Jedro

Delavec, kot tožnik v delovnem sporu, v primeru zapisanega soglasja v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, da so s tem sporazumom poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ne more s posebnim zahtevkom, mimo sporazuma (ki ga ne izpodbija) terjati še razlike plače, temveč bi o tem lahko odločalo sodišče šele, če bi uspel razveljaviti sporazum oz. del sporazuma, ki se nanaša tudi na ureditev vseh medsebojnih pravic in obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke, da mu je tožena stranka dolžna plačati 264.542,56 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer: od 3.946,87 SIT od 15.10.1990 do plačila, od 5.215,52 SIT od 15.11.1990 do plačila, od 2.699,13 SIT od 15.12.1990 do plačila, od 6.012,59 SIT od 15. 1.1991 do plačila, od 2.642,80 SIT od 15. 2.1991 do plačila, od 2.594,60 SIT od 15. 3.1991 do plačila, od 3.385,60 SIT od 15. 4.1991 do plačila, od 3.125,70 SIT od 15. 5.1991 do plačila, od 3.573,90 SIT od 15. 6.1991 do plačila, od 4.544,70 SIT od 15. 7.1991 do plačila, od 5.200,80 SIT od 15. 8.1991 do plačila, od 5.809,10 SIT od 15. 9.1991 do plačila, od 4.976,50 SIT od 15.10.1991 do plačila, od 6.751,90 SIT od 15.11.1991 do plačila, od 8.836,80 SIT od 15.12.1991 do plačila, od 8.925,30 SIT od 15. 1.1992 do plačila, od 6.136,20 SIT od 15. 2.1992 do plačila, od 5.219,70 SIT od 15. 3.1992 do plačila, od 5.509,50 SIT od 15. 4.1992 do plačila, od 6.087,40 SIT od 15. 5.1992 do plačila, od 6.249,50 SIT od 15. 6.1992 do plačila, od 6.821,85 SIT od 15. 7.1992 do plačila, od 8.780,80 SIT od 15. 8.1992 do plačila, od 8.282,40 SIT od 15. 9.1992 do plačila, od 8.157,60 SIT od 15.10.1992 do plačila, od 8.667,80 SIT od 15.11.1992 do plačila, od 10.103,90 SIT od 15.12.1992 do plačila, od 10.671,20 SIT od 15. 1.1993 do plačila, od 9.911,40 SIT od 15. 2.1993 do plačila, od 9.634,10 SIT od 15. 3.1993 do plačila, od 9.940,40 SIT od 15. 4.1993 do plačila, od 9.940,30 SIT od 15. 5.1993 do plačila, od 9.950,00 SIT od 15. 6.1993 do plačila, od 9.904,10 SIT od 15. 7.1993 do plačila, od 10.114,50 SIT od 15. 8.1993 do plačila, od 6.550,60 SIT od 15. 9.1993 do plačila, od 6.922,80 SIT od 15.10.1993 do plačila, od 5.337,10 SIT od 15.11.1993 do plačila, od 4.515,60 SIT od 15. 1.1993 do plačila, od 2.946,00 SIT od 15. 1.1994 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo ter mu povrniti stroške postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe, do plačila, v 15 dneh, zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 3.240,00 tolarjev, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku 245.542,56 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov razlik plač, do plačila, v 8 dneh ter mu povrne stroške postopka v znesku 44.450,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1994 dalje, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek in odločanje, priglaša pa tudi stroške postopka v višini takse za pritožbo in sodbo. V pritožbi se sklicuje na navedbe v odgovoru na tožbo in sicer, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj sta stranki dne 30.11.1994 sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja, s katerim sta uredili tudi vse medsebojne pravice in obveznosti. Obrazložitev sodišča, da je tožena stranka vložila tožbo za priznanje razlike v plači še pred prenehanjem delovnega razmerja in je zaradi tega verjeti njeni izjavi, da se s podpisom sporazuma ni strinjala z izplačilom manjše plače, kot jo je zagotavljala kolektivna pogodba, je neutemeljena, saj gre le za predvidevanje, ki ni podkrepljeno z dokazi. Tožeča stranka se je ob sklenitvi sporazuma morala zavedati, da se s tem odpoveduje vsakršnim kasnejšim terjatvem do tožene stranke, ki bi izvirale iz delovnega razmerja. Po mnenu tožene stranke tudi ni pravilen zaključek sodišča o tem, da se tožeča stranka ni strinjala z izplačilom manjše plače, ker je tožbo vložila pred prenehanjem delovnega razmerja, saj je bil datum prenehanja delovnega razmerja (dne 28.2.1994) naveden že v sporazumu z dne 30.11.1993, tožeča stranka pa je tožbo vložila dne 16.2.1994. Pritožba je utemeljena.

Tožnik s tožbo zahteva izplačilo neto razlike v plači, ki bi mu šla po kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 12/91) za čas od septembra 1990 do decembra 1993, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo, ker je štelo, da najnižja možna plača ni odvisna od strank (in je delavec ter delovna organizacija ne moreta spreminjati), temveč je stvar ureditve kolektivnih pogodb. Ker je tožnik vložil tožbo za priznanje razlike v plači še pred prenehanjem delovnega razmerja, je verjelo njegovi izjavi, da se s podpisom sporazuma ni strinjal z izplačilom manjše plače, kot mu jo zagotavlja kolektivna pogodba.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločitvi napačno uporabilo materialno pravo. Tožniku je namreč delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi 2.alinee 1.odst. 100. člena zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), kar izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.11.1993, ki je bil sklenjen na podlagi predloga tožnika z dne 18.11.1993 in po katerem mu delovno razmerje preneha dne 28.2.1994 (priloga B-1). V zadnji alinei 3. točke sporazuma je določeno, da pogodbeni stranki soglašata, da so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Iz tega besedila in besedila ostalega sporazuma ne izhaja, da ta ne bi zajemal tudi eventualnih razlik pri plači. V vsakem primeru, tudi če tožnik meni, da temu ni tako, pa bi moral zaradi uveljavljanja razlik plače postaviti tudi ustrezen zahtevek. To ni zgolj zahtevek, s katerim od tožene stranke zahteva izplačilo te razlike, temveč prvenstveno zahtevek za razveljavitev sporazuma oz. dela sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Šele, če bi tožnik takšen zahtevek postavil, bi bilo mogoče razpravljati o tem, ali je "verjeti tožnikovi izjavi, da se s podpisom sporazuma ni strinjal z izplačilom manjše plače", torej presojati o izpodbojnosti sporazuma oz. dela sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja se stranki pisno sporazumeta o prenehanju delovnega razmerja, pa tudi o medsebojnih pravicah in obveznostih, lahko tudi o plači. Pri tem osnovna plača delavca res ne more biti nižja od izhodiščne plače, kot jo določajo splošne oz. panožne kolektivne pogodbe (razen v primerih, kot to določajo same kolektivne pogodbe ali, če gre za izplačevanje plač v skladu z zakonskimi predpisi, kot hirarhično višjimi pravnimi akti od kolektivnih pogodb), vendar pritožbeno sodišče načeloma ne ugotavlja kršenje zakona v tem, da se delavec in delodajalec ob sporazumnem prenehanju delovnega razmerja sporazumeta tudi o vseh pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, torej tudi o plači. Zato lahko govorimo le o izpodbojnosti takšnega sporazuma, ki ga je v sodnem postopku potrebno najprej razveljaviti, zato da se delavcu lahko prisodi razliko v plači. Delavec kot tožnik v postopku ob zapisanem soglasju v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, da so s tem poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, pač ne more s posebnim zahtevkom, mimo takšnega sporazuma, terjati še razlike plače, temveč bi o tem lahko odločalo sodišče šele, če bi uspel razveljaviti sporazum oz. del sporazuma, ki se nanaša tudi na vse medsebojne pravice in obveznosti. Ker tožnik takšnega zahtevka ni postavil, ne gre pa za spor pri katerem zahtevka oz.

določenega zahtevka ni dolžan postaviti (v skladu s 23. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ni bilo nobene podlage za odločanje o razliki plače, irelevantne pa so zato tudi navedbe o ugotavljanju prave volje strank ob sklepanju in podpisovanju sporazuma.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo, zato pa je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik v sporu ni uspel (1.odst. 154. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Na isti podlagi, ker je bila pritožba tožene stranke upravičena, je pritožbeno sodišče prisodilo toženi stranki tudi stroške pritožbe v višini takse za pritožbo, v znesku 3.240,00 tolarjev. Tožena stranka pa ni upravičena tudi do povrnitve takse za sodbo, saj je v skladu z 2.odst. 3. člena zakona o sodnih taksah (Ur.l. RS št. 1/90 p.b. - 23/96) zavezanec za plačilo takse za odločbo sodišča prve stopnje tožnik oz. predlagatelj in ne nasprotna stranka. Tožena stranka tudi ni upravičena do zakonitih zamudnih obresti od priznane takse za pritožbo, saj ni izkazano, da bi takso že plačala, v skladu s 3. odst. 62. člena ZDSS pa plačilo takse zapade šele z dnem, ko zapadejo v plačilo stroški postopka.