Jedro

Nezmožnost razlikovanja med bolezenskim doživljanjem in dejanskim dogajanjem sama po sebi ne zadostuje za sklep o neogibnosti zadržanja v bolnišnici. V sklepu je ugotovljeno, da je za umiritev bolezni potrebno jemanje ustrezne terapije. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da za utemeljenost zadržanja v bolnišnici manjkajo okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, da tega ne bi bilo mogoče zagotoviti v domačem okolju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v ... najdlje do vključno 3. 10. 2021. 2. Mož udeleženke v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da se ne strinja z zadržanjem žene na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice za 30 dni. Kot dolgoletni partner dobro pozna njeno stanje. Zavedata se njenih težav, a večinoma dobro funkcionirata. Četudi sprejema oceno izvedenca, da trpi zaradi paranoidne psihoze, je izrečeni ukrep prestrog. Zgolj njeno navajanje, da je občasno in v daljših periodah pomislila na samomor, še ne zadostuje za izrečeni ukrep. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da ga še nikoli ni poskušala izvesti. Meni, da bi lahko izbralo izvajanje terapije pod posebnim nadzorom pristojne osebe ali v domačem okolju, kar bi bilo tako za ženo kot zanj manj stresno. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se žena odpusti iz zadržanja in se terapija izvaja doma pod posebnim nadzorom pristojne zdravstvene ustanove, podrejeno pa, naj ga razveljavi in po ponovnem zaslišanju izvedenca in njega odloči, ali je nujen izrek strožjega ukrepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo)(39. člen Zakona o duševnem zdravju – v nadaljevanju ZDZdr).

5. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitev, da je zaradi nekaj let trajajoče psihoze pri udeleženki hudo moten stik z realnostjo in da bolezen vpliva na njeno celotno življenje in ravnanje. Ob sprejemu v bolnišnico in ob zaslišanju ni zmogla uvideti, da oseba, ki naj bi njo in tudi druge posiljevala in zlorabljala v spanju, ni resnična. Utemeljen pa je pritožbeni dvom o obstoju resne ogroženosti zaradi samomorilnih teženj.

6. Udeleženka je v obširni izpovedi povedala tudi, da je pred tremi leti rekla, da bi naredila konec. Na vprašanje, kaj bo naredila, če se bodo občutki preganjanja ponovno pojavili, je povedala, da ima včasih vsega nad glavo. Izvedenec je podal mnenje, da prihaja do občasnih resnih suicidalnih razmišljanj. Sodišče je na tej podlagi zaključilo, da je zaradi resne suicidalne ogroženosti hudo ogroženo življenje in zdravje udeleženke. Presoja temelji na izvedenskem mnenju, ki je premalo obrazloženo, da bi moglo dovolj prepričljivo utemeljiti oceno o njeni dejanski ogroženosti. Dovolj podlage za tak sklep ne daje niti udeleženkina izpovedba.

7. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu niso podani zadostni razlogi, zaradi katerih terapije, potrebne za prekinitev psihotičnega doživljanja osebe, ni mogoče izvesti izven psihiatrične bolnišnice. Nezmožnost razlikovanja med bolezenskim doživljanjem in dejanskim dogajanjem sama po sebi ne zadostuje za sklep o neogibnosti zadržanja v bolnišnici. V sklepu je ugotovljeno, da je za umiritev bolezni potrebno jemanje ustrezne terapije. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da za utemeljenost zadržanja v bolnišnici manjkajo okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, da tega ne bi bilo mogoče zagotoviti v domačem okolju.

8. Po ugotovitvi, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi najbližje osebe ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

9. Pritožbeno sodišče navedene kršitve ne more samo odpraviti,1 ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice osebe do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče naj v novem postopku dopolni dokazni postopek (predvsem z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in zaslišanjem najbližje osebe) in ugotovi, kako realna je nevarnost udeleženkinega ogrožajočega ravnanja in ali so podane okoliščine, zaradi katerih je njeno (morebiti ugotovljeno) ogrožajoče ravnanje mogoče odvrniti le z zdravljenjem v bolnišnici in ne tudi z ambulantnim zdravljenjem ali z drugimi manj intenzivnimi posegi v njeno svobodo obravnavane.

1 Pritožbena obravnava ima praviloma kontrolno funkcijo. Lahko sicer delno nadomesti manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje.