Jedro

Obravnavanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi z delovno nezgodo, v kateri je tožnik utrpel amputacijo vršička tretjega prsta desne roke in večfragmentalni prelom nohtnega nastavka tega prsta.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati od dosojenega zneska 88.595 SIT zamudne obresti od 1.1.2002 do 7.10.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 8.10.2002 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v zvezi z nezgodo pri delu z dne 5.10.1999 1.000.000 tolarjev. Po odštetju valoriziranega zneska leta 2000 plačane akontacije v višini 911.405 SIT je toženi stranki naložilo plačilo zneska odškodnine 88.595 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje ter povrnitev pravdnih stroškov tožnici. V presežku za znesek za 1.761.405 SIT in za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 2.8.2000 do 7.10.2002 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Izpodbija zavrnilni del sodbe glede plačila 1.650.000 SIT in glede zakonskih zamudnih obresti. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da sodišči pri odmeri višine odškodnine nista v zadostni meri vrednotili dejstev o trajanju in stopnji bolečin ter neugodnosti, ki jih je moral tožnik prestati. Ob pravilni presoji bi moralo sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino v višini 1.200.000 SIT. Sodišči sta neutemeljeno zavrnili tožnikov zahtevek iz naslova strahu. Dolžni sta bili upoštevati objektivne ugotovitve izvedenca medicinske stroke, kot tudi subjektivne navedbe tožnika. S strani sodišča tožnik sploh ni bil konkretno izprašan, ali se je prestrašil in ali ga je skrbelo za končen izid poškodovanega prsta. Sodišče bi moralo slediti objektivnim ugotovitvam izvedenca. S tem ko se pritožbeno sodišče ni izjasnilo o ugotovitvah izvedenca glede strahu, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Občutno prenizko odškodnino sta sodišči prisodili iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Mnogo bolj bi morali nižji sodišči vrednotiti objektivne ugotovitve izvedenca, saj se je tožniku pri 47 letih starosti kvaliteta življenja poslabšala, zaradi česar duševno trpi in bo trpel tudi v bodoče, upoštevajoč povprečno življenjsko dobo vsaj še trideset let. Za tako inteziteto duševnega trpljenja pripada tožniku odškodnina, ki je zanesljivo višja od zneska 300.000 SIT, kolikor mu je iz tega naslova odmerilo sodišče. Neutemeljeno sta sodišči zavrnili tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri tožniku je na sredincu desne roke vidna brazgotina v dolžini 2 cm, prav tako pa je v okolici vidna atrofija jagodice sredinca na notranji strani. Zaradi amputacije vršička tretjega prsta na desni roki je ta prst krajši in je zato izgled tožnikove desne roke toliko spremenjen, da je izvedenec tožnikov izgled opredelil s skaženostjo lažje stopnje.

Tožnik poškodovane roke ne more skriti, zato je tožnikova skaženost vidna tako pri poslovanju tožnika z denarjem v trgovini, banki, pri pisanju, prehranjevanju in rokovanju. Vse to bi moralo sodišče ustrezno vrednotiti. Tožnik psihično trpi, zato mu pripada odškodnina v zahtevanem znesku 200.000 SIT. Tožnik tudi izpodbija odločitev o zavrnitvi zakonitih zamudnih obresti od datumov, ki jih je uveljavljal v pravdi. Tožnik je postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z upniki, katerih terjatev je v plačilo zapadla po 1.1.2002. Le-ti bodo namreč dobili plačano nadomestilo za uporabo njihovega denarja, tožnik pa ne. Edino pravično je, da se tožniku in drugim prizna pravica do nadomestila za uporabo njihovega kapitala za čas, ko je zavarovalnica brez njihovega soglasja razpolagala z njihovim premoženjem.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena glede zamudnih obresti, sicer pa je neutemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je odveč revizijsko ponavljanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ter navajanje dodatnih dejstev, ki jih nižji sodišči nista ugotovili. Tudi z zatrjevanjem procesnih kršitev ni mogoče vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Slednje velja za tožnikovo trditev o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko naj se pritožbeno sodišče ne bi izjasnilo o ugotovitvah izvedenca medicinske stroke glede strahu.

Nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je obstoj pomanjkljivosti, zaradi katere se sodba ne more preizkusiti. V zakonu dodane navedbe pomanjkljivosti sodbe imajo kazuistično oziroma funkcionalno naravo. Razlogi prvostopenjske sodbe o strahu so tako jasni in razumljivi, da omogočajo objektiven preizkus sodbe v tem delu, ki ga je pritožbeno sodišče tudi opravilo in se strinjalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. To je namreč ugotovilo, kakšno je mnenje izvedenca o strahu, vendar ga ni sprejelo in je upoštevalo tožnikovo izpoved, da se ni prestrašil ob nesreči in da ga ni bilo strah kasneje, razen ob prevezih. Gre torej za dokazno oceno o odsotnosti kakšnega intenzivnega strahu, čemur je sledila pravilna materialnopravna presoja, da ni šlo za dovolj intenziven in dolgotrajen strah, da bi upravičeval prisojo odškodnine. Ob strinjanju z dokazno oceno se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izjasniti o vsakem dokazu posebej, saj je to stvar prvostopenjskega sodišča. Zato pritožbeno sodišče ni storilo očitane kršitve postopka. Pravilno pa je odgovorilo na pritožbeno trditev, da tožnik ni bil s strani sodišča konkretno izprašan, ali se je ob nezgodi prestrašil in ali ga je skrbelo za končen izid zdravljenja. Dokazovanje strahu je stvar stranke in ne sodišča, zato je neutemeljen vsak očitek v navedeni smeri.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da ima tožnik na jagodici sredinca desne roke vidno 2 cm dolgo brazgotino. V skladu z mnenjem izvedenca, da gre za lažjo estetsko telesno pomanjkljivost, je zavrnilo tožnikov tožbenih zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti, s čimer se je pritožbeno sodišče strinjalo. Že v pritožbi in sedaj v reviziji navaja tožnik nova dejstva o tem, kako tožnik te spremenjene zunanjosti ne more skriti v stikih z drugimi ljudmi. Gre za nedovoljene in s tem za neupoštevne dejanske trditve, ki bi morale biti podane pravočasno v postopku na prvi stopnji. Predvsem pa tožnik ni navedel ničesar o svojih duševnih bolečinah, to je o vplivanju spremenjene zunanjosti na njegovo psihično ravnotežje oziroma počutje nasploh. Tožnik tedaj tudi ni ponudil nobenih dokazov v tej smeri, pri čemer o skaženosti in prizadetosti zaradi nje zaslišan kot stranka ni izpovedal ničesar. Zgolj zaradi lažje estetske pomanjkljivosti nižji sodišči materialnopravno utemeljeno nista prisodili nikakršne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Tožnik v reviziji trdi, da je glede telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena prenizka odškodnina, ker posamezna odločilna dejstva niso dovolj vrednotena. Revizijsko sodišče tem trditvam ne pritrjuje. Ugotavlja namreč, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnin za obe vrsti škode upoštevali tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak na specifičen način doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Izraža ustavno načelo enakosti pred zakonom in pa načelo enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevali obe načeli. Podrobno so ugotovljene in upoštevane okoliščine tožnikovih poškodb, zdravljenja in posledic. V zvezi z amputacijo vršička tretjega prsta desne roke in večfragmentalnim prelomom nohtnega nastavka končnega členka tretjega prsta desne roke so bile pri tožniku ugotovljene sedanje in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti, ki jih je prestal med 98 dnevnim bolniškim staležem.

Podroben pregled vsega je razviden iz prvostopenjske sodbe, ki upošteva tudi bodoče bolečine lažje narave ob spremembah vremena in močnejše ob morebitnem nekontroliranem zadetju ali udarcu po sredincu. To okoliščino in druge, ki jih še navaja revizija, sta po presoji revizijskega sodišča nižji sodišči primerno ovrednotili, ko sta določali primerno zadoščenje za to vrsto škode, pri čemer tudi primerljiva sodna praksa višje odškodnine ne opravičuje. Odločitev o odškodnini za telesne bolečine v znesku 700.000 SIT skratka pomeni pravilno uporabo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29./78 do 57/89), zato je v tem delu revizija neutemeljena.

Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne gre prezreti, da je to zmanjšanje le lažje narave. Zaradi zmanjšanega občutka za dotik jagodice sredinca desne roke je oslabljen fini pincetni prijem s sredincem. Tožnik mora biti pozoren zaradi slučajnega zatikanja ali udarcev po desnem sredincu, težave pa ima pri dvigovanju in prenašanju težkih bremen in pri športni rekreaciji. Zato je opustil igranje košarke. Nižji sodišči sta ocenili, da je tožnikova prizadetost zaradi navedenega majhna in mu ob upoštevanju starosti 47 let (ob nezgodi) prisodili odškodnino v znesku 300.000 SIT. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ni utemeljena revidentova trditev o prenizki odškodnini, saj tako specifičnosti obravnavanega primera kot primerjava z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse ne omogočajo višje odškodnine od prisojene. Tudi v tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000.000 SIT je torej po presoji revizijskega sodišča v skladu z načeli odškodninskega prava in določbami 200. ter 203. člena ZOR, pravilno je odšteta že plačana odškodnina v valoriziranem znesku 911.405 SIT, tako da v zvezi s končno prisojenim zneskom 88.595 SIT ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov, zaradi česar je bilo treba revizijo v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).

Delno pa je utemeljena revizija glede odločitve o zamudnih obrestih za prisojeno nepremoženjsko škodo za čas od 1.1.2002 do 7.10.2002, ne pa tudi za predhodno obdobje od 2.8.2000 dalje, kot je sicer tožnik zahteval v tožbi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč dne 16.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje (Pravna mnenja 1/2002, str. 11), ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - A, Ur. l. RS, št. 109/2001). Z načelnim pravnim mnenjem, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je bilo odločeno, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Ker sta nižji sodišči prisodili tožniku odškodnino z zakonskimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, to je od 8.10.2002, je revizijsko sodišče v skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem odločitev o zamudnih obrestih spremenilo za čas od 1.1.2002 do 7.10.2002. Za to obdobje mora tožena stranka tožniku od prisojenega zneska odškodnine plačati zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Za obdobje pred 1.1.2002 pa tožniku zamudne obresti ne gredo in je odločitev nižjih sodišč v tem delu pravilna. Revizijskim trditvam za ta pretekli čas ni mogoče pritrditi iz razlogov, ki so bili v odločbah revizijskega sodišča pooblaščencem tožnika že mnogokrat podrobno obrazloženi (npr.: II Ips 540/2002, II Ips 566/2002, II Ips 183/2004). Zato podrobnejše ponavljanje v tej zadevi ni potrebno. Navedeno naj bo le, da se je ustaljena sodna praksa oprla na 189. člen ZOR, po katerem se povračilo škode odmeri po stanju in cenah ob izdaje sodne odločbe in lahko le tako sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. V izogib dvojni valorizaciji so se zamudne obresti prisojale od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Dolgoletna ustaljena sodna praksa je vezala sodišča, tako da je ni bilo mogoče spreminjati v posamičnem primeru. Zaradi upoštevanja ustavnih načel enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) je bila mogoča samo enotna sprememba sodne prakse, nanašajoča se na nedoločen krog oškodovancev. Tako je prišlo do spremembe sodne prakse s 1.1.2002, ki velja za vse oškodovance hkrati, kar je upoštevano tudi v tožnikovem primeru.

V zvezi s pravdnimi stroški je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v reviziji uspela v tolikšnem obsegu, da to ni vplivalo na uspeh v pravdi oziroma na odločitev o pravdnih in pritožbenih stroških. Zato revizijsko sodišče ni ponovno odločalo o stroških vsega postopka.

Enako velja glede revizijskih stroškov. Tožeča stranka je v reviziji uspela v tako majhnem delu, da ni upravičena do nikakršne povrnitve revizijskih stroškov. Odločitev o tem je zajeta v izreku sodbe.