Jedro

Predlagateljici, ki do svoje nepremičnine nima neposredne povezave z javno potjo ne za sedanjo niti za bodočo rabo svoje nepremičnine, ni mogoče odreči sodnega varstva za določitev nujne poti v tem postopku. Glede na občinski predpis tudi v primeru gradnje več objektov na spornem zemljišču, ki jo občinski predpis sicer omogoča in s tem dopušča možnost drugačne bodoče rabe nepremičnine, mora namreč primarno sama zagotoviti pravico dostopa preko tujega zemljišča, in sicer po civilno pravni poti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagateljice za določitev nujne poti, ki naj se dovoli v korist vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. 328/1 k.o. X za hojo in vožnjo s tovornjaki in gradbenimi stroji, potrebnimi za izgraditev objektov na navedenem zemljišču, po izgraditvi teh pa za hojo in vožnjo z motornimi kolesi, osebnimi vozili, s komunalnimi vozili za pobiranje smeti in vozili za pluženje snega, in sicer po zahodnem delu zemljišča parc. št. 329/1 k.o. X in št. 329/5 k.o. X, v lasti nasprotnega udeleženca, do javne poti parc. št. 323/3 k.o. X, v dolžini 49 m in širini 3 m, s tem, da se pri vhodu z javne poti parc. št. 532/3 k.o. X razširi na 3,5 m v dolžini 2 m; ter nujno pot za napeljavo podvodnih komunalnih vodov (za elektriko, vodovodne cevi, cevi za kanalizacijo ter kable za internet, TV in telefon, vse z dovoljenjem, da predlagateljica poseka tri sadna drevesa, ki se nahajajo na trasi nujne poti in utrdi zemljišče nujne poti.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Opozarja, da se na njenem zemljišču, ki nima povezave z javno potjo, še nič ne gradi, čeprav prostorski akt, ki ureja njen status, sega že v leto 1986. Uporablja ga kot kmetijsko zemljišče. S pravno prednico nasprotnega udeleženca je imela sklenjeno pogodbo o služnostni pravici. Zaradi zastaranja je ne more vknjižiti. Nujno pot bi bilo treba dovoliti vsaj za kmetijske namene. Napačno je uporabljeno materialno pravo 88. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju; SPZ). Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje o dejanski rabi zemljišča, ker sodišče ni opravilo ogleda. Predlagateljica ostaja brez pravnega varstva. Njenega privatnega interesa ne bodo ščitili državni organi. Ne ve se, kdaj v prihodnosti bo za njeno parcelo izdelan zazidalni načrt, kdaj se bo na njegovi podlagi dejansko začela gradnja in kdaj bo kot javno dobro vzpostavljen dostop do njenega zemljišča. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na vročeno pritožbo je nasprotni udeleženec odgovoril. Predlaga potrditev izpodbijanega sklepa in opozarja, da so navedbe o uporabi poti za kmetijske namene pritožbene novote, ki naj jih pritožbeno sodišče ne upošteva. Gre za dva različna zahtevka. Kršitve 88. člena SPZ ni. Gradnja večjega števila stanovanjskih objektov presega zasebni interes predlagateljice in je v javnem interesu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ni bilo sporno, da obravnavana nepremičnina predlagateljice nima potrebne potne povezave z javno potjo. Prav tako ni bilo sporno, da je njeno zemljišče po namembnosti nezazidano stavbno zemljišče. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča izhaja, da je predlagala določitev nujne poti za sedanjo in bodočo rabo zemljišča kot stavbnega: zahtevala je dostop tako za omogočitev izvedbe gradnje kot za dostop k bodočim objektom in za položitev komunalnih vodov. Na pot, potrebno za kmetijsko rabo zemljišča, se ni sklicevala. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem nedovoljene pritožbene novote, očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in procesnih kršitvah zaradi neopravljenega ogleda ter nepravilne odločitve v zvezi z obsegom oziroma namenom nujne poti, pa neutemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za določitev nujne poti zavrglo zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti po ugotovitvi, da je nujna pot predlagana za gradnjo večjega števila stanovanjskih objektov v okviru prostorskega akta lokalne skupnosti, kar presega zasebni interes predlagateljice. Po njegovi oceni se pot ustanavlja v splošnem interesu, kar sodi v pristojnost upravnih organov. Pritožnici je treba pritrditi, da je navedena odločitev materialnopravno zmotna.

7. Sodišče je sicer izhajalo iz lokacijske dokumentacije z dne 3.5.2010, v kateri je navedeno, da mora investitor v primeru, če namerava graditi tri objekte ali večstanovanjski objekt na stavbnem zemljišču, ki je predmet obravnave v tem postopku, pred izdelavo projektne dokumentacije pridobiti urbanistično rešitev območja, ki med drugim določi tudi prometno ureditev z dostopi do parcel, kar potrdi občinski svet. Prezrlo pa je določbe samega odloka, na podlagi katerega je bila izdana navedena lokacijska dokumentacija (6. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah odlokov o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko enoto B8 Beričevo; Ur. list RS, št. 29/2008), da pri pripravi urbanistične rešitve lahko sodeluje tudi občina, ter določbe 15.5. Odloka o prostorskoureditvenih pogojih za plansko celoto B8 Beričevo (prečiščeno besedilo; Ur. list RS, št. 70/98), o ureditvi dovozov in priključkov. To določilo govori o urejanju dovoza, kadar slednjega do parcele ni mogoče zagotoviti neposredno z javne ceste. V tem primeru se v lokacijski dokumentaciji opredeli najprimernejši dostop preko sosednjih zemljišč, možnost njihove uporabe pa investitor dokaže z vpisom služnostne pravice oziroma s pogodbo – torej po civilnopravni poti. V obravnavanem primeru ni ne trditev ne dokazov, da bi se občina po upravni poti na kakršen koli način že vključila v konkretizacijo splošnih določb sprejetega splošnega prostorskega akta: torej, da bi že ugotovila potrebe za obsežnejšo gradnjo na zemljišču predlagateljice, na njej določila več gradbenih parcel in za njihove potrebe ustanovila javno pot. Tega ni mogoče ugotoviti niti iz odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Dol pri Ljubljani (Ur. list RS, št. 75/98, s spremembami), ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da predlagateljici, ki do svoje nepremičnine nima neposredne povezave z javno potjo ne za sedanjo niti za bodočo rabo svoje nepremičnine, ni mogoče odreči sodnega varstva za določitev nujne poti v tem postopku. Glede na občinski predpis tudi v primeru gradnje več objektov na spornem zemljišču, ki jo občinski predpis sicer omogoča in s tem dopušča možnost drugačne bodoče rabe nepremičnine, mora namreč primarno sama zagotoviti pravico dostopa preko tujega zemljišča, in sicer po civilno pravni poti. V okviru podane trditvene in dokazne podlage udeležencev mora zato o utemeljenosti njenega predloga za določitev nujne poti odločiti sodišče v tem nepravdnem postopku.

8. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, ko je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da ne gre za sodno pristojnost, je ostalo neugotovljeno dejansko stanje o pravno odločilnih okoliščinah za ustanovitev predlagane nujne poti. Pritožbi je bilo treba zato ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da jo je vsebinsko obravnava in o predlogu odloči, svojo odločitev pa popolno in jasno obrazloži (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških nasprotnega udeleženca je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).