Up-307/01 - 5

19. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. Z., ki jo zastopa B. B., odvetnica v V., na seji senata dne 4. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 36/99-2 z dne 15. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice v upravnem sporu (sedaj ustavne pritožnice) zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. 1482/96-8 z dne 23. 10. 1998. Upravno sodišče je z navedeno sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo ugotovljeno, da se pravna prednica pritožnice po predpisih o državljanstvu do nastopa smrti dne 8. 11. 1985 ni štela za jugoslovansko državljanko. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravna prednica pritožnice optirala za italijansko državljanstvo in da je bila njena izjava o opciji potrjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije št. IV-4305/1-48 z dne 27. 8. 1948. Po mnenju Vrhovnega sodišča pritožnica ni dokazala, da so v odločbi takratnega Ministrstva za notranje zadeve dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Pritožnica naj bi namreč ne zatrjevala, da njena mati ni podala izjave v smislu 2. člena Zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 6/47 - v nadaljevanju optantski zakon), pač pa, da je njena mati podala izjavo o zadržanju italijanskega državljanstva zaradi splošnih razmer takratnega totalitarnega režima. Po mnenju Vrhovnega sodišča sklicevanje na splošne razmere ne more biti podlaga za izpodbijanje veljavnosti javne listine.

2.Pritožnica navaja, da njena pravna prednica glede na določbe prvega odstavka 2. člena optantskega zakona ni mogla optirati za italijansko državljanstvo, ker na dan 15. 9. 1947 ni bila italijanska državljanska, niti ni bil njen domači jezik italijanščina. Izpodbijana odločitev naj bi bila posledica razlage navedene določbe, ki naj bi pritožničino prednico v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave postavljala v slabši položaj zaradi okoliščine, da je bila poročena z italijanskim državljanom. Vrhovno sodišče naj bi se ne opredelilo do vseh odločilnih dejstev, zaradi česar naj bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Kljub temu, da naj bi ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da so v javni listini navedena dejstva neresnična oziroma da je sama listina nepravilno sestavljena, naj bi Vrhovno sodišče nekritično sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da pritožnica ni dokazala, da so v odločbi takratnega Ministrstva za notranje zadeve dejstva neresnično ugotovljena. Nasprotuje stališču, po katerem bi morala za izpodbijanje javne listine sprožiti ustrezen postopek. Sodišču pa očita, da se ni opredelilo do navedb pritožnice, da so dejstva v listini napačno ugotovljena, in da ni izvedlo ustreznega dokaznega postopka.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi predvsem ponavlja argumente, s katerimi ni uspela v upravnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni.

4.Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica s pavšalnim zatrjevanjem, da izpodbijana odločitev njeno pravno prednico postavlja v slabši položaj zaradi okoliščine, da je bila poročena z italijanskim državljanom, te kršitve ni izkazala. Vrhovno sodišče pa je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, oprtimi na razlago ustreznih zakonskih določb, ki ne posegajo na raven človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter svojo odločitev tudi obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Zgolj dejstvo, da je sodišče pravo razumelo in obrazložilo drugače, kot ga razume pritožnica, ne predstavlja kršitve pravice do enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic.

5.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) sicer izhaja tudi, da se mora sodišče seznaniti z vsemi navedbami strank, pretehtati njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so relevantne, tudi opredeliti. Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo te ustavne zahteve ni kršilo. Vrhovno sodišče je namreč pojasnilo, da sklicevanje na splošne razmere, zaradi katerih naj bi pritožničina mati podala izjavo o zadržanju italijanskega državljanstva, ne morejo biti podlaga za izpodbijanje veljavnosti javne listine. Tudi v ustavni pritožbi pritožnica ne zatrjuje, da pritožničina mati ni dala izjave v smislu 2. člena optantskega zakona, ki je bila potrjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, tj. z listino, za katero pritožnica zatrjuje, da je neresnična. Trditev, da je ta listina neresnična oziroma nepravilno sestavljena, tudi v ustavni pritožbi utemeljuje z navedbami, ki se po svoji vsebini nanašajo na uporabo materialnega prava pri izdaji odločbe o potrditvi izjave o opciji za zadržanje italijanskega državljanstva. Razlog nepravilne uporabe materialnega prava pa je mogoče uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi. Zato je neutemeljen pritožničin očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb pritožnice, da so dejstva v listini napačno ugotovljena, in da sodišče v zvezi s tem ni izvedlo predlaganih dokazov. V obravnavani zadevi torej ne gre za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnice, pač pa za to, da materialnopravna presoja sodišča zanjo ni ugodna.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan