9. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Occasio, d.o.o., Maribor, ki jo zastopa Erik Kralj, odvetnik v Mariboru, na seji dne 9. decembra 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 63. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99, 110/99, 27/2000, 22/01, 28/01, 54/01, 106/01, 28/02) in prvega odstavka 73. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02, 114/02, 76/03 in 93/03) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pobudnico teče postopek, v katerem je sporna višina presežka vstopnega davka na dodano vrednost. Do spora je prišlo zaradi računov za najem poslovnega prostora v letu 2002, za katere pristojni davčni organ meni, da niso sestavljeni v skladu s prvim odstavkom 73. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik02). Ker Pravilnik02 velja od 1. 10. 2002, pobudnica izpodbija tudi pred tem veljavni prvi odstavek 63. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik99), ki je vsebinsko enak. Pobudnica za obe določbi zatrjuje neskladje s 5. točko prvega odstavka 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in nasl. - v nadaljevanju ZDDV) in posledično tudi neskladje z drugim odstavkom 120. člena Ustave, saj naj bi bili v nasprotju s pooblastili, ki jih ima po ZDDV pristojni izvršilni organ pri izdajanju podzakonskih predpisov. Prav tako naj bi bili določbi v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave), ker nista jasni in nedvoumni, temveč sta preohlapni v tistem delu, v katerem zahtevata navedbo nepremičnine. Pobudnica zatrjuje, da sporni določbi ne predpisujeta določno, kako označiti nepremičnino, še zlasti, če ni etažnega načrta. Zato naj bi bile možne različne razlage. Hkrati pobudnica meni, da podzakonski določbi nista potrebni, saj je vsebina računa opredeljena že v ZDDV.

B.

2.Izpodbijani podzakonski določbi v času odločanja Ustavnega sodišča ne veljata več, saj je bil Pravilnik99 razveljavljen s Pravilnikom02, tega pa je razveljavil Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 in nasl.), ki velja od 1. 5. 2004. Glede na to lahko Ustavno sodišče izpodbijani določbi presoja po 47. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) le pod pogojem, da niso bile odpravljene posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti. Ker postopek v pobudničini zadevi še ni pravnomočno končan, je navedeni pogoj izpolnjen.

3.Po 5. točki prvega odstavka 34. člena ZDDV,[1] ki je veljal v letu 2002, so morali biti na računu, izdanemu davčnemu zavezancu, tudi podatki o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev. Kateri so ti podatki, navedena zakonska določba ni podrobneje predpisovala. Podrobnejše podatke sta predpisovala navedena Pravilnika. Glede poslovnih prostorov, oddanih v najem, sta izpodbijani določbi od zavezanca zahtevali le, da na računu navede nepremičnino, na katero se račun nanaša. Zakaj naj bi bili ti določbi zunaj okvira, ki ga je določal Zakon, pobudnica ne pojasni. Ali sta izpodbijani podzakonski določbi bili potrebni ali ne, pa je stvar primernosti, ki sama po sebi ne more biti predmet ustavnosodne presoje. Zato je neutemeljen pobudničin očitek o neskladju izpodbijanih podzakonskih določb z ZDDV. S tem pa je tudi neutemeljen očitek o kršitvi načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave.

4.Pobudnica nadalje neutemeljeno očita, da sta določbi v izpodbijanem delu preohlapni in s tem nejasni.[2] Če bi izpodbijani določbi natančno navajali podatke o nepremičnini, ki bi morali biti navedeni na računu, bi to lahko pripeljalo do zapletov, ki jih pobudnica, kakor izhaja iz navedb v pobudi, želi preprečiti. Navaja namreč, da so nekatere nepremičnine vpisane v zemljiško knjigo, druge pa ne, da je za določene stavbe že izdelan etažni načrt, za druge pa ne.

Individualizacija nepremičnine je torej odvisna od vsakega posamičnega primera posebej. Bistveno je, da je na računu nepremičnina navedena tako, da je na podlagi podatkov o njej mogoče ugotoviti, za katero nepremičnino (oziroma njen del) gre. Zato je pobuda očitno neutemeljena tudi v delu, v katerem pobudnica zatrjuje neskladnost izpodbijanih določb z 2. členom Ustave.

5.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombi

[1]Navedena zakonska določba je bila spremenjena z 32. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 101/03 - ZDDV-C), ki se uporablja od 1. 5. 2004; glede na to spremembo izhaja zahteva, da mora biti na računu navedena količina in vrsta dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsta opravljenih storitev iz 6. točke prvega odstavka 34. člena ZDDV.

[2]S podzakonsko ureditvijo iz 5. točke prvega odstavka 63. člena ZDDV, ki je veljala do 1. 10. 2002, je bilo določeno, da mora račun vsebovati tudi: "vrsto in količino dobavljenega blaga oziroma storitev; če se račun izstavi za oddajanje v najem, oziroma za stroške obratovanja, vzdrževanja in upravljanja stanovanjskih in poslovnih prostorov, se mora na računu posebej navesti blago oziroma nepremičnino, na katerega se nanaša račun; pri storitvah, pri katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčni zavezanec na računu opiše opravljeno storitev tako, da je razvidno za kakšno storitev gre oziroma kakšen obseg storitve je bil opravljen (na primer 1-krat striženje; računovodske storitve za mesec december 1999, ipd.)". Podzakonska ureditev iz prvega odstavka 73. člena ZDDV je od 1. 10. 2002 (do 1. 5. 2004) določala naslednje: "Če se račun izda za oddajanje v najem, oziroma za stroške obratovanja, vzdrževanja in upravljanja stanovanjskih in poslovnih prostorov, se mora na računu posebej navesti blago oziroma nepremičnino, na katero se nanaša račun."