Jedro

Sodišče prve stopnje je potem, ko ni sledilo tožnikovim trditvam o formalnih nepravilnostih v postopku izključitve iz članstva društva zaradi neplačila članarine, oprlo svojo odločitev na dodatni argument neenake obravnave in s tem na pravno podlago enakopravnega članstva iz 2. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in ustavno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS).

Navedeno splošno ustavno načelo enakosti vsebuje zahtevo, da bistveno enake položaje obravnavamo enako, če so bistveno enaki položaji obravnavani različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Če takega stvarnega razlikovalnega razloga ni, gre za samovoljno ravnanje.

Ker je v 16. členu Statuta toženca (priloga A3) jasno navedena možnost črtanja člana zaradi neplačila članarine, tožnika ni bilo treba posebej (ob opozorilu na ukrepanje v skladu s pravili društva) še dodatno opozoriti, da bo do tega lahko prišlo, kot je sicer navedlo sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, saj mora član pravila društva poznati oziroma se z njimi seznaniti. Postopanje toženca je bila tako pravilno in skladno s pravili društva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:" Sklep Upravnega odbora tožene stranke št. 3/20-21 z dne 14. 10. 2020, na podlagi katerega je bila tožeča stranka črtana iz članstva tožene stranke z dnem 15. 10. 2020 in sklep Skupščine tožene stranke z dne 25. 3. 2021, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena kot neutemeljena, in s katerim je bil potrjen sklep z dne 14. 10. 2020, se razveljavita." in v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.228,22 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 504,99 EUR pritožbenih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavita sklep tožene stranke z dne 14. 10. 2020 in z dne 25. 3. 2021 (I. točka izreka), zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, ki glasi:" Tožeči stranki članstvo pri toženi stranki z dnem 15. 10. 2020 ni prenehalo in še vedno traja." (II. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.112,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v pravočasni pritožbi navaja, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) ni ustrezno specificirala neenakopravne obravnave. Toženec je sicer pritrdil, da zgolj zaradi neplačila članarine ni črtal nobenega drugega člana, a navedel, da ni šlo za diskriminatorno postopanje. Tožnik ni navedel okoliščin, v katerih se je obravnavalo druge člane drugače, šele take navedbe pa bi omogočale primerjavo. Navaja, da predhodno primerljivih situacij sploh ni bilo. Sodna praksa, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, se nanaša na drugačno dejansko stanje, kot je podano v obravnavani zadevi, saj je navedena sodna praksa obravnavala primere, kjer nikoli ni prišlo do sankcioniranja neplačevanja članarine. Toženec tudi ni ravnal samovoljno, saj je imel za drugačno obravnavo tožnika utemeljen razlog. Primera, kjer bi član zavajal z obljubami plačila, ki jih ni izpolnil, doslej še ni bilo. S tožnikom ni bil možen noben dogovor, saj je tožnik ignoriral vse pozive k plačilu. Z drugimi člani neplačniki je bil možen konkreten dogovor. Tožnik je bil v elektronskem sporočilu z dne 9. 10. 2020 opozorjen, da bodo ob neplačilu do postavljenega roka izvedeni ukrepi, ki so za takšne primere predvideni v statutu kluba. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil edini črtan iz društva zgolj zaradi neplačila članarine, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Za drugačno obravnavano toženec ni imel stvarno utemeljenega razloga. Soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev, so pa podane v pritožbi navedene kršitve, ki se nanašajo na presojo trditev strank, listinskega dokaza in posledično nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je potem, ko ni sledilo tožnikovim trditvam o formalnih nepravilnostih v postopku izključitve iz članstva društva zaradi neplačila članarine, oprlo svojo odločitev na dodatni argument neenake obravnave in s tem na pravno podlago enakopravnega članstva iz 2. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in ustavno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS).

7. Navedeno splošno ustavno načelo enakosti vsebuje zahtevo, da bistveno enake položaje obravnavamo enako, če so bistveno enaki položaji obravnavani različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Če takega stvarnega razlikovalnega razloga ni, gre za samovoljno ravnanje.1

8. Sodišče prve stopnje je odločilno dejansko podlago v tej zvezi utemeljilo predvsem na zaključku, da med strankama ni bilo sporno, da pri toženki zaradi neplačila članarine, razen tožnik, še nihče ni bil črtan iz članstva, kar je presodilo kot neenako obravnavo v nasprotju z dosedanjo prakso pri tožencu.

9. Toženec utemeljeno graja, da tak zaključek ni pravilen. Sodišče prve stopnje je kršilo določilo prvega odstavka 214. člena ZPP, saj je upoštevalo trditve toženca selektivno, ne da bi upoštevalo celoten kontekst, v katerem so bile podane. Navedena procesna kršitev je bistvena (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj vpliva na pravilnost sprejete odločitve, sodišče druge stopnje pa jo je lahko samo odpravilo tako, da je ustrezno presodilo podane trditve strank (a contrario prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Tožnik je zatrjeval diskriminatorno obravnavo, pri čemer pa ni navedel nobene konkretne osebne okoliščine v tej zvezi. Toženec je na take trditve odgovoril, da tudi če nobenega drugega člana iz enakega razloga predhodno ni črtal iz članstva, to še ne pomeni, da je ravnal diskriminatorno. Naveden odgovor toženca, ki je bil nosilni element obrazložitve sodišča prve stopnje, je bil potemtakem vsebinsko osredotočen izrecno na vprašanje diskriminacije kot kvalificirane oblike neenakega obravnavanja in ne širše. Glede diskriminacije pa je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da ta ni bila podana. Dometa navedenih trditev toženca potemtakem sodišče prve stopnje ne bi smelo enostavno širiti zunaj podanega jasnega konteksta tudi na vprašanje splošne neenake obravnave, ki sicer nima elementov diskriminacije.

11. Pri presoji navedenega odgovora toženca pa je sodišče prve stopnje tudi zanemarilo pomemben nadaljnji kontekst, da je toženec izrecno pojasnil, zakaj je glede tožnika postopal, kot je, za razliko od drugega člana, ki je bil tudi v zamudi s plačilom članarine v istem letu. Sodišče prve stopnje je nepravilno navedlo v obrazložitvi (10. stran sodbe), da toženec konkretnih razlogov za drugačno obravnavo ni podal. 12. Že v prvi pripravljalni vlogi je toženec pojasnil, da je bil drugi član, ki je zamujal s plačilom, odziven in se je z njim sklenil dogovor o odlogu plačila do določenega datuma, medtem ko tak dogovor s tožnikom ni bil mogoč, ker se je izogibal dogovoru, kdaj bo članarino plačal (l. št. 45 in 47). Take navedbe je toženec ponovil in dodatno konkretiziral tudi v drugi pripravljalni vlogi (l. št. 72), kjer je navedel, da se je tožnik izogibal konkretnem dogovoru kljub pozivom predsednika društva k plačilu članarine, pri čemer se je za drugega člana zaradi sklenjenega dogovora s predsednikom društva na sestanku upravnega odbora z dne 14. 10. 2020 odložilo plačilo do konca koledarskega leta, kot izhaja iz sklepa št. 2/20-21. 13. Navedeno potrjuje predložen zapisnik sestanka z dne 14. 10. 2020 (priloga B3), na katerem sta bila sprejeta tako s strani tožnika izpodbijani sklep št. 3/20-21 o črtanju iz članstva, kakor tudi navedeni sklep o odlogu plačila za drugega člana društva, ki pa ga sodišče prve stopnje v tem pogledu ni presojalo. Iz navedenega zapisnika tudi izhaja obrazložitev razlikovanja obravnave obeh članov. Sodišče prve stopnje navedenega zapisnika, kljub temu, da ga je v dokaznem postopku obravnavalo, v pojasnjenem oziru ni presojalo, zato ga je presodilo sodišče druge stopnje in s tem odpravilo kršitev sodišča prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP).

14. Tožnik je sicer zatrjeval, da je računal s tem, da je drugim v društvu njegov slab finančni položaj znan, a iz njegovih trditev ne izhaja, da bi bil sklenjen konkreten dogovor o odlogu plačila ali vsaj podan predlog za odlog, ampak le, da je predsedniku društva pojasnil, da bo članarino poravnal. Tedaj položaja tožnika vendarle ni mogoče enostavno enačiti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po pojasnjenem nepravilno presodilo, da je šlo za samovoljno ravnanje toženca, saj je dogovor glede odloga plačila stvarno utemeljen razlog za različno obravnavo. V tem pogledu se je sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, nanašala na bistveno drugačno dejansko stanje, saj razlogov za razlikovanje ni bilo.2

15. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da je bil tožnik večkrat pozvan k plačilu in tudi opozorjen na ukrepanje društva, če članarine ne bo plačal v postavljenem roku, a se na pozive ni odzval. Dano opozorilo, da bodo izvedeni ukrepi skladno s statutom društva za tak primer neplačila (dopis toženca - priloga A5) ni presplošno, kot je sicer presodilo sodišče prve stopnje, ampak ima jasno sporočilno vrednost, da se bo neplačilo dosledno obravnavalo v skladu s pravili društva in nikakor ne toleriralo. S tem se je odpravil vsakršen dvom glede ustreznosti ravnanja toženca glede tožnika, četudi bi morda v preteklosti obstajala praksa tolerance do neplačevanja.3

16. Ker je v 16. členu Statuta toženca (priloga A3) jasno navedena možnost črtanja člana zaradi neplačila članarine, tožnika ni bilo treba posebej (ob opozorilu na ukrepanje v skladu s pravili društva) še dodatno opozoriti, da bo do tega lahko prišlo, kot je sicer navedlo sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, saj mora član pravila društva poznati oziroma se z njimi seznaniti. Postopanje toženca je bila tako pravilno in skladno s pravili društva.

17. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (druga in tretja alineja 358. člena in a contrario prvi odstavek 354. člena ZPP).

18. Sodišče druge stopnje je odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je spremembo odločitve oprlo na že pojasnjeno odpravo procesne kršitve glede presoje trditev strank, za kar niso bila potrebna procesna dejanja, in presojo listinskih dokazov, o katerih pa sta se imeli stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje že možnost izjaviti. Ponovitev dokaznega postopka tako ni bila potrebna, zato tudi obravnava za odločitev v zadevi ni bila potrebna (prvi, drugi in tretji odstavek 347. člena ZPP).

19. Sprememba o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik v pravdi ni uspel, je dolžan povrniti pravdne stroške toženca (prvi odstavek 154. člena ZPP): 300 točk za odgovor na tožbo in 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 225 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2 OT), 50 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/4 OT), 150 točk za četrto pripravljalno vlogo (tar. št. 20/3 OT), 20 točk za kratek dopis z dne 10. 3. 2023 (tar. št. 43/4 OT), 300 točk za prvi narok (tar. št. 21/1 OT) in 150 točk za drugi narok (tar. št. 21/2), 150 točk urnine za drugi narok (narok je traja od 9:35 do 11:42 - za vsake začete pol ure po pretečeni eni uri 50 točk - prvi odstavek 6. člena OT), skupaj tako 1.645 točk, skupaj z materialnimi stroški (32,9 točk - tretji odstavek 11. člena OT) pa ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 1.006,74 EUR, skupaj z 22% DDV v znesku 221,48 EUR pa 1.228,22 EUR.

20. Glede na poln pritožbeni uspeh je toženec upravičen do naslednjih pritožbenih stroškov: 375 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 OT), kar skupaj z 2% materialnimi stroški v višini 75 točk znese 229,50 EUR, skupaj z 22% DDV pa 279,99 EUR, k čemur je treba prišteti še strošek sodne takse za pritožbo v višini 225,00 EUR, kar vse skupaj znaša 504,99 EUR. Po preteku roka za plačilo naloženih stroškov je tožnik dolžan tudi zakonske zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

1 VSRS Sodba II Ips 85/2021, ki v tem pogledu posebej obravnava enakopravnost članov društva. 2 V zadevi VSRS Sodbi II Ips 85/2021 so bili brez razloga lovci različno obravnavani glede problematike neplačil na istem sestanku upravnega odbora. 3 Če bi pristali na razumevanje, da ob morebitni uveljavljeni praksi toleriranja neplačevanja s strani članov te društvo nikoli več ne bi smelo sankcionirati, bi kot končni rezultat pristali na krnitev načela enakosti. Dosledno sankcioniranje neplačevanja s strani članov društva namreč dejansko zagotavlja uresničevanje enakopravnega članstva in s tem ustavnega načela enakosti. Več o tem VSRS Sodba II Ips 85/2021, 24. točka obrazložitve.