Jedro

Zamolčani podatek, da je izbrani kandidat za osebnega asistenta pričel prestajati kazen zapora, ni takšna bistvena okoliščina, ki pomeni hujšo kršitev pravil tožene stranke oziroma kršitev dogovora. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi sedaj sprejeti ZOA ne izključuje možnosti, da je lahko osebni asistent fizična oseba, ki je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, z izjemo, da to ne more biti fizična oseba, ki je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na področju nasilja, spolne nedotakljivosti oziroma diskriminatornega ravnanja na podlagi invalidnosti po drugih predpisih (11. člen ZOA).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe (stroškovni izrek) se ugodi, sodba se v tem delu razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 22. 5. 2019 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

IV. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se trije sklepi tožene stranke odpravijo (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 2.021,23 EUR s pripadki (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je sklenilo, da je tožnik dolžan povrniti stroške iz naslova brezplačne pravne pomoči v višini 160,15 EUR.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep z dne 22. 5. 2019 navaja, da iz obrazložitve ne izhaja višina zneska 160,15 EUR, kar je v nasprotju z izrekom sklepa. Poleg tega tožnik v postopku še ni delno ali v celoti uspel, zato je sklep preuranjen. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v celoti odpravi ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka s pritožbo sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov v bistvenem: (1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa; (2) zaradi zmotne uporabe društvenih pravil, saj bi sodišče moralo dogovor obravnavati na podlagi civilnopravnega razmerja, kar je razvidno tudi iz dejstva, da izpodbijanih sklepov ni sprejel noben organ društva, zato je tožba neodpravljivo nesklepčna in bi bilo treba zahtevek zavrniti; (3) zaradi zmotne ugotovitve o neutemeljenosti opominov, sodišče pa je zmotno ugotovilo tudi, da tožnik ni zlorabil svojih pravic, (4) zaradi postopkovne kršitve, saj sodišče ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, s katerimi je ta dokazovala utemeljenost opominov in izdanih sklepov; (5) sodišče ni odločilo o vseh tožnikovih tožbenih zahtevkih, (6) zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrže ali njegove zahtevke v celoti zavrne ter mu naloži plačilo stroškov postopka, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

5. Tožnikova pritožba zoper sklep je utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena v stroškovnem delu, v preostalem delu ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Tožena stranka je Y., kot je razvidno iz statuta društva (priloga B 2). Na podlagi 27. člena statuta je zbor članov kot najvišji organ društva (19. člen statuta) sprejel Pravilnik o izvajanju osebne asistence v društvu (priloga B 4), ki je urejal izvajanje osebne asistence (OA) v okviru programa N. 16. 6. 2012 je bil sprejet Pravilnik o izključitvi iz programa N. in o prenehanju izvajanja osebne asistence (priloga A 4), v katerem je navedeno, da začne veljati 15 dni po tem, ko ga sprejme zbor članov, v postopku pa ni bilo prerekano, da ta pravilnik ni bil veljaven. Navedeni pravilnik je nadomestil Pravilnik o izključitvi iz programa N. in o prenehanju izvajanja osebne asistence, ki ga je sprejel zbor članov dne 18. 8. 2016 (priloga A 19). V postopku ni bilo prerekano, da je bil tožnik vključen v program N. z namenom koriščenja OA in je z društvom kot izvajalcem programa sklenil Dogovor o vključitvi v program N. za izvajanje osebne asistence in druge dejavnosti (priloga A 2).

7. Društvo je tožniku 30. 9. 2015 podalo prvi opomin zaradi kršenja obveznosti v programu N., očitalo mu je, da izvajalca programa ni obvestil, da je osebni asistent A. A., ki ga je sam izbral in je društvo 1. 9. 2015 z njim sklenilo pogodbo o zaposlitvi, 19. 9. 2015 začel prestajati kazen zapora v trajanju treh let. Opomin je podpisal predsednik društva B. B. (priloga A 7a). 24. 6. 2016 je društvo tožniku podalo drugi opomin zaradi kršenja obveznosti v programu N. iz razlogov, ker je bil v tujini za daljše obdobje, njegov osebni asistent pa v tem času doma, kar je v nasprotju s pravili društva (priloga A 7).

8. Po izrečenih dveh opominih je bil tožniku izdan sklep o izključitvi iz programa N., sklep je podpisala strokovna vodja programa C. C., v njem je bil tožnik obveščen, da ima pravico do pritožbe, uporabniška skupina pa lahko namesto izključitve določi prehodno obdobje (priloga A 6). Zoper ta sklep se je tožnik dne 18. 7. 2016 pritožil (priloga A 5). 28. 7. 2016 je bil sprejet sklep uporabniške skupine, s katerim je ta v skladu z 8. členom Pravilnika o izključitvi iz programa tožniku namesto izključitve določila prehodno obdobje šestih mesecev, ki ga je s sklepom z dne 26. 1. 2017 podaljšala še za tri mesece, to je do 30. 4. 2017 (prilogi A 2 in A 8). Pred potekom tega roka je 13. 2. 2017 tožena stranka sprejela sklep o tožnikovi izključitvi iz programa N., ki ga je podpisala strokovna vodja C. C., z obrazložitvijo, da je imel tožnik preko Zveze paraplegikov Slovenije že od aprila 2016 še enega osebnega asistenta za polni delovni čas, a društva o tem ni obvestil. Tožena stranka je tožniku očitala hujšo kršitev dogovorjenih obveznosti, hudo prevaro in izgubo zaupanja glede sodelovanja v programu N. (priloga A 9). Tudi zoper ta sklep je tožnik 24. 2. 2017 vložil pritožbo (priloga A 11). Podatek o tem, ali je bilo o njej odločeno, iz sodnega spisa ne izhaja.

9. Tožnik je pri sodišču prve stopnje vložil dve tožbi, zadevi pa sta bili združeni v skupno obravnavanje in odločanje. Zahteva odpravo treh od štirih sprejetih sklepov, in sicer obeh sklepov o izključitvi z dne 29. 6. 2016 in 13. 2. 2017 ter prvega sklepa o določitvi prehodnega obdobja z dne 28. 7. 2016. Sodišče prve stopnje je takšnemu tožbenemu zahtevku ugodilo in navedene tri sklepe z izpodbijano sodbo odpravilo.

Društvena pravila

10. Pritožbeno stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za odnos člana društva do odločitev organov društva, temveč izključno za pogodbeni odnos med tožnikom in toženo stranko, katera je dejansko in konkludentno odstopila od pogodbe, ki jo je sklenila s tožnikom, zato je treba predmetno razmerje obravnavati na podlagi določil 103. do 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), posledično pa je tožba neodpravljivo nesklepčna, je zmotno. Drži, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o vključitvi v program N. (priloga A 2), vendar ne gre spregledati, da je zgoraj navedene pravilnike o izvajanju OA in izključitvi iz programa N. sprejel zbor članov kot najvišji organ društva. V pravnem razmerju tožnika do tožene stranke gre za prepletanje društvenih pravil in določil civilnopravnega dogovora, a glede na navedene splošne akte društva (statut, pravilniki) in posamične akte, ki so bili sprejeti zoper tožnika (dva opomina in štirje sklepi), sporno pravno razmerje bolj nakazuje na uporabo društvenih pravil kot pa na uporabo civilnopravnih (pogodbenih) pravil. Ključen argument za navedeno stališče je naslednji: tudi če bi se pravno razmerje presojalo na podlagi civilnopravnih pravil in bi tožnik uspel dokazati, da je tožena stranka neupravičeno odstopila od dogovora, mu s tem še ne bi bila zagotovljena pravica do koriščenja OA, saj je ključna okoliščina ta, da bi moral biti vključen v program N. Dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki (priloga A 2), je tako zgolj izvedbeni akt o načinu nudenja in obsegu OA, ki je tožniku pripadala. Iz opominov in sklepov je jasno razvidno, da je tožena stranka kot društvo ob tem postopala skladno s pravilniki društva, torej je navedeno razmerje tudi sama presojala po društvenih pravilih. Zato so po oceni pritožbenega sodišča njene navedbe, da je s tožnikom sklenila pogodbo, pri čemer so del te pogodbe kot neke vrste splošni pogoji tudi pravilniki društva, ter da je dejansko in konkludentno odstopila od pogodbe, prirejene za potrebe tega postopka. Sodišče prve stopnje je sporno pravno razmerje pravilno presojalo na podlagi društvenih pravil, nasprotne pritožbene trditve so v celoti neutemeljene.

11. Zgoraj navedenega stališča, da je bilo treba za razrešitev spornega pravnega razmerja uporabiti društvena pravila in ne pravila civilne pogodbe, ne morejo omajati niti pritožbene trditve, da posamični akti niso bili sprejeti s strani organov društva. Za opomina to ne velja, saj ju je pravno veljavno sprejel predsednik društva skladno s 26. členom statuta, zato je v tem delu zmotno stališče sodišča prve stopnje, da teh pooblastil ni imel. Sklepe, tudi tri tu izpodbijane, pa so res sprejeli izvajalci oziroma koordinatorji programa N. in člani uporabniške skupine, kar pa še ne pomeni, da je šlo za civilnopravno razmerje. Skladno z določili Zakona o društvih (ZDru-1) mora temeljni akt društva določiti organe društva, kar v obravnavani zadevi določa statut. Kogentne določbe ZDru-1 ne prepovedujejo prenosa pooblastil iz organov društva na druge društvene organe. V obravnavani zadevi je bilo na zboru članov društva določeno, da sklep o izključitvi iz programa N. sprejmejo izvajalci (pravilnik 16. 6. 2012) oziroma koordinatorji (pravilnik 18. 8. 2016) programa ter da o pritožbah odloča uporabniška skupina. Po oceni pritožbenega sodišča so zato izvajalci in koordinatorji programa N. lahko izdali sklepe, ki so tukaj izpodbijani. Če gre sprejeti pritožbeno stališče, da bi morali sklepe o izključitvi izdati organi stranke, ki so določeni v statutu, potem so bili izpodbijani sklepi tako ali tako izdani v nasprotju s pravili društva, torej nezakonito in je bilo treba tožnikove zahtevke priznati že iz tega razloga.

Pravni interes

12. Glede na zgoraj navedeno je neutemeljen pritožbeni ugovor, da tožnik nima pravnega interesa za oblikovalne zahtevke, kot jih je postavil. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da pravni interes ni podan. To je storilo v 23. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče z navedenim v celoti soglaša. Ker je bil v vmesnem obdobju od vložitve obeh tožb do odločitve sodišča sprejet Zakon o osebni asistenci (ZOA), ki ni veljal v času izdaje spornih sklepov, je sodišče obstoj pravnega interesa pravilno preverjalo ob vložitvi tožbe in ob koncu pravdnega postopka. V ZOA je določeno, da o pravici do OA odločajo centri za socialno delo (20. člen ZOA), med drugim so lahko izvajalci osebne asistence tudi invalidske organizacije (10. člen ZOA). Navedeno pomeni, da tožena stranka tožniku tudi ob odpravi spornih sklepov ne bo mogla nuditi OA na način in po postopkih kot jo je nudila svojim uporabnikom do sprejetja ZOA. A pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da ima tožnik kot član društva pravico izpodbijati odločitve društva, ki so bile v nasprotju z zakonom oziroma splošnim aktom društva, s čimer želi doseči zakonito poslovanje in delovanje tožene stranke. Disciplinski postopek je po svoji naravi kaznovalni postopek in se v tem pogledu lahko primerja s kazenskim postopkom. Zato mora biti ta postopek v društvenih aktih natančno določen, potem pa po teh določilih tudi izpeljan. V nasprotnem je nepravilen in posledično nezakonit.1 Prav tako je nezakonit, kadar je vsebinsko neutemeljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bil tožnikov pravni interes za vse zahtevke podan ob vložitvi tožbe in ob zaključku sojenja.

13. Po oceni pritožbenega sodišča je podan tožnikov pravni interes za izpodbijanje v vseh sklepov, ki so predmet zahtevkov, saj zatrjuje, da so vsi izdani nezakonito. Ker oba pravilnika o izključitvi iz programa N. predpisujeta natančen postopek in sicer najprej izključitveni sklep, zoper katerega je dopustna pritožba, potem sklep uporabniške skupine o podaljšanju prehodnega obdobja in končno ponovni sklep o izključitvi, ki je dokončen, ni mogoče trditi, da je naslednji sklep razveljavil predhodnega. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da za odločanje sodišča ni izpolnjena procesna predpostavka po 14. členu ZDru-1, saj je tožnik pravna sredstva skladno z društvenimi pravili izkoristil. Zoper izključitveni sklep z dne 18. 7. 2016 je podal pritožbo (priloga A 5), ki jo je uporabniška skupina obravnavala. Zoper izključitveni sklep z dne 13. 2. 2017 je prav tako podal pritožbo (priloga A 11), za katero ni jasno ali so jo organi društva obravnavali, bila pa je pravočasno in pravilno naslovljena na društvo. V primeru, da organi društva o pritožbi ne odločijo v roku treh mesecev, se šteje, da je bila zavrnjena, torej je tožnik izkazal pravico do sodnega varstva.

14. Sklepno glede uporabe društvenih pravil in pravnega interesa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikova tožba ni neodpravljivo nesklepčna in jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno vsebinsko obravnavati.

Prvi opomin

15. Tožena stranka je v prvem opominu z dne 30. 9. 2015 (priloga A 7a) tožniku očitala, da so 1. 9. 2015 na njegovo željo sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z osebnim asistentom A. A., dne 23. 9. 2015 pa so bili s tožnikove strani prvič obveščeni, da je njegov osebni asistent od 19. 9. 2015 na prestajanju kazni zapora v trajanju treh let. Iz opomina izhaja, da je tožena stranka štela, da je tožnik s tem, ko je ni obvestil o teh okoliščinah, kršil dogovor o vključitvi v program, v veliki meri je zato izgubila zaupanje vanj, njegovo ravnanje pa je v opominu opredelila kot hujšo kršitev obveznosti. Tožena stranka (opomin je podpisal predsednik društva B. B.), je opomin izdala v času, ko je veljal Pravilnik o izključitvi iz programa z dne 16. 6. 2012. Ta pravilnik je v 3. členu določal, da je sklep o izločitvi iz programa dopustno sprejeti po dveh pisnih opominih, ko je uporabnik huje kršil obveznosti, pri čemer so hujše kršitve obveznosti v tem členu navedene v štirih točkah.

16. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da zamolčani podatek, da je izbrani kandidat za osebnega asistenta pričel prestajati kazen zapora, ni takšna bistvena okoliščina, ki pomeni hujšo kršitev pravil tožene stranke oziroma kršitev dogovora. Pri tem dodaja, da tudi sedaj sprejeti ZOA ne izključuje možnosti, da je lahko osebni asistent fizična oseba, ki je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, z izjemo, da to ne more biti fizična oseba, ki je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na področju nasilja, spolne nedotakljivosti oziroma diskriminatornega ravnanja na podlagi invalidnosti po drugih predpisih (11. člen ZOA).2 Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni ustrezno pojasnila, zakaj je (zgolj) na podlagi dejstva, da je osebni asistent A. A. pričel prestajati zaporno kazen, ob ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje, da je ta osebni asistent tožniku ustrezno pomagal že predhodno ter da prestajanje zapora v času vikendov na izvajanje osebne asistence ni vplivalo,3 izgubila zaupanje v tožnika. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožena stranka razen trditev, da je tožnikovo ravnanje povzročilo motnje pri izvajanju programa N., drugih hujših kršitev ni dokazala. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da 3. člena Pravilnika o izključitvi iz programa N. v 3. členu glede hujših kršitev ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis), v kolikor se ravnanja nanašajo na hipotetično škodo, saj takšna pravila podzakonskega akta nasprotujejo temeljnim pravilom odgovornosti za povzročeno škodo. Ali drugače, nihče ne more odgovarjati oziroma biti v konkretnem primeru izključen iz društva, če škode ni povzročil, pa bi jo morebiti lahko. Zato so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v delu, ko tožena stranka tožniku vsevprek očita, da bi ji lahko povzročil škodo na več področjih.

17. Glede zatrjevanj tožene stranke, da ji je tožnik pri zaposlitvi osebnega asistenta, ki je prestajal kazen vikend zapora, povzročil motnje pri izvajanju osebne asistence, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da te motnje niso bile takšne, ki bi jih bilo mogoče okvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti. Tožena stranka je morala dodatno skleniti le tripartitni dogovor o izvajanju OA z dne 30. 9. 2015. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče slediti niti pritožbenim trditvam tožene stranke, da je tožnik z navedenim ravnanjem dosegel osebne koristi, ki so v nasprotju z nameni, nalogami in cilji programa N., saj je osebnemu asistentu A. A., s tem, ko je toženo stranko prepričal, da ga je zaposlila, zagotovil prestajanje kazni zapora ob koncu tedna. Skladno z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) je pogoj, da obsojeni prestaja zapor ob koncu tedna, tudi, da je zaposlen, vendar pa je takšno prestajanje zapora odvisno predvsem od odločitve pravosodnih organov, da je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil. Ali drugače, sklenjena pogodba z društvom v programu N. A. A. še ni mogla zagotoviti, da bo lahko prestajal vikend zapor, zato tožniku ni mogoče očitati nobene zlorabe v zvezi s tem.

18. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil prvi opomin tožniku izrečen neutemeljeno, saj v programu N. ni storil hujše kršitve, ga ni mogoče upoštevati v okviru 3. člena Pravilnika o izključitvi iz programa, kar pomeni, da pred izključitvijo ni bilo podanega pogoja dveh pisnih opominov. To nadalje pomeni, da so bili vsi štirje sklepi (tudi trije izpodbijani v tem postopku) izdani v nasprotju z društvenimi pravili, torej nezakonito. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je izpodbijane sklepe odpravilo, je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ob povedanem sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo treh prič, predlaganih s strani tožene stranke z namenom dokazovanja utemeljenosti opominov in izdanih sklepov, ni storilo postopkovne kršitve, saj glede na predložene listine in izvedene dokaze njihova izpoved glede utemeljenosti prvega opomina do drugačne odločitve sodišča ne bi mogla pripeljati.

Stroški

19. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče ni odločilo o vseh tožnikovih zahtevkih. Tožnik je zahteval odpravo sklepov, o čemer je sodišče odločilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe), postavil pa je tudi zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna vključiti v program N. ter mu določiti osebnega asistenta. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se navedeni zahtevek nanaša na izdajo začasne odredbe. Res je bil zahtevek v tem delu identičen predlogu za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče štelo, da je podal regulacijsko začasno odredbo, ki je bila zaradi pomanjkanja pogojev zavrnjena. A navedeno ne pomeni, da sodišču o vseh zahtevkih tožnika ni bilo treba odločiti. Ker sodišče prve stopnje o enem izmed zahtevkov še ni odločalo, še ni znan tožnikov dokončni uspeh v postopku. Že iz tega razloga je bilo treba izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (II. točka izreka) razveljaviti.

20. Pritožbeno sodišče glede na posamezne pritožbene navedbe v zvezi s stroški še dodaja, da ni videti razloga, zakaj tožniku ne bi bila priznana storitev štirih dopisov (2. alineja 46. točke obrazložitve). Glede stroškov za izdajo začasne odredbe pojasnjuje, da ker niso bili odmerjeni v času izdaje, jih je sodišče pravilno upoštevalo glede na celoten uspeh v pravdi.4 Dopisa z dne 15. 10. 2018 v prilogi 15, kot navaja sodišče prve stopnje v 4. alineji 46. točke obrazložitve, ni najti. Ni videti razloga, zakaj sodišče ne bi priznalo stroškov pooblaščenke iz Š., saj ta kraj ni občutno oddaljen od kraja, kjer je sodišče vodilo postopek, poleg tega tožena stranka ni trdila, niti dokazala, da bi šlo pri pooblastilu odvetnici strani tožnika za nerazumno ravnanje ali celo zlorabo. Nadalje tožena stranka utemeljeno postavlja vprašanje o višini priznanih 550 točk za narok z dne 18. 10. 2018, glede na to, da je sodišče celotno vrednost spora po obeh zadevah določilo v višini 300 točk. Prav tako bo moral tožnik stroške parkirnine v višini 3 in 16,40 EUR dodatno pojasniti. Tožnik je postavil samostojni tožbeni zahtevek za vračilo predpravdnih stroškov, vendar je sodišče njegov zahtevek pravilno obravnavalo v stroškovnem delu. Tudi ta del odločitve je bilo treba razveljaviti glede na to, da še ni znan tožnikov uspeh v pravdi. Tožena stranka opozarja na (pre)visoko postavko (600 točk) za pritožbo, glede na to, da je vrednost spornega predmeta ocenjena na 300 točk. Zgoraj navedene in v pritožbi izpostavljene postavke naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ustrezno preveri.

21. Glede na to, da še ni znan tožnikov uspeh v pravdi, niti koliko sredstev je pridobil, je bilo treba razveljaviti tudi sklep z dne 22. 5. 2019, ki se nanaša na stroške v zvezi z odobritvijo brezplačne pravne pomoči. Tožnikova pritožba je utemeljena tudi v delu, ko zatrjuje, da izrek sklepa nasprotuje obrazložitvi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bo tožnik moral v proračun plačati 808,86 EUR po dveh nakazilih njegovi pooblaščenki (546,79 EUR in 262,07 EUR), iz izreka sklepa pa izhaja, da mora plačati 160,15 EUR (DDV že vštet). Tudi iz tega razloga je bilo treba navedeni razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem bo moralo navedene pomanjkljivosti odpraviti.

Sklepno

22. On navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke delno zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem (I. točka izreka) potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Glede stroškovnega dela je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prav tako je bilo treba v novo odločanje vrniti razveljavljeni sklep z dne 22. 5. 2019 (351. člen in tretji odstavek 365. člena ZPP).

23. Ker sodišče prve stopnje o vseh tožnikovih zahtevkih še ni odločilo ter o tem ni podalo nobenih razlogov, gre pa za samostojni sklop dejanskih okoliščin, pritožbeno sodišče iz razloga, ker še ni znan uspeh strank v postopku, o stroških ni moglo odločati samo, saj bi s tem pravdni stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe.

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper II., III. in IV. točko tega sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Sodba VSL I Cp 2223/2017. 2 Pritožba osebnemu asistentu A. A. očita obsodbo za koruptivno kaznivo dejanje. 3 Izpoved tožnikove matere in pogodba o zaposlitvi za A. A. (priloga A 3), iz katere izhaja njegova delovna obveznost 40 ur tedensko, ki je bila razporejena na pet dni tedensko. 4 VSL sklepa V Cpg 219/2016 in II Cp 4182/2008.