Jedro

V obravnavani zadevi je sodila sodnica, izbrana po pravilih, vnaprej določenih z zakonom, sodnim redom in letnim razporedom sodišča, zato strankama ni bila kršena pravica iz drugega odstavka 23. člena Ustave.

Tožeča stranka je konkretizirala in dokazno podprla pravno relevantna dejstva v zvezi z iztoževano terjatvijo (iz naslova upravljanja in obratovanja večstanovanjskega objekta). S tem je prevalila trditveno breme na toženo stranko, ki bi morala trditvam tožeče stranke konkretizirano nasprotovati.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 17. 4. 2020 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da ostane sklep o izvršbi (VL 129599/2017 z dne 3. 1. 2018) v veljavi v prvem odstavku, in sicer za znesek v višini 439,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku za stroške izvršbe v višini 120,00 EUR. Toženi stranki je sodišče naložilo, da tožeči stranki povrne 34,00 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je predlagala spremembo sodbe na način, da se razveljavi sklep o izvršbi in se zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa se naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Trdi, da ji je bila v prvostopenjskem postopku kršena pravica do naravnega sodnika, s tem pa tudi 23. čl. Ustave. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo ugovora tožnice v zvezi s seznamom podpisov, ki je bil nečitljiv do te mere, da iz njega ni moč razbrati, ali so lastniki stavbe na naslovu P. 6 res soglašali s sklenitvijo pogodbe o upravljanju s toženo stranko. Nadalje tožeča stranka ni ustrezno specificirala dokazov in ni postavila ustrezne trditvene podlage, posledično pa v sodbi manjkajo odločilni razlogi glede utemeljenosti zahtevka, zaradi česar je ni moč preizkusiti. Ker je prvostopenjsko sodišče ignoriralo ugovor nesklepčnosti tožene stranke, je s tem kršilo razpravno načelo. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka račune plačevala iz lastnih sredstev – tožeča stranka tega ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je trditveno in dokazno breme nezakonito prevalilo na toženo stranko in ji naložilo, naj navede, v kakšnem znesku so vtoževani stroški previsoki in v katerih postavkah. Napačna je tudi odločitev o stroških. Predlog za izvršbo je tožeča stranka vložila sama in ji zato ne pripadajo odvetniški stroški za vložitev predloga, dodatni stroški v višini 20,00 EUR pa niso izkazani. Na koncu tožena stranka opozori še, da bo zaradi suma kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja iz 288. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1) zoper sodnico podala kazensko ovadbo.

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Tožena stranka je po vložitvi pritožbe vložila še dopolnitev pritožbe, vendar po poteku roka za vložitev pritožbe, zaradi česar je ni mogoče upoštevati. Pritožbeni rok je namreč strogo prekluziven zakonski rok, zato pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe ni meritorno obravnavalo in jo je na podlagi 352. čl. ZPP kot prepozno zavrglo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Noben od upoštevnih pritožbenih razlogov pa ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bila toženi stranki kršena pravica do naravnega sodnika. V 2. odst. 23. čl. Ustave je določeno, da lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom oziroma tako imenovani naravni sodnik. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 3. odst. 346. čl. ZPP od sodišča prve stopnje zahtevalo poročilo o teh očitanih kršitvah in po njegovem prejemu ugotavlja, da očitki niso utemeljeni. Iz poročila izhaja, da je bil v letu 2013 na pravdnem oddelku Okrajnega sodišča uveden triažni sistem in se je uvedel triažni sodnik. V letu 2018 in 2019 je bila za triažno sodnico z letnim razporedom sodišča določena sodnica A. A., kateri je bila dodeljena tudi predmetna zadeva. V primeru povečanega obsega dela v triaži se zaradi varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja spisi, v katerih je treba izdati sodbo brez naroka, v skladu s 454. čl. ZPP predodelijo zakonitemu sodniku po vrsti, po vnaprej določenem seznamu. Na opisan način je bila sodnici B. B. zato dodeljena predmetna zadeva.

9. Pritožnica je na omenjeno poročilo, ki ga je prejela, podala odgovor, v katerem očita programu triaže, da je „izum“ vodstva sodišča, ki pomeni zanikanje ustavnega načela zakonitega sodnika.

10. Očitek ni utemeljen. Zakonski okvir za ureditev programa triaže je Zakon o sodiščih (ZS), ki določa pravila glede dodeljevanja zadev. ZS v 17. čl. določa, da podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev določa sodni red. V 5. odst. 160. čl. Sodnega reda je določena možnost, da se zadeve dodeljujejo s časovnim zamikom, kar je podrobneje urejeno v letnem razporedu sodnikov. V obravnavani zadevi je torej sodila sodnica, izbrana po pravilih, vnaprej določenih z zakonom, sodnim redom in letnim razporedom sodišča, zato strankama ni bila kršena pravica iz 2. odst. 23. čl. Ustave.

11. Toženi stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v seznam podpisov in presodilo, da iz njega izhaja, da so Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja št. 120/C podpisali lastniki vseh 41 posameznih delov stavbe, zaradi česar je bila pogodba veljavno sklenjena. Toženka se je o tem lahko izrekla, zato je neutemeljen očitek kršitve določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Navedbe tožene stranke v zvezi s slabo čitljivostjo seznama in o istovetnosti podpisnikov ter o namenu podpisov po vsebini predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (1. odst. 458. čl. ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je ustrezno presodilo vse dokaze in odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je zahtevala plačilo neporavnanih obveznosti iz naslova upravljanja in obratovanja objekta na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja št. 120/C, in sicer za obdobje od meseca septembra 2016 do meseca oktobra 2017, v skupnem znesku 439,96 EUR. Iz dejstev, ki jih je tožeča stranka konkretno (jasno in določno) navedla v tožbi (glej povzeto 4. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe), izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (konkretno opisan dolg in trditev, da ni plačan), kar pomeni, da je tožba sklepčna in ugovor nesklepčnosti tožene stranke ni utemeljen.

13. Pritožbeni očitki, da iz prvostopenjske sodbe ni moč ugotoviti, za katere poslovne prostore mora tožena stranka plačevati stroške čiščenja in kdaj naj bi ta strošek nastal, kaj konkretno pomeni strošek padavinskih voda, katera zavarovalna premija naj bi bila iztoževana kot strošek, katera konkretna okna in vrata naj bi bila kupljena, katere vodovodne inštalacije naj bi bile popravljene in ali je tožena stranka račune plačala iz lastnih sredstev, so očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar skladno s 1. odst. 458. čl. ZPP ni upošteven pritožbeni razlog. Ne gre torej za kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi moglo preizkusiti.

14. Prav tako kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana v zvezi s pritožbenimi očitki, da iz sodbe ni moč ugotoviti, po kakšnem kriteriju so se delili stroški upravljanja in koliko odpade na toženo stranko, kaj je podlaga za stroške upravljanja in kako je tožena stranka določila višino stroškov. Merila in ključ delitve stroškov obratovanja določa 22. čl. Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, kar pravilno izpostavi tudi prvostopenjska sodba (glej zlasti 13. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi ključ delitve stroškov glede na lastništvo posameznega dela stavbe. Kršitev po 8. tč. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče brez podlage v materialnem pravu prevalilo trditveno in dokazno breme na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo pravno podlago za stroške upravljanja, in sicer 1. in 2. odst. 48. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) in 1. odst. 118. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), skladno s katerima morajo etažni lastniki določiti upravnika, če ima večstanovanjska stavba več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da so na podlagi teh zakonskih določb stanovalci predmetne večstanovanjske stavbe s Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja št. 120/C za upravljavca določili tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zapisalo, da so ugovori tožene stranke glede višine terjatve pavšalni, saj tožena stranka ni navedla, za koliko naj bi bili stroški previsoki in v katerih postavkah. Pri tem ne gre za obrnjeno dokazno breme, temveč za to, da je tožeča stranka konkretizirala in dokazno podprla pravno relevantna dejstva v zvezi z iztoževano terjatvijo in je s tem prevalila trditveno breme na toženo stranko, ki bi morala trditvam tožeče stranke konkretizirano nasprotovati (212. in 214. čl. ZPP).

16. Prvostopenjska sodba je zakonita tudi v stroškovnem delu. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožeča stranka predlog vložila sama in ne po pooblaščencu ter ji zato ne pripadajo odvetniški stroški za vložitev predloga, sodišče pa je tožeči stranki neutemeljeno priznalo tudi dodatne stroške v višini 20,00 EUR, ki naj ne bi bili izkazani. Iz predloga za izvršbo izhaja, da ga je tožeča stranka vložila po pooblaščencu in ji torej pripada povračilo odvetniških stroškov, prav tako pa pavšalni znesek materialnih stroškov.

17. Neutemeljene in nepomembne za predmetni spor so pritožbene navedbe v zvezi s škandaloznim in očitno pristranskim sojenjem ter kazensko ovadbo. Ker takšne navedbe niso pravno odločilne, se pritožbeno sodišče glede njih ne bo posebej opredeljevalo (360. čl. ZPP).

18. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19. V skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.