Jedro

Po 73. členu ZDen odločitev o odškodnini ni stvar, o kateri bi bil pristojen odločiti upravni organ. Določitev odškodnine po tej določbi ni predmet upravnega postopka o denacionalizaciji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 3.6.1993.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z delno odločbo z dne 11.1.1993 štirim upravičencem, med njimi tudi tožnicama, vrnil v last nacionalizirani del hiše ..., med drugim tudi poslovne prostore v kleti in pritličju navedene hiše v izmeri 287,20 m2. Zavezancu je naložil, da je dolžan izročiti nepremičnino v upravljanje prvi tožnici kot skrbnici. S to odločbo ni odločil o plačilu odškodnine zavezancu po 73. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, ZDen), ker takrat še ni veljal zakon o slovenskem odškodninskem skladu.

Tožena stranka je na pritožbo zavezanca navedeno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Glede uporabe materialnopravnih določb ZDen, vrnitve v last ne pa tudi v posest (22. člen navedenega zakona), upravičencev denacionalizacije in ocenitve nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije (44. in 85. člen ZDen), je tožena stranka pritrdila prvostopnemu organu. Odločbo prvostopenjskega organa pa je odpravila zaradi odškodninskega zahtevka zavezanca. Menila je, da je glede na to, da zavezanec zatrjuje, da je poslovne prostore pridobil odplačno, treba o njegovem zahtevku odločiti kot o zahtevku nasprotne stranke, torej po določbi 1. odstavka 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) z isto odločbo. Zavezanec sicer ni predložil listin o odplačni pridobitvi nepremičnin, to pa sta storili tožnici. Če se bo izkazalo, da je bila nepremičnina pridobljena odplačno, bo moral prvostopni upravni organ ugotoviti, koliko znaša valorizirana vrednost plačanega zneska. Pri tem bo upoštevati določbe zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80).

V tožbi sta tožnici najprej predlagali, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, nato pa, da na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih meritorno odloči. Tožeča stranka je navajala, da je bil edini razlog za odpravo prvostopenjske odločbe odškodninski zahtevek zavezanca, ki je poslovni prostor pridobil odplačno. S takšno utemeljitvijo v izpodbijani odločbi se tožnici ne strinjata, ker zahtevka za plačilo odškodnine ni mogoče obravnavati po 208. členu ZUP, ker je zahtevek do Slovenskega odškodninskega sklada zahtevek do tretje osebe, ki v času izdaje prvostopenjske odločbe še ni bila ustanovljena. Organ prve stopnje je z delno odločbo odločil na podlagi 215. člena ZUP, ker je bil zrel za odločitev le zahtevek, ki se nanaša na vrnitev podržavljenega premoženja. Zavezanec kljub večkratnim pozivom, da predloži dokaze o odplačni pridobitvi nepremičnin, tega ni storil. Zato prvostopenjski upravni organ o njegovem zahtevku ni mogel odločiti. Določba 73. člena ZDen po mnenju tožeče stranke pomeni, da o odškodninskem zahtevku ni mogoče odločiti pred pravnomočnostjo odločbe o vrnitvi nacionaliziranih nepremičnin. Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je pozvalo zavezanca, da kot prizadeta stranka odgovori na tožbo, vendar ni odgovoril. Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pritrdila vsem razlogom prvostopenjske odločbe, odpravila jo je le zaradi zahtevka zavezanca za plačilo odškodnine za odplačno pridobljeni lokal, ki je predmet vrnitve v last po prvostopenjski odločbi. Med strankama je torej spor o razlagi in uporabi 73. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 3l/93). Ta v 1. odstavku določa, da imajo zavezanci, iz katerih sredstev se po tem zakonu vrne nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Zavezanec za odškodnino je po 2. odstavku navedenega člena ZDen Slovenski odškodninski sklad. Zakonodajalec s takšno določbo odkazuje na uporabo zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89, ZR). Ta zakon v 49. in naslednjih členih določa postopek za določitev odškodnine. Če sporazum o odškodnini ni dosežen (49. in 50. člen), o njej odloči sodišče v nepravdnem postopku (51. člen). To pomeni, da določitev odškodnine niti ni stvar, o kateri bi bil pristojen odločati upravni organ prve stopnje. Ta organ je le pristojen, da brez odlašanja po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe izvede postopek za sporazumno določitev odškodnine. Sodišče se zato strinja s stališčem tožnic, da določitev odškodnine po 73. členu ZDen, če ta ni bila sporazumno dogovorjena, ni predmet upravnega postopka o denacionalizaciji.

Glede na tako pravno ureditev, kot izhaja iz določbe 73. člena ZDen in določb ZR, tožnici utemeljeno uveljavljata, da po določbah 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, uporabljajo kot republiški predpis) in zakona o slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93, ki je začel veljati 19.2.1993 in št. 48/94, ZSOS), ni podlage za izpodbijano odločbo. Tudi sicer glede na položaj in obveznosti sklada, ki je po določbah ZSOS finančna organizacija za poravnano obveznosti upravičencem po zakonu o denacionalizaciji (2. člen), ki je pravna oseba (1. odstavek 3. člena), po 1. odstavku 6. člena ZSOS pa je lahko le on na podlagi pravnomočne odločbe dolžan izročati obveznice upravičencem, ni bil stranka, na katere zahtevo oziroma proti kateri je tekel upravni postopek, takega položaja pa mu doslej navedene določbe zakonov za zahtevke iz 73. člena ZDen v tu obravnavanem upravnem postopku tudi ne dajejo (lahko bi imel le položaj prizadete stranke). Zato ni sprejemljivo stališče v izpodbijani odločbi, da je potrebno v denacionalizacijskem postopku odločiti o odškodninskem zahtevku nasprotne stranke - zavezanca. Pravnih razlogov za odpravo prvostopenjske upravne odločne torej ni bilo. Če je tožena stranka ugotovila, da sta dani dejanska in pravna podlaga za odločbo prve stopnje, v 73. členu ZDen ni imela osnove, da je zaradi odškodninskega zahtevka zavezanca (za katerega zavezanec ni predlagal, pa tudi ne predložil dokazov) odpravila prvostopenjsko odločbo.

Ni mogoče ugoditi tožbenemu predlogu tožnic, da naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in v zadevi meritorno odloči. Za to ni pravne osnove v 3. odstavku 42. ZUS. Ta upravni spor sta sprožili upravičenki, pritožbo v upravnem postopku pa je vložil zavezanec. V tem upravnem sporu je sporno le eno pravno vprašanje, tožena stranka pa je s pritožbo odločala o več ugovorih zavezanca kot pritožnika, zato se sodišče v pravilnost te presoje v tem upravnem sporu ni spuščalo.

Sodišče je po obrazloženem izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona).