Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je tožnik tožbe umaknil, je sodišče prve stopnje pravilno o stroških postopka odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranke pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem primeru velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške in ta določba pomeni poseben primer povračila stroškov po načelu krivde. Edina izjema od pravila, ki k povrnitvi stroškov zavezuje tožečo stranko, pa je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka, pri tem pa praviloma razlog, zaradi katerega se je tožeča stranka odločila za umik tožbe, ni pomemben in tudi ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen.

S tem, ko tožena stranka v sporni zadevi ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, in sicer začasno nezmožnost za delo in odpravo oziroma spremembo izpodbijanih odločb, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in hkrati odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je napačno stališče prvostopnega sodišča, da pravnomočna sodba opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 nima neposrednega pravnega učinka na odločbo, ki se izpodbija v tem socialnem sporu. S to sodbo je odločeno, da tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu od 22. 9. 2015 dalje kot invalid I. kategorije invalidnosti ni sposoben opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela. V tem socialnem sporu izpodbijanih odločb, po katerih naj bi bil tožnik od 1. 2. 2017 dalje zgolj začasno nezmožen za delo in še to zaradi bolezni, ni mogoče izvršiti, saj je bil tožnik v tem času trajno nezmožen za delo in to zaradi poškodbe pri delu. Gre za ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, zato je v tem socialnem sporu obravnavana odločba brez učinka od pravnomočnosti sodbe prvostopnega sodišča opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017. Napadeni del prvostopnega sklepa pa bi bil nezakonit tudi v primeru, ko bi prej navedena sodba ne imela neposrednega pravnega učinka na v tem socialnem sporu izpodbijano odločbo. Kot je pojasnil, je s pravnomočnostjo te sodbe izgubil pravni interes za zahtevek na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu, saj je bila s sodno odločbo pravnomočno ugotovljena njegova trajna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu v tem obdobju. Tako se pravnomočnost sodbe ne razteza zgolj na tožnika in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, temveč tudi na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kot toženo stranko v tem sporu. Določbe 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) zato ni mogoče uporabiti le tako, kot je tožnik poudaril v vlogi z dne 15. 12. 2017, njegovo stališče pa je podprto tudi v sodni praksi. Drugačno razumevanje tega določila ZPP bi izvotlilo ustavno pravico za delo nesposobnih zavarovancev do sodnega varstva, saj bi jim uspešni izkaz trajne nesposobnosti za delo v socialnem sporu nujno prinesel stroškovni poraz v socialnem sporu ugotavljanja začasne nesposobnosti za delo, njegovo breme pa bi bilo zaradi višine teh stroškov ob pričakovanju koristi tolikšno, da bi se bilo sodnemu varstvu pametneje odreči. V tem primeru bi bilo poseženo tudi v pravico do enakega varstva pravic, saj se pravice za delo nesposobnega zavarovanca ne razlikujejo, če istočasno z njimi uveljavlja ali neuveljavlja pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Takšno razumevanje bi zanikalo ustavno načelo, da je Republika Slovenija pravna in socialna država. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec poudarja, da je tožnik v postopku pod opr. št. VI Ps 1181/2016 uveljavljal pravice iz invalidskega zavarovanja. S pravnomočno sodbo naslovnega sodišča z dne 14. 9. 2017 pa tudi niso bile odpravljene v predmetnem postopku izpodbijane odločbe toženca in ni bilo ugotovljeno, da je razlog začasne nezmožnosti tožnika za delo v spornem obdobju poškodba pri delu. Tožnikov pravni interes za nadaljevanje predmetnega postopka s pravnomočno sodbo opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 tako ni bil izgubljen, saj za navedeno sodbo zahtevek, ki ga je uveljavljal v predmetnem postopku, ni bil izpolnjen. Izpodbijane odločbe toženca so z umikom tožbe ostale v veljavi. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da ni podan noben izmed v prvem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku taksativno naštetih razlogov za ničnost. Izpodbijane odločbe toženca so izvršljive in so tudi že bile izvršene. Pravnomočna sodba izdana v postopku pod opr. št. VI Ps 1181/2016 v času izdaje izpodbijanih odločb toženca še ni obstajala tako, da ne more biti podlaga za uporabo določbe 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Dodatno izpostavlja, da tožnik tudi ne izpodbija sklepa v delu, kjer je sodišče ustavilo postopek zaradi umika tožbe. Izpodbija ga zgolj v delu, kjer je sodišče na podlagi umika tožbe, odločilo o stroških postopka. Če tožnik meni, da je upravičen do povračila stroškov zaradi tega, ker naj bi bile izpodbijane odločbe toženca nične, bi moral izpodbijati tudi I. točko sklepa, kar pa ni storil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je zadevo v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik s tožbami izpodbijal dokončno odločbo toženca št. ... z dne 22. 2. 2017 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 6. 2. 2017, dokončno odločbo toženca št. ... z dne 3. 4. 2017 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 13. 3. 2017, dokončno odločbo toženca št. ... z dne 31. 5. 2017 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 4. 5. 2017 in dokončno odločbo toženca št. ... z dne 26. 7. 2017 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 9. 6. 2017 in uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas od 1. 2. 2017 do 10. 8. 2017 zaradi poškodbe pri delu. Po vložitvi tožb, pa je tožnik po svojem pooblaščencu dne 27. 11. 2017 tožbe umaknil in hkrati vztrajal, da sodišče tožencu naloži v plačilo tožnikove stroške tega socialnega spora. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala (izjava z dne 30. 11. 2017, l. št. 26), ni pa se strinjala z obveznostjo povračila stroškov postopka. Menila je, da tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen, saj do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.

7. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik tožbe umaknil, je sodišče prve stopnje pravilno o stroških postopka odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranke pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem primeru velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške in ta določba pomeni poseben primer povračila stroškov po načelu krivde. Edina izjema od pravila, ki k povrnitvi stroškov zavezuje tožečo stranko, pa je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka, pri tem pa praviloma razlog, zaradi katerega se je tožeča stranka odločila za umik tožbe, ni pomemben in tudi ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Zato je pravno zmotno in v nasprotju z določbo 158. člena ZPP stališče pritožbe, da mora stroške postopka nositi tožena stranka, saj do umika tožb ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.

8. V konkretnem primeru je za odločanje o stroških postopka bistveno, da do umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka tožene stranke. S sodbo opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal v tem sporu, ni bil izpolnjen in tudi izpodbijane odločbe toženca so z umikom tožbe ostale v veljavi. V drugem postopku zoper drugo toženo stranko in sicer Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in ne zoper toženca Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 22. 9. 2015 zaradi poškodbe pri delu in od 1. 10. 2015 priznana pravica do invalidske pokojnine, torej pravica iz invalidskega zavarovanja. Iz tega jasno izhaja, da tožena stranka ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbami v tem postopku.

9. S tem, ko torej tožena stranka v sporni zadevi ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo in sicer začasno nezmožnost za delo in odpravo oziroma spremembo izpodbijanih odločb, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka. Tožnik, ki v pritožbi izpodbija le odločitev glede stroškov postopka, brez pravne podlage uveljavlja ničnost izpodbijanih odločb toženca. Nadalje pa ne morejo biti uspešne tudi druge pritožbene navedbe, glede učinka pravnomočne sodbe opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 na odločbe, ki se izpodbijajo v tem socialnem sporu, kot tudi očitki v zvezi s kršitvijo določb Ustave Republike Slovenije.

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sklep v izpodbijanem delu glede stroškov postopka pa pravilen, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 366. člena v zvezi s 353. členom ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.