Jedro

Glede na tožnikov uspeh v zadnjih dveh letnikih srednje šole in na zaključnem izpitu, pri čemer je prvostopenjski organ izhajal iz ocenjevanja v Republiki Italiji, ki ga je pretvarjal v skladu s pravili ureditve v Republiki Sloveniji, je pravilno ugotovil, da je tožnik, ob razpisnem pogoju, da se v obsegu 60 % točk upošteva uspeh pri maturi, v obsegu 40 % točk pa splošni uspeh v zadnjih dveh letnikih, dosegel 83 točk, kar pa je manj kot minimum točk, potrebnih za uvrstitev v študijski zadevni program.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Univerza v Ljubljani, Visokošolska prijavno-informacijska služba (v nadaljevanju VPIS UL, prvostopenjski organ) je s sklepom o rezultatu prvega roka izbirnega postopka za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2012/2013 odločila, da tožnik ni sprejet v nobenega od želenih študijskih programov. Tožnik v izbirnem postopku ni dosegel zadostnega števila točk. Število doseženih točk je razvidno iz tabele, ki je sestavni del sklepa. V tabeli 1 so navedene točke, ki jih je tožnik dosegel za uspeh v srednji šoli in sicer je na splošni maturi dobil 21 točk, kar preračunano pomeni 85 točk, za uspeh v 3. in 4. letniku pa 8 točk, kar preračunano pomeni 80 točk. V tabeli 2 so preračunane točke pomnožene z utežmi (odstotki) v skladu z razpisnimi pogoji. Po tem izračunu znaša število točk za uspeh pri maturi 51 točk, za uspeh v 3. in 4. letniku 32 točk, skupaj 83 točk. Glede na to, da je bil minimum točk za uvrstitev v študijski program A. 92,5 točk, je prvostopenjski organ ugotovil, da se tožnik v ta program ni uvrstil. Univerza v Ljubljani, Komisija za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo Univerze v Ljubljani (drugostopenjski organ) je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnila. Ugotovila je, da je prvostopenjski organ pravilno upošteval splošni uspeh zadnjih dveh letnikov (4. in 5. letnik) srednje šole v skladu z veljavno pretvorbeno tabelo. Kandidatove točke, dosežene na državnem izpitu Republike Italije, je v skladu s Pravili vrednotenja srednješolskega uspeha iz tujih spričeval (v nadaljevanju Pravila) pravilno pretvoril v slovenski ocenjevalni sistem. Navaja še, da vsebina Pravil in transformacijskih tabel, ki so del Pravil, ni v domeni prvostopenjskega organa, ampak so bila sprejeta na Koordinaciji VPIS leta 1997, večkrat posodobljena in potrjena s strani nacionalnega organa Koordinacija VPIS. Pravila enako obravnavajo vse kandidate, ki so srednjo šolo končali v tujini.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe predpisa, kršitev pravil postopka, nepravilne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi ničnosti akta. Kot kršitev pravil postopka (7. člen ZUP) uveljavlja, da mu ni bil vročen sklep Komisije za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo z dne 27. 9. 2012, na katerega se sklicuje drugostopenjska odločba. Obema organoma očita, da sta upoštevala njegov uspeh v 3. in 4. letniku srednje šole, morala pa bi upoštevati uspeh iz 4. in 5. letnika, ker srednje šolanje v Republiki Italiji traja 5 let. V zvezi z upoštevanjem končnega srednješolskega uspeha graja nepravilno pretvorbo oziroma točkovanje glede na dejansko dosežen uspeh. Navaja, da v italijanskem šolskem sistemu velja desetiški sistem ocenjevanja učnega uspeha (ocene 1 do 10), v katerem oceni 9 in 10 predstavljata odlično oceno. Način ocenjevanja v italijanskih srednjih šolah ureja zakon št. 169 z dne 30. 10. 2008, ki od šolskega leta 2008/2009 dalje določa, da je uspeh v šoli druge stopnje izražen v numeričnih ocenah, izraženih v desetinah, ne navaja pa opisne ocene. Že ob vpogledu v dokument Vrednotenje srednješolskih spričeval je očitno, da je sistem vrednotenja, poleg tega, da je napačen, tudi zastarel, saj se pri italijanskih ocenah nahajajo opisne ocene, ki ne obstajajo več. Poleg tega ta dokument pri vseh ostalih državah z desetiškim sistemom ocenjevanja (Argentina, evropska matura, Nizozemska, ZDA) pretvori oceni 9 in 10 v odlično. Tožnik meni, da bi mu glede na to, da je v 4. letniku dosegel povprečno oceno 8,8 in v 5. letniku 9,08, morala organa kot končni uspeh v teh letnikih upoštevati odlično oceno (5) in mu priznati 10 točk, ne pa 8. Nadalje navaja, da Pravila v 2. točki določajo, da se lestvica s petimi pozitivnimi ocenami pretvori v štiristopenjsko lestvico; če sta dve oceni v spričevalu opisani tudi z besedo, se to upošteva, če takega zapisa ni, se upošteva pravilo iz visokega šolstva, torej da je najvišja ocena odlično, drugi dve prav dobro, četrta dobro in peta zadostno, kar po njegovem mnenju pomeni, da se za pretvarjanje ocen dijakov uporabljajo pravila visokošolskega izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki za dijake v Republiki Sloveniji niso v uporabi, za kar ni nikakršne razumne podlage. Pravila so arbitrarna, saj mimo dejanskega stanja – vrednotenja ocen, kakršno velja v Italiji, vsiljujejo svojo napačno razlago tujega sistema ocenjevanja in na taki nepravilni osnovi toženka odloča o nadaljnjih pravicah do izobraževanja. S tem je kršen 7. člen Zakona o visokem šolstvu in ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom. Nepravilno je tudi točkovanje uspeha, doseženega na maturi, na kateri je tožnik dosegel 90 od 100 možnih točk, torej je dosegel 90 % možnih točk. Dijak, ki bi na slovenski maturi dosegel 90% vseh možnih točk, bi prejel 31 točk. Tožniku pa je organ priznal 21 točk, kar je v slovenskem sistemu 61-63% uspeh. Tožnik še poudarja, da so Pravila interni akti toženke, saj je toženka stranka z Univerzo v ... in nekaterimi samostojnimi visokošolskimi zavodi dne 6. 2. 1997 sprejela Pravila o organizaciji in delovanju visokošolske prijavno-informacijske službe, s katerimi je bilo določeno tudi oblikovanje Koordinacije VPIS, ki je Pravila sprejela. Tožnik zaključuje, da bi mu morala toženka za uspeh pri splošni maturi priznati 31 točk, za uspeh v 4. in 5. letniku pa 10 točk, kar preračunano in uporabi uteži skupaj predstavlja 98,50 točk, kar bi pomenilo sprejem na izbrani visokošolski študij. Predlaga, da sodišče oba akta odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene razloge in vztraja pri sprejetih odločitvah. V zvezi z opustitvijo vročitve sklepa z dne 27. 9. 2012 pojasnjuje, da je to zgolj sklep Komisije za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo Univerze v Ljubljani, ki je bil sprejet 27. 9. 2012 na seji komisije kot rezultat obravnave tožnikove pritožbe in je bil neposredna podlaga za odločbo z dne 29. 10. 2012. V zvezi z ugovorom, da je upoštevan uspeh v 3. in 4. letniku, pojasnjuje, da gre za pomoto pri zapisu, ki je posledica avtomatičnega izpisa iz informacijskega sistema. Dejansko je bil upoštevan uspeh v 4. in 5. letniku. Upoštevane so bile vse ocene posameznih predmetov posameznega letnika, na podlagi katerih je bil tožniku določen splošni uspeh v posameznem letniku. Sklicuje se na Zakon o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (četrti odstavek 14. člena in na 16. člen), na Pravilnik o ocenjevanju znanja v srednjih šolah in na Pravila. Navaja, da je v dopisu Državnega znanstvenega liceja ... št. 1132/2012-C-27 z dne 19. 6. 2012 podana obrazložitev ocen iz italijanskega šolskega sistema v slovenskega za obdobje od 2005/2006 do 2009/2010. Iz te listine izhaja, da ima Italija lestvico s petimi pozitivnimi ocenami in da je ocena odlično zgolj ocena 10. Tudi iz dopisa Državnega izobraževalnega zavoda s slovenskim učnim jezikom ... št. 1857/FP z dne 21. 8. 2012 izhaja, da ima Italija lestvico s petimi pozitivnimi ocenami. Način ocenjevanja v italijanskih šolah ureja zakon št. 169 z dne 30. 10. 2008, ki je od šolskega leta 2008/2009 izražen v numeričnih ocenah, izraženih v desetinah, ne navaja pa opisne ocene. V obravnavanem primeru je bila italijanska ocenjevalna lestvica s petimi pozitivnimi ocenami pretvorjena v štiristopenjsko lestvico. Ocene posameznih predmetov v posameznem letniku izhajajo iz tožnikovih overjenih fotokopij spričeval za 4. in 5. letnik in so bile pravilno pretvorjene. Toženka zavrača trditev, da je pretvarjanje ocen pri Republiki Italiji diskriminatorno glede na druge države z desetiškim sistemom ocenjevanja, kjer sta oceni 9 in 10 pretvorjeni v oceno odlično. Do tega pride, če imajo posamezne države po dve oceni opisani tudi z besedo. Ne strinja se s trditvijo, da je bil tožnikov uspeh na maturi nepravilno točkovan. Iz dokumenta Ministrstva za javno šolstvo Republike Italije Novi državni izpit in glede na slovenski Zakon o maturi zaključni državni izpit v Italiji in splošna matura v Sloveniji nista po vsebini enaki, neposredno pa tudi nista primerljivi vrednostni lestvici doseženega uspeha. Zaradi razlik je treba vse ocene preračunati v normirane vrednosti, ki predstavljajo skupni imenovalec, ki omogoča primerjavo različnih vrednostnih lestvic. Poudarja, da je z upoštevanjem slovenske zakonodaje, veljavnih pravil izvorne države ter z upoštevanjem pravice do izobraževanja pod enakimi pogoji in načela enakosti pred zakonom sprejela Pravila. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in naloži tožniku povrnitev nastalih stroškov toženi stranki v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V nadaljnjih vlogah sta obe stranki vztrajali pri svojih stališčih.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik, ki je srednješolsko izobraževanje končal v Republiki Italiji, sprožil postopek za priznavanje izobraževanja za namen nadaljnjega izobraževanja v Republiki Sloveniji. Z odločbo Univerze v Ljubljani št. 604-180/12-21 z dne 20. 7. 2012 mu je bila priznana pravica do dostopa, primerjave in obravnave v postopkih vpisa v prvostopenjskih visokošolskih strokovnih in univerzitetnih ter enovitih magistrskih študijskih programov na Univerzi v Ljubljani (odločitev po prvem odstavku 10. člena Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja, ZVPI). S to odločbo je bilo še odločeno, da se v primeru omejitve vpisa Potrdilo o opravljenem zaključnem državnem izpitu, pridobljeno v Republiki Italiji, obravnava kot maturitetno spričevalo, pridobljeno v Republiki Sloveniji.

Predmet tega postopka pa je sklep, s katerim je prvostopenjski organ ugotavljal izpolnjevanje pogojev za vpis v 1. letnik v študijskem letu 2012/2013 študijskega programa A., ki ga je izbral tožnik (odločitev po drugem odstavku 10. člena ZVPI). V tem postopku je organ uspeh, pridobljen v izobraževalni instituciji v Italiji, umeščal v slovenski izobraževalni sistem. Glede na prej navedeno odločbo in vpisne pogoje za študijski program je primerjal tožnikove učne rezultate, ki jih je država izvora izobraževanja (Italija) ovrednotila za zadnja dva letnika srednje šole in za zaključni državni izpit, z ocenjevanjem po predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

V Republiki Sloveniji ocenjevanje znanja v srednjih šolah ureja Pravilnik o ocenjevanju znanja v srednjih šolah. Po 19. členu tega pravilnika se splošni uspeh določi kot odličen (če je dijak najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno odlično, pri ostalih ostalih pa z oceno prav dobro), kot prav dober (če je dijak najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno prav dobro, pri ostalih ostalih pa z oceno dobro), kot dober (če je dijak najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno dobro, pri ostalih ostalih pa z oceno zadostno), kot zadosten (če je dijak pri več kot polovici predmetov ocenjen z oceno zadostno, pri ostalih ostalih pa z oceno pozitivno).

Ocenjevanje znanja na maturi ureja Zakon o maturi, ki v 19. členu določa, da se pri splošni maturi ocenjuje znanje v obsegu in na način kot ju opredeljujejo Maturitetni izpitni katalog za splošno maturo in predmetni izpitni katalogi za splošno maturo, ki jih določi Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje na predlog Državne komisije za splošno maturo; v 35. členu da se uspeh pri maturitetnem izpitu splošne mature ocenjuje v točkah na način, ki ga opredeli predmetni izpitni katalog za posamezen predmet splošne mature ter ga za posamezni izpitni rok podrobneje določijo državne predmetne komisije za splošno maturo z navodili za ocenjevanje; v 36. členu, da je ocenjevalna lestvica za maturitetne predmete je petstopenjska in je za maturitetne izpite, ki jih kandidati opravljajo na višji ravni zahtevnosti ustrezno povišana na način, ki ga na predlog Državne komisije za splošno maturo in Državne komisije za poklicno maturo enotno določi minister; v 37. členu, da se splošni uspeh pri maturi izraža v točkovni lestvici na podlagi ocen pri vseh predmetih mature na način, ki ga določi minister na predlog Državne komisije za poklicno maturo in Državne komisije za splošno maturo. Podrobneje je ocenjevanje urejeno v Pravilniku o splošni maturi.

Na podlagi primerjanja tujih srednješolskih izobraževalnih sistemov in področno ureditvijo, ki velja v Republiki Sloveniji (tudi prej navedenih predpisov), je toženka (oziroma organ, ki ga je ustanovila) sprejela Pravila vrednotenja srednješolskega uspeha iz tujih spričeval. V točki 2 je uredila pretvarjanje ocen in določila (relevantno za obravnavani primer), da se lestvica s petimi pozitivnimi ocenami pretvori v štiristopenjsko lestvico; če sta po dve oceni v spričevalu opisani tudi z besedo, se to upošteva; če takega zapisa ni, se upošteva pravilo iz našega visokega šolstva: najvišja ocena je odlično, drugi dve sta prav dobro, četrta je dobro, peta je zadostno. V 3. točki Pravil je opredelila določanje splošnega uspeha v zadnjih dveh letnikih srednje šole in določila, da se uporabljajo določbe, ki veljajo za dijake v Republiki Sloveniji, enako je v 4. točki določila za določanje uspeha pri priznanem zaključnem izpitu. Vrednotenje je konkretizirala v dokumentu Vrednotenje tujih srednješolskih spričeval, v katerem je glede italijanskih spričeval določeno, da se italijanska ocena 10 pretvori v slovensko oceno 5; 8 in 9 v 4; 7 v 3; 6 v 2 in 5-1 v 1 ter pretvorjena ocenjevalna lestvica italijanskega državnega izpita v ocenjevalno lestvico slovenske mature. Navedena akta sta neposredna podlaga izpodbijane odločitve.

Sodišče ugotavlja, da je toženka Pravila sprejela v okviru zakonskih pristojnosti; ZVPI v 11. členu določa, da je organ priznavanja izobraževanja izobraževalna inštitucija, ki izvaja študijski program. Vsebina Pravil je uokvirjena z zakonskimi zahtevami po vrednotenju kakovosti tujega izobraževanja. ZVPI v 16. členu določa merila, ki se uporabljajo v postopku priznavanja izobraževanja in sicer se poleg mednarodnih načel na tem področju v postopku smiselno uporabljajo še merila: sistem izobraževanja, izobraževalni program, predmetnik oziroma učni načrt, učni dosežki, trajanje izobraževanja, pravice, ki iz izobraževanja izhajajo, glede na vrsto izobraževanja pa še druge okoliščine. Toženka je, ko je v sodnem postopku odgovarjala na tožbene ugovore, poudarila upoštevanje teh meril in pri tem tudi opozorila na razlike med primerjanima italijanskim in slovenskim izobraževalnim sistemom. Kolikor se je v svojem dokumentu oprla na specifična strokovna znanja, je sodna presoja glede uporabe tega dokumenta zadržana. Strokovne standarde, ki jih uporablja toženka, je po mnenju sodišča mogoče izpodbiti le z drugimi kvalificiranimi strokovnimi podlagami.

Tožbeni ugovori, da je organ, ko je uporabljal Pravila in Vrednotenje tujih srednješolskih spričeval, nepravilno prevrednotil tožnikov uspeh v zadnjih dveh letnikih srednjega šolanja, so po presoji sodišča neutemeljeni. Najprej sodišče odgovarja na ugovore, da sta oba organa upoštevala uspeh v 3. in 4. letniku, namesto v 4. in 5. letniku, glede na to, da srednje šolanje v Republiki Italiji traja pet let. Navedba v obeh aktih – 3. in 4. letnik – ki jo je toženka v odgovoru na tožbo opravičila z avtomatičnim izpisom iz informacijskega sistema, sama po sebi ne more vplivati na odločitev, če je bil dejansko upoštevan uspeh v 4. in 5. letniku. Tega pa tožnik izrecno ne prereka, saj po vsebini izpodbija pretvorbo ocen. Zato na odločitev tudi ne more vplivati, kdaj in katera spričevala je tožnik predložil v postopku priznavanja izobraževanja (ki se je zaključil tako, kot je sodišče povzelo v 7. točki obrazložitve) oziroma v predmetnem postopku za vpis v 1. letnik.

Glede ugotavljanja uspeha v 4. in 5. letniku sodišče nadalje zavrača tožnikovo trditev, da bi organ moral upoštevati povprečno oceno, ki jo je tožnik dosegel v zadnjih dveh letnikih (kot izhaja iz predloženih spričeval v 4. letniku 8,8 in v 5. letniku 9,08). Kot je sodišče že navedlo, Pravila določajo, da se za določanje uspeha v zadnjih dveh letnikih uporabljajo določbe, ki veljajo za dijake v Republiki Sloveniji, torej Pravilnik o ocenjevanju znanja v srednjih šolah. Iz že povzetih določb tega predpisa v 9. točki obrazložitve pa je razvidno, da se uspeh določa glede na ocene pri posameznih predmetih. Organ je torej moral izhajati iz ocen, ki jih je tožnik v Republiki Italiji dosegel pri posameznih predmetih in te pretvoriti v skladu s pravili slovenske ureditve.

Sodišče ugotavlja, da je ocene pretvoril tako, kot je zapisano v 2. točki Pravil (glej 11. točko obrazložitve) in sicer oceni 8 in 9 v oceno 4. Da italijanski ocenjevalni sistem več ne določa opisnih ocen (torej da bi bila po Pravilih mogoča drugačna pretvorba ocen od uporabljene), navaja tudi sam tožnik in se pri tem sklicuje na italijanski zakon št. 169 z dne 30. 10. 2008, ki določa desetiški sistem ocenjevanja učnega uspeha. Zmotno pa je njegovo mnenje, da oceni 9 in 10 predstavljata slovenskem sistemu primerljivo oceno 5 (odlično). V predloženih upravnih spisih sta dopisa Državnega znanstvenega liceja ... št. 1132/2012-C-27 z dne 19. 6. 2012 in Državnega izobraževalnega zavoda s slovenskim učnim jezikom ... št. 1857/FP z dne 21. 8. 2012, na podlagi katerih je organ, kot je pojasnila toženka v odgovoru na tožbo, preveril način ocenjevanja v italijanskih šolah (iz sodnega spisa je razvidno, da je bila dokumentacija, na katero se je sklicevala toženka, naknadno poslana tožniku). Iz teh dopisov je razvidno, da oceni 9 in 10 odražata različno stopnjo znanja in da le ocena 10 ustreza oceni odlično. Glede na navedeno so tožnikovi ugovori o nepravilni pretvorbi ocen iz srednješolskih spričeval brez podlage. Sodišče pa zavrača tudi trditve, da je glede italijanskih ocen pretvorba diskriminatorna, ker naj bi se v vseh ostalih državah z desetiškim sistemom ocenjevanja ocena 9 pretvorila v 10. Kot je sodišče že povzelo določila Pravil, do take pretvorbe pride, če sta dve oceni opisani tudi z besedo, kar pa italijanski ocenjevalni sistem ne določa. V konkretnem primeru je torej organ pretvoril ocene tako, kot je določeno v Pravilih (da bi dvomil v njihovo strokovnost, sodišče nima oprijemljive podlage) ter na podlagi pretvorjenih ocen ugotovil tožnikov uspeh v zadnjih dveh letnikih v skladu z določili Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah (povzeti v točki 9. obrazložitve).

Sodišče tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru, da je organ nepravilno točkoval tožnikov uspeh na maturi, kar tožnik utemeljuje s procentualnim izračunom (procent doseženih točk na italijanski ocenjevalni lestvici naj bi pomenil enak procent na slovenski ocenjevalni lestvici). Že izhajajoč iz zakonskih načel priznavanja izobraževanja, tj. vsebinske primerjave po mnenju sodišča ni mogoča zgolj računska primerjava ocen, doseženih na italijanskem zaključnem izpitu in slovenski maturi. Kakšne so razlike med njima, je toženka v svojih vlogah opisala: kot relevantne je poudarila razlike v vrsti in številu predmetov, možnostjo opravljanja posameznih predmetov na višjem nivoju, način preverjanja znanja, ocenjevalni lestvici imata različno izhodišče najnižje vrednosti doseženega uspeha in različen interval pozitivnih vrednosti dosežena uspeha. Po mnenju sodišča te razlike dopuščajo odstop od neposredne primerljivosti ocenjevalnih lestvic, konkretna pretvorba ocen, kot jo je toženka določila v dokumentu Vrednotenje srednješolskih spričeval, pa je rezultat uporabe specializiranega strokovnega znanja. Da bi bila pretvorba v tem - strokovnem pogledu napačna, tožnik ni predložil prepričljivih dokazov. To po oceni sodišča ne morejo biti kriteriji, ki jih za pisno ocenjevanje znanja sprejmejo aktivi določene srednje šole (ocenjevalna lestvica za pisna ocenjevanja znanja Gimnazije ... in kriteriji ocenjevanja Gimnazije ...) in tudi ne dopis Zavoda RS za šolstvo, OE ..., ki posebne strokovne utemeljitve ne vsebuje.

Sodišče zaključuje, da je glede na tožnikov uspeh v zadnjih dveh letnikih srednje šole in na zaključnem izpitu, pri čemer je organ izhajal iz ocenjevanja v Republiki Italiji, ki ga je pretvarjal v skladu s pravili ureditve v Republiki Sloveniji, pravilno ugotovil, da je tožnik, ob razpisnem pogoju, da se v obsegu 60 % točk upošteva uspeh pri maturi, v obsegu 40 % točk pa splošni uspeh v zadnjih dveh letnikih, dosegel 83 točk, kar pa je manj kot minimum točk, potrebnih za uvrstitev v študijski program Farmacija (92,5).

Sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka. Sklep Komisije za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo Univerze v Ljubljani z dne 27. 9. 2012, za katerega tožnik navaja, da mu ni bil vročen in da z njegovo vsebino ni bil seznanjen, je odločitev, ki jo je ta komisija sprejela o njegovi pritožbi, in je bila v obliki odločbe s sprejeto odločitvijo (izrek odločbe) in obrazložitvijo vročena tožniku.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Stroškovni zahtevek tožnika je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.