Jedro

Tožnik je bil v času nastanka invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba, pred tem pa je bil pretežni del zavarovanja, to je 32 let, obvezno zavarovan za vse primere. Zato je tožnik upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Postopek se nadaljuje.

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I – 3.028.544 z dne 19. 11. 2004 in 9. 6. 2006, ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni, mu priznalo pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugo delovno mesto, kjer ne bo potrebno dvigovanje bremen nad 10 kg, nad višino pasu, pogosto delo z rokami in v predročenju ali višje od ramen, s polnim delovnim časom od 18. 5. 2004 dalje ter toženi stranki naložilo, da o pravici in višini do nadomestila odloči s posebno odločbo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo le v toliko, da je spremenilo del 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in besedilo „z rokami in v predročenju“ nadomestilo z besedilom „z rokami v predročenju“. V ostalem je pritrdilo sodišču prve stopnje in pritožbo tožene stranke zavrnilo. Glede na to, da je bil tožnik prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve in bil zavarovanec iz sedme alineje 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji), mu je pravice iz invalidskega zavarovanja, kljub določbi drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 priznalo na podlagi ugotovitve, da je bil pred tem pretežni del zavarovanja, in sicer 32 let, zavarovan za vse primere.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložila pravočasno in obširno revizijo tožena stranka. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je napačno interpretiralo določbo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, ki je jasna. Meni, da tožnik ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je bil v relevantnem času zavarovan na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Samo tako in nič drugače ni mogoče razumeti zakonske določbe. Pretežnost zavarovanja ni odločilna. Opozarja na različne odločitve pritožbenega sodišča. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in s spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 21. 12. 2010 postopek z revizijo prekinilo in pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča in Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odločilo z odločbo U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011, zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se postopek odločanja o reviziji nadaljuje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po tudi uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče je v tem postopku odpravilo odločbi tožene stranke I – 3.028.544 z dne 19. 11. 2004 in 9. 6. 2006, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zgolj zato, ker je bil ob nastopu zavarovalnega primera zavarovan na podlagi (sedme alineje prvega odstavka) 34. člena ZPIZ-1. 8. Ustavno sodišče je odločilo, da je določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, in sicer s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so ob nastanku invalidnosti zavarovane za vse primere. Položaj teh oseb je ne glede na višino osnove, od katere plačujejo prispevke, bistveno enak položaju zaposlenih oseb. Zato za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Neskladje z Ustavo je ugotovljeno tudi pri obravnavanju zavarovancev iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, ki so bili ob nastanku invalidnosti zavarovani za ožji obseg pravic, vendar pa so bili pred tem pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovani za vse primere zavarovanja. Tem zavarovancem ZPIZ-1 onemogoča dostop do pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi enega samega kriterija, to je načina vključitve v zavarovanje ob nastanku invalidnosti, čeprav ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja pozna in za uveljavljanje pravic določa tudi druge kriterije: npr. pretežnost zavarovanja, gostota zavarovanja. To pa po odločitvi Ustavnega sodišča pomeni poseg v pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Poseg je prekomeren, ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po sedmi alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovane za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja.

9. Ustavno sodišče pa ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja. To je storilo zato, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ (organ tožene stranke, v sodnem sporu pa tudi sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije ugotavlja, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic, tudi za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev, le, če je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere.

10. V času odločanja sodišča druge stopnje sicer neustavnost drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 še ni bila ugotovljena. Ugotovljena pa je ob odločanju Vrhovnega sodišča. Po 125. členu Ustave so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, kar glede na hierarhijo pravnih aktov pomeni tudi, da so vezani na zakon, če je ta v skladu z ustavo. Kolikor je neustavnost že ugotovljena, neustavnih določb zakona sodišče ne sme uporabiti. V obravnavani zadevi je neustavnost ugotovljena, zato jo mora Vrhovno sodišče, ki je prav zaradi presoje ustavnosti sporne zakonske določbe v tem sporu postopek prekinilo, upoštevati, ko preizkuša pravilno uporabo materialnega prava, zlasti še, ker je Ustavno sodišče, ki sporne zakonske določbe ni razveljavilo, določilo način izvršitve svoje odločbe do odprave ugotovljenega neskladja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, je bil tožnik v času nastanka invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba (sedma alineja prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1), pred tem pa je bil pretežni del zavarovanja, to je 32 let, obvezno zavarovan za vse primere. Zato je odločitev sodišča druge stopnje, ki je potrdilo prvostopenjsko odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in tožniku pravice iz invalidskega zavarovanja priznalo, ustavno skladna.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.