno procesno avtonomijo, je v zadevi Factortame I, C-213/89, pojasnilo tudi SEU. Zadeva sicer ni v celoti primerljiva, a pomembno osvetli trk med procesnimi pravili in učinkovitim pravnim varstvom. SEU se je ukvarjalo z vprašanjem, ali mora nacionalno sodišče v cilju doseči učinkovito spoštovanje prava EU (effet utile) in načela neposrednega učinkovanja tega prava ter uporabiti procesni inštitut (začasno odredbo, interim injunction) proti kroni – tj. Vladi ("old common-law rule precludes that an interim injunction may not be granted against the Crown, that is to say against the government", (13. točka obrazložitve sodbe). Ni terjalo uvedbe novega pravnega instituta, torej začasne odredbe, temveč že obstoječega uporabiti proti "novemu" subjektu. Sodišče je odločilo, da je za učinkovito izvajanje prava EU to potrebno. Zahtevalo je prilagoditev. O tem pišem zgoraj. V določenih primerih so izjeme nujne. In posežejo tudi na procesno pravo. Glej več o tem K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 109–111.

[35]Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi Kranjc proti Sloveniji, št. 38775/14, z dne 31. 10. 2017, glede kriterija, ali pritožnik (invalid) nosi čezmerno individualno breme. Čeprav je zadeva po naravi obravnavanih vprašanj različna, pa je sporočilo o posebnem (pozitivnem) varstvu invalidov tudi po omenjenem kriteriju (ki, menim, ni neuporabljiv v tukaj obravnavani zadevi), jasno.

[36]In s tem dodaten vidik 8. člena EKČP in tretjega odstavka 53. člena Ustave, ki določa za država varuje družino in za to varstvo ustvarja potrebne razmere.

[37]Glej tudi A. Ekart, Uravnoteženje procesnih položajev v izvršilnem postopku – novele ZIZ, Podjetje in delo, št. 6-7 (2017), predvsem naslov 5. Načelo sorazmernosti pri nepremičninski izvršbi, kjer avtor upravičeno izpostavlja nevarnosti kroga propada (angl. cycle of decline) in nakazuje rešitve tudi za takšne primere, med drugim tudi glede vloge centrov za socialno delo. Sam bi dodal tudi lokalnih oblasti.

[38]Ne spuščam se globje v vprašanje statusnega položaja upnika in vpliv tega na pravno razmerje. Omenim le, da gre za javni zavod, čeprav v de iure gestionis odnosu do posameznika.

[39]Noben, tako ne izvršilni kot tudi ne sodnik Ustavnega sodišča.