Jedro

V zvezi z odlaganjem predmetov (podrtih dreves in motorne žage) in podiranjem dreves (izruvanjem/izkopanjem štora) na nepremičnini tožnice se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali gre za spremembo dejanskega stanja, ki le neznatno ovira tožnico v izvrševanju posesti in je tozadevno pravilno presojalo ekonomski interes tožnice do posestnega varstva. Ekonomski interes posestnika sicer ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti, lahko pa se sodišče v motenjskih pravdah ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnik ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da se toženi stranki (v nadaljevanju toženka) prepove vsakršna vožnja, hoja, odlaganje predmetov, kopanje, podiranje dreves in druga kmetijska obdelava parcele ter vsakršno drugačno poseganje v posest tožnice na parceli 354/3 k. o. ... (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.382,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper uvodoma citirani sklep se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več kršitev, v posledici česar ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni v celoti povzelo in se ni opredelilo do vseh trditev tožnice, zlasti glede protislovnih navedb toženke o dostopu toženke do njenih nepremičnin preko nepremičnin tožnice in glede izruvanja/izkopanja štora na nepremičnini tožnice. Tožnica nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je imela toženka del nepremičnine tožnice v soposesti in da ravnanja toženke (odlaganje predmetov na parceli tožnice) predstavljajo le nebistveno spremembo posestnega stanja oziroma bagatelno kršitev. Zmotno je prepričanje sodišča, da dreves pri padcu ni mogoče usmeriti, da bi padla na točno določeno mesto, saj bi sicer bilo podiranje dreves v naseljenih krajih povsem nemogoče. Toženka z vožnjo s kmetijskimi stroji in s čiščenjem poti posega v lastninskopravna upravičenja tožnice, saj odstranjuje rastje, ki bi potencialno moglo pogozditi sporno pot, tožnica oziroma njeni pravni predniki pa bi pridobili možnost poseka dreves. Tožnica obširno graja dokazno oceno izpovedi strank in prič. Sodišče neupravičeno ni verjelo izpovedi tožnice, A. A. in B. B., ki so skladno izpovedali o tem, da so toženki izrecno prepovedali vsako poseganje, da se brežina ne bi osipala in ni dovolj jasno obrazložilo, zakaj pričama A. A. in B. B. ni verjelo. Sodišče je neupravičeno štelo, da sta izpovedi prič C. C. in Č. Č. neverodostojni ter je napačno ocenilo izpoved priče D. D.. Spregledalo je, da se je imel priča E. E. možnost preko toženke seznaniti s prepisom zvočnega posnetka zaslišanj preostalih prič ter da gre pri priči F. F. za delavca, ki ga je najela tožena stranka in si s toženo stranko obeta nadaljnje poslovno sodelovanje. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico za toženko, podredno pa, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje in v celoti graja pritožbene navedbe tožnice. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 424. členom ZPP, v zvezi s 350. členom ZPP ter 366. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz citirane določbe 350. člena izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6.Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje in pravdni postopek nista obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, zlasti ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sklepa zaradi teh napak (v kolikor bi bile podane) objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalni (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in njegovih razlogov, ne pa tudi za preizkus razumnosti sklepa, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. V obravnavanem primeru so sklep in njegovi razlogi v formalnem smislu razumljivi in omogočajo preizkus razumnosti sprejete odločitve.

7.Tožnica v pritožbi prezre, da se upravičenje do izjave, ki stranki daje pravico, da se v postopku izjavi, na drugi strani pa vzpostavlja obveznost sodišča, da (pravne in dejanske) navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo dopustnost in upoštevnost ter da se do njih opredeli, nanaša le na tiste navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena1. Za postopek pred sodiščem druge stopnje to izrecno določa še prvi odstavek 360. člena ZPP.

8.Zato nobena izmed navedb v pritožbi, v katerih tožnica očita sodišču prve stopnje, da ni v celoti povzelo vseh trditev ali se ni opredelilo do navedb strank, ne konstituira procesne kršitve, če so posledica pravilne razlage materialnega prava. Katere trditve o dejstvih sodijo med odločilne, je namreč odvisno prav od razlage materialnega prava. Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se vzajemno prepletata in izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih. Trditveno in dokazno breme je temeljna procesna dolžnost strank (7. in 212. člen ZPP), vendar za odločitev praviloma ni bistveno, katera izmed strank je bila tista, ki je oblikovala konkreten dejanski stan (pravočasno postavila trditev o dejstvu in predlagala dokaz zanj), temveč zgolj to, da gre za procesno aktivnost strank (razpravno načelo) in ne sodišča. V skladu z razpravnim načelom lahko sodišče upošteva le dejstva, ki jih zatrjujejo stranke, brez pomena pa je, katera od strank neko dejstvo navaja. Zato so pravila o porazdeljevanju dokaznega bremena med strankami, v tem smislu, relativna2.

9.8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnico v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti, naj poda trditve o tem kakšen je ekonomski vpliv ravnanj toženke na izvrševanje njene posesti, pa tega ni storilo, kar bi lahko konstituiralo procesno kršitev iz prvega odsta. 339. člena ZPP v zvezi s 285. členom ZPP. Potreba po materialnem procesnem vodstvu, njegov obseg in vsebina so odvisni od pravne in dejanske zapletenosti zadeve ter od pravne kvalificiranosti strank. Obravnavana zadeva niti z dejanskega niti s pravnega vidika ni posebej zahtevna, poleg tega pa obe stranki zastopata pravna strokovnjaka - odvetnika. Glede na navedeno bi tožnica, upoštevaje postavljeni tožbeni zahtevek in pravno podlago, na kateri ga utemeljuje, mogla in morala vedeti, katera dejstva so pravno pomembna in o teh dejstvih podati ustrezne trditve tudi brez posebnega opozorila sodišča. Že iz tega razloga potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo. Tudi sicer pa je vprašanje ekonomskega interesa tožnice v odgovoru na tožbo izpostavila že toženka (4. točka odgovora na tožbo na strani 4), zato sodišču prve stopnje tožnice ni bilo treba (ponovno) opozarjati oziroma pozivati naj poda tosmerne trditve.

10.9. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje izreklo o vseh pravno pomembnih navedbah strank in dokazno ocenilo vse relevantne dokaze. To, da je sodišče prve stopnje posameznim navedbam in dokazom v okviru celovite dokazne ocene pripisalo drugačen pomen oziroma drugačno dokazno vrednost, kot se zavzema tožnica, ne pomeni, da sodišče prve stopnje teh navedb in dokazov ni upoštevalo in da je s tem kršilo strankino pravico do izjave.

11.Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12.10. Osrednji del navedb v pritožbi je namenjen pritožbenemu razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo součinkovanje in vzajemen vpliv med obema premisama odločanja ter tudi, kakšne so procesne zahteve pri uveljavljanju tega pritožbenega razloga. Za konkreten dejanski stan pa je bistvena pravilna uporaba metodološkega napotka iz 8. člena ZPP3. Pri tem je potrebno poudariti, da v določenih primerih lahko ta kršitev preraste v relativno bistveno ali celo absolutno bistveno kršitev določb postopka4, vendar to za obravnavano zadevo ne velja.

13.11. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi motenja posesti, v katerem se po določbi 426. člena ZPP obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, o poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. Kot je ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

14.12. Tožnica navaja, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni verjelo izpovedi tožnice, A. A. in B. B., ki naj bi skladno izpovedali, da so toženki izrecno prepovedali vsako poseganje, da se brežina ni osipala. Sodišče druge stopnje po večkratnem podrobnem branju prepisa zvočnega posnetka zaslišanja tožnice in navedenih prič ter izpodbijanega sklepa ugotavlja, da niti tožnica niti navedeni priči o kakršni koli prepovedi poseganja v navezavi na osipanje brežine sploh niso izpovedali, sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu na nobenem mestu ni zapisalo, da tožnici in navedenima pričama iz tega razloga ne bi verjelo. Sodišče prve stopnje pričama A. A. in B. B. ni verjelo, da se je gozdna pot širila, pri čemer je razloge, zakaj pričama (v tem delu) ni verjelo, podrobno pojasnilo v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Podani razlogi so po prepričanju sodišča druge stopnje preverljivo in skrbno obrazloženi.

15.13. Tožnica nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da se je imel priča E. E. preko toženke možnost seznaniti s prepisom zvočnega posnetka izpovedi preostalih prič. Zgolj teoretična možnost, da bi se priča mogla seznaniti s prepisom zvočnega posnetka izpovedi preostalih prič za odrek verodostojnosti priči ne zadošča, saj takšna teoretična možnost obstaja vedno in za vsako pričo, ki je zaslišana na katerem od poznejših narokov za glavno obravnavo. Da bi bil navedeni razlog upošteven, bi morale biti podane konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da se je priča s prepisom zvočnega posnetka izpovedi preostalih prič dejansko seznanila, takšne okoliščine pa v obravnavani zadevi niso podane. Iz podobnega razloga tožnica ni vzbudila dvoma v pravilnost dokazne ocene izpovedi priče F. F. Zgolj (teoretična) verjetnost, da bo priča tudi v nadaljevanju poslovno sodelovala s toženko pri sečnji dreves ne zadošča, da bi sodišče priči odreklo verodostojnost. Tožnica z lastno subjektivno oceno tudi ne more izpodbiti dokazne ocene izpovedi prič C. C. in Č. Č. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v 10. točki in 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je jasna in razumna. Enako velja za dokazno oceno izpovedi priče D. D., saj nobena od obširnih pritožbenih navedb ni takšna, da bi omajala dokazne zaključke sodišča prve stopnje.

16.14. Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka do svoje nepremičnine že pred 20. 3. 2022 dostopala preko nepremičnine tožnice. Tožnica v pritožbi ponavlja, da je toženka za dostop do svojih nepremičnin uporabljala druge poti, z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je štelo, da je toženka del nepremičnine tožnice (gozdno pot) uporabljala že vse od leta 2015, pa se konkretno in vsebinsko ne sooči.

17.15. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je enkratno odlaganje predmetov (podrtih dreves in motorne žage) na del nepremičnine tožnice in izruvanje štora mogoče opredeliti kot bagatelno spremembo posestnega stanja. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka odložene predmete odstranila in da jih je ves čas tudi nameravala odstraniti. Tožnica niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni zatrjevala, da zaradi ravnanj toženke (dela) svoje nepremičnine ne more uporabljati na povsem enak način kot pred ravnanji toženke.

16.Glede pritožbene navedbe tožnice, da toženka moti njeno posest in posega v njeno lastninsko pravico, ker odstranjuje rastje, ki bi potencialno pogozdilo sporno pot in bi tožnica pridobila možnost poseka dreves, ki bi tam zrasla, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da odstranjevanje rastja z dela nepremičnine, ki je v naravi pot, ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnice. Odstranjevanje rastja bi pomenilo motenje posesti, če bi oviralo izvrševanje posesti na dotedanji način, to je če bi oteževalo hojo ali vožnjo po poti. V obravnavani zadevi pa gre za obratni primer. Odstranitev rastja je omogočila izvrševanje posesti na dotedanji način, to je za hojo in vožnjo po poti. Namen posestnega varstva je v vzpostavitvi stanja, kot je bilo pred nastalim motenjem. Kakršni koli drugi interesi v okviru posestnega varstva niso varovani.

17.Sodišče prve stopnje na podlagi celostne ocene izvedenih dokazov tudi po presoji sodišča druge stopnje ni moglo zanesljivo ugotoviti zatrjevanega dejstva, da je bila toženka (ali kdo v njenem imenu) tista, ki je premaknila betonske sohe. Sodišče prve stopnje je zato, upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), pravilno zaključilo, da to dejstvo ni bilo dokazano.

18.V zvezi z odlaganjem predmetov (podrtih dreves in motorne žage) in podiranjem dreves (izruvanjem/izkopanjem štora) na nepremičnini tožnice se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali gre za spremembo dejanskega stanja, ki le neznatno ovira tožnico v izvrševanju posesti in je tozadevno pravilno presojalo ekonomski interes tožnice do posestnega varstva. Ekonomski interes posestnika sicer ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti, lahko pa se sodišče v motenjskih pravdah ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnik ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje ekonomskega interesa ima torej funkcijo preizkusa, ali tožnik ne zlorablja pravic, ki mu jih daje pravni red. Sodišče prve stopnje je pravilno zapolnilo pravni standard ekonomskega interesa. Da tožnica glede enkratnega odlaganja predmetov in izruvanja/izkopanja štora nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, posledično pa tudi pravnega interesa ne, soglaša tudi sodišče druge stopnje.

Sodišče druge stopnje zato ne pritrjuje navedbam tožnice v pritožbi, da bi naj sodišče prve stopnje zmotno in/ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

19.Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da je toženka bila soposestnica gozdne poti, zato uživa pravno varstvo tudi napram soposestniku (tč. 16. obrazložitve). Ravnanja toženke pa ne ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 35. člena SZP, saj ne predstavljajo ne samovoljnega spreminjanja ali ovirajo dotedanji način izvrševanja posesti (tč. 17. obrazložitve) ali pa ne dosegajo stopnje motilnega dejanja (tč. 20. do 23. obrazložitve).

20.Tožnica končno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, in sicer v delu, ki se nanaša na stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo dne 29. 11. 2024. Tožnica se zavzema za naložitev stroškov navedenega naroka priči E. E.. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo zakaj je štelo, da stroški izvedbe naroka za glavno obravnavo dne 29. 11. 2024 niso nastali po krivdi priče E. E., razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pa se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje.

21.Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

22.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato ta vloga ni bila potrebna (155. člen ZPP). Glede na navedeno tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (163. člen ZPP).

-------------------------------

1 Npr. U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, tč. 13. obrazložitve. 2 A.Galič/D.Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 67; VSRS sodba II Ips 516/2006 z dne 14.9.2006:"Pravno zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da sodišče ne bi smelo upoštevati toženčeve navedbe, da je bil denar za nakup počitniškega stanovanja podarjen. Revident napačno razume razpravno načelo (7. člen ZPP). To načelo namreč pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, ne pa tudi, da sme upoštevati samo dejstva, ki so v korist stranke, ki jih je navedla, drugih dejstev, ki jih je sicer navedla, a so v korist nasprotne stranke, pa ne. Povsem brez pomena je, katera stranka je določeno pravno pomembno dejstvo navedla. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje)."; 3 Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba. 4 II Ips 121/2021 z dne 16.3.2022, tč. 20. 5 Glej na primer VSM Sklep I Cp 130/2023 z dne 13. 4. 2023 in VSM sklep I Cp 326/2018 z dne 8. 5. 2018. 6 Če poseduje stvar več oseb skupaj tako, da lahko vsak soposestnik izvršuje dejansko oblast na celotni stvari, gre za soposest; R. Vrenčur, SPZ s komentarjem, Ljubljana 2018, str. 131. 7 Citirano delo, str. 208,209. 8 Podrobneje, s citiranjem novejše sodne prakse glej Š. Stanec, Motenje posesti, PP št. 3/2021.