Jedro

Tožbeni ugovor, da v času prestajanja zaporne kazni tožnik ni storil novega kaznivega dejanja, ni utemeljen, saj po določbi 88. člena KZ-1 ni potrebno, da je novo kaznivo dejanje že storjeno, temveč je potrebna le ocena, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določb 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. V svoji obrazložitvi navaja, da tožnik prestaja kazen zapora 4 let, ki jo je izreklo Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo opr. št. K 330/1999 z dne 16. 4. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 578/2003 z dne 17. 3. 2004. Kazen zapora prestaja v Zavodu za prestajanje kazi zapora Maribor (Zavod). Komisija je prošnjo tožnika za pogojni odpust obravnavala dne 12. 6. 2013. Na podlagi poročila Zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določb 88. člena KZ-1, je sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti. Tožnik je bil več let na begu in ima odprte tri kazenske postopke. Prav tako nima dodeljenih zunajzavodskih ugodnosti, s katerimi bi se preverila njegova stabilnost. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da ni utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik v tožbi glede odprtih kazenskih postopkov, navedenih v izpodbijani odločbi, navaja, da je bil postopek pred sodiščem v Mariboru z zavrnitvijo obtožbe zavrnjen kot neutemeljen, postopek pred sodiščem v Mariboru bo zaradi velike verjetnosti zastaranja ustavljen, tretji postopek pa je postopek, zaradi katerega prestaja zaporno kazen. Dejansko stanje je tako nepravilno ugotovljeno. Prestal je več kot polovico izrečene zaporne kazni in v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje, zaradi katerega prestaja kazen, je iz leta 1995. Sojenje je bilo dolgotrajno, saj je do obsodbe na prvi stopnji prišlo po osmih letih sojenja, do obsodbe na drugi stopnji pa po devetih letih sojenja. Na begu je bil, ker mu je bilo v zavodu onemogočen nujno potreben kirurški poseg zaradi hude poškodbe, zaradi česar ima še vedno posledice. Razen tega je hudo zbolela žena. Ne ve, zakaj mu zunajzavodske ugodnosti niso bile podeljene. Sodišču predlaga, da njegovi prošnji za pogojni odpust ugodi. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru je predmet sodne presoje odločba Komisije za pogojni odpust, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za pogojni odpust zavrnila.

Pogojni odpust je urejen v Kazenskem zakoniku (KZ), in sicer v 88. členu. Po določbah prvega in petega odstavka tega člena sta pogoja za izrek pogojnega odpusta predvsem določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obdolženca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za odločitev življenja na prostosti. Iz navedene določbe izhaja tudi, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti. Svojo odločitev je oprla na poročilo Zavoda. Iz poročila Zavoda pa je razvidno, da je bil tožnik več let na begu, da nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti in da ima odprte tri kazenske postopke. Na podlagi tega poročila je tožena stranka ocenila, da ni utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bi ponovil. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da na podlagi v poročilu Zavoda navedenih odločilnih dejstev in okoliščin, ni utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bi ponovil. Ker gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku, kot je navedeno že zgoraj, je sodišče, v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) preizkusilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče je presodilo, da je bil prosti preudarek pravilno uporabljen, saj je tožena stranka pri odločitvi upoštevala merila iz 88. člena KZ-1. Na drugačno odločitev v zadevi tožbeni ugovori ne morejo vplivati. Neutemeljen je pavšalen in z ničemer izkazan tožbeni ugovor o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede odprtih kazenskih postopkov. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da v času prestajanja zaporne kazni tožnik ni storil novega kaznivega dejanja, saj po določbi 88. člena KZ-1 ni potrebno, da je novo kaznivo dejanje že storjeno, temveč je potrebna le ocena, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo storil novega kaznivega dejanja. Tudi tožbene navedbe o dolgotrajnosti sojenja, navedbe v zvezi z begom in obolelostjo tožnikove žene na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani sporni zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.