Jedro

Obrazložitev odločbe dopolnjuje navedbe izreka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se odločba Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območne enote Velenje, št. 710-1415/2012 z dne 18. 6. 2012, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju ZSV 213/2012 z dne 12. 6. 2013, v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se pravni osebi B. d.o.o., za prekršek, opisan pod točko 1/a), po prvem odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno določi globa v višini 4.100,00 EUR, ter zatem na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških, ob upoštevanju glob za prekrška, opisana pod točkama 1/b) in 1/c), ki se vzameta kot že določeni, izreče globa v višini 9.300,00 EUR in odgovorni osebi J. C. za prekršek, opisan pod točko 2/a), po prvem odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno določi globa v višini 400,00 EUR, nato pa se ob upoštevanju že določenih glob za prekrška, opisana pod točko 2/b) in 2/c), na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških izreče globa v višini 2.500,00 EUR, v ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Velenje (prekrškovni organ), je dne 18. 6. 2012 zoper pravno osebo B. d.o.o., in odgovorno osebo J. C., izdal odločbo, št. 710-1415/2012, zaradi prekrškov po prvem odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC), po 4. točki prvega odstavka 178. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) in po 9. točki prvega odstavka 231. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Pravni osebi B. d.o.o., je na podlagi navedenih zakonskih določil v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena in prvim odstavkom 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) za prekršek pod točko 1/a določil globo v višini 4.172,93 EUR, za prekršek pod točko 1/b globo v višini 5.000,00 EUR in za prekršek pod točko 1/c globo v višini 200,00 EUR ter ji nato na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel globo v višini 9.372,93 EUR; odgovorni osebi J. C. je na podlagi istih zakonskih določb za prekršek pod točko 2/a določil globo v višini 417,29 EUR, za prekršek pod točko 2/b globo v višini 2.000,00 EUR in za prekršek pod točko 2/c globo v višini 100,00 EUR, nato pa mu izrekel globo v višini 2.517,29 EUR.

Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo ZSV 213/2012 z dne 12. 6. 2013 zahtevo za sodno varstvo zagovornika pravne in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo odločbo prekrškovnega organa.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb zakona. Glede prvega prekrška navaja, da iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da kršiteljici z delavcem nista sklenili pogodbe o zaposlitvi, prav tako ga nista prijavili v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, vendar je v obrazložitvi odločbe navedeno, da delavec ni mogel imeti urejenega statusa delavca. Tako se v razlogih odločbe utemeljujejo drugi očitki od tistih, ki so navedeni v izreku. Odločba tudi ne vsebuje konkretnih razlogov o odgovornosti kršiteljic za prekršek. Sodišče bi moralo pri odločanju uporabiti milejše določbe ZPDZC in nato pravni ter odgovorni osebi izreči nižjo globo. Nadalje še navaja, da opis tretjega prekrška ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška. Iz opisa namreč ne izhaja, do katerega datuma bi moral biti kateremu od delavcev izplačan regres in tudi ne, kateri od delavcev je upravičen do kakšnega dela regresa. V odločbi je pri izreku globe kot odgovorna oseba navedena druga oseba, vendar niti prekrškovni organ niti sodišče ni izdalo sklepa o popravku, zato je podano nasprotje v izreku odločbe. Vrhovna državna tožilka glede prvega prekrška predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odločbe prekrškovnega organa ter vrnitev v novo odločanje, podrejeno pa, da sodišče za določitev globe uporabi milejši predpis; glede tretjega prekrška predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odločbe prekrškovnega organa ter ustavitev postopka.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni in odgovorni osebi ter njunemu zagovorniku. Zagovornik se v izjavi z dne 25. 3. 2014 pridružuje navedbam v zahtevi in navaja še kršitve glede drugega prekrška. Ker po določbi drugega odstavka 169. člena ZP-1 lahko zahtevo za varstvo zakonitosti v prekrškovnih zadevah vloži le vrhovni državni tožilec, Vrhovno sodišče zagovornikovih navedb glede kršitev, ki jih vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljala, ni presojalo.

B.

4. Glede prekrška po prvem odstavku 18. člena ZPDZC vrhovna državna tožilka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe naj bi bilo v tem, da iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da kršiteljici z delavcem nista sklenili pogodbe o zaposlitvi ter ga nista prijavili v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje; v obrazložitvi odločbe je nato navedeno, da delavec ni mogel imeti urejenega statusa delavca, saj v času inšpekcijskega pregleda delavec, ki je tujec, ni imel urejenega bivanja v Sloveniji. Tega nasprotja sodba, s katero je sodišče odločalo o zahtevi za sodno varstvo, ni odpravila. Odločba tudi ne vsebuje konkretnih razlogov o odgovornosti kršiteljic za prekršek, zato je zaradi pomanjkanja obrazložitve ponovno podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani kršitvi nista podani. Zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi odločbe ni, tudi sodba ima glede zatrjevane kršitve obširne in prepričljive razloge (točka 6 obrazložitve sodbe). V izreku odločbe o prekršku je navedeno, da je pravna oseba delavcu V. Đ., državljanu Srbije, ki je imel dovoljenje za zaposlitev, omogočila opravljanje dela brez urejenega statusa delavca, ne da bi z delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi in ga prijavila v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zdravstveno varstvo; zato je delavcu omogočila delo na črno. V obrazložitvi je nato še natančneje navedeno, da je pogoj za delo in prijavo v zavarovanje urejeno bivanje tujca, kar pomeni, da brez dovoljenja za prebivanje tujec kljub dovoljenju za zaposlitev in sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ne more delati v Republiki Sloveniji in tudi ne more biti prijavljen v zavarovanje; to pomeni, da je delavec delal na črno, brez urejenega statusa. Tako odločba o prekršku (stran 4) kot tudi sodba (točki 9 in 10 obrazložitve sodbe) imata razloge o odgovornosti kršiteljic za očitani jima prekršek, zato zatrjevana kršitev ni podana.

5. Vrhovna državna tožilka utemeljeno uveljavlja kršitev materialnih določb zakona po 5. (pravilno 4.) točki 156. člena ZP-1. Navaja, da bi sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 glede prekrška po prvem odstavku 18. člena ZPDZC moralo uporabiti milejši predpis ter nato pravni in odgovorni osebi izreči nižjo globo. Pravni osebi je bila na podlagi prvega odstavka 18. člena ZPDZC in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določena najnižja globa v višini 4.172,93 EUR, odgovorni osebi pa na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPDZC in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 najnižja globa v višini 417,29 EUR. Dne 28. 7. 2012, torej še preden je Okrajno sodišče v Velenju izdalo sodbo dne 12. 6. 2013, se je 18. člen ZPDZC spremenil, in sicer tako, da je za pravno osebo predpisana globa od 4.100,00 do 20.800,00 EUR (prvi odstavek 18. člena), za odgovorno osebo pa globa od 400,00 do 2.000,00 EUR (drugi odstavek 18. člena). Ker je v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 potrebno uporabiti milejši predpis, je Vrhovno sodišče odločbo o prekršku in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je pravni osebi določilo najnižjo globo v višini 4.100,00 EUR in odgovorni osebi najnižjo globo v višini 400,00 EUR, nato pa na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 ob upoštevanju glob za prekrška po 4. točki prvega odstavka 178. člena ZUTD in po 9. točki prvega odstavka 231. člena ZDR pravni osebi izreklo globo v višini 9.300,00 EUR in odgovorni osebi v višini 2.500,00 EUR.

6. Vrhovna državna tožilka uveljavlja še kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. Ocenjuje, da opis prekrška pod točko 1/c in 2/c ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška, izrek je nedoločen in nejasen. Iz opisa prekrška ne izhaja, do katerega datuma bi moral biti kateremu od delavcev izplačan regres, in tudi ne, kateri od delavcev je upravičen do kakšnega dela regresa. Glede na to, da je v izreku naveden tudi 1. november 2011, bi moral izrek vsebovati konkreten opis nelikvidnosti delodajalca in tudi, za katerega delavca je nastopila dolžnost plačila regresa šele 1. novembra tekočega koledarskega leta. Po presoji Vrhovnega sodišča je izrek odločbe dovolj jasen in določen, s tem pa tudi razumljiv. Iz izreka izhaja, da pravna oseba delavcema A. V. in D. G. regresa ni izplačala v roku, določenem z zakonom. A. V. je pravico do regresa pridobila avgusta 2011, D. G. 1. 7. 2011, saj insolventnost pravne osebe ni izkazana. Dejstvo, da insolventnost pravne osebe ni izkazana, je sicer navedeno v obrazložitvi odločbe na strani 4 in točki 8 obrazložitve sodbe, kar je glede na ustaljeno sodno prakso(1), da obrazložitev dopolnjuje navedbe izreka, dopustno. Glede delavcev L. F. in M. S. je v izreku navedeno, da jima sorazmerni del regresa, ki jima je pripadal glede na v izreku navedeno trajanje njune zaposlitve, sploh ni bil izplačan, kar pomeni, da opis prekrška v izreku vsebuje vse zakonske znake. V izreku odločbe so glede izplačila regresa navedeni trije zakonsko določeni datumi, kdaj je potrebno izplačati regres, zato je kot možnost glede roka plačila regresa naveden tudi 1. november 2011, in sicer gre za primer, ko bi bila pravna oseba insolventna, pri čemer je v obrazložitvi odločbe natančneje navedeno, da insolventnost ni izkazana. Glede na to, da ZDR v tretjem odstavku 131. člena določa, da je potrebno kasnejše izplačilo regresa, ki ga je potrebno izplačati najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta, določiti s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, pri čemer niti iz navedb vrhovne državne tožilke niti iz odločbe o prekršku in sodbe ne izhaja, da bi bilo to za konkretno pravno osebo določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, o izplačilu regresa najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta sploh ni mogoče govoriti. Uveljavljana kršitev materialnih določb zakona tako ni podana.

7. Nadalje vrhovna državna tožilka navaja, da je v izreku odločbe o prekršku v delu, kjer je prekrškovni organ odgovorni osebi izrekel globo v višini 2.517,29 EUR, kot odgovorna oseba naveden G. M. in ne J. C. Gre za napako, ki ni bila odpravljena z izdajo popravnega sklepa, zato je podano nasprotje v samem izreku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica zahteve utemeljeno opozarja, da je pri izreku globe odgovorni osebi v izpodbijani odločbi o prekršku prišlo do očitne pisne pomote. Prekrškovni organ je namreč v izreku odločbe kot odgovorno osebo enkrat navedel G. M., sicer pa je v izreku in obrazložitvi kot odgovorna oseba naveden J. C. Da je odgovorna oseba J. C. in ne G. M., izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2012 z V. Đ. J. C. je na pogodbi o zaposlitvi naveden kot direktor, torej zakoniti zastopnik pravne osebe BP, d. o. o. Na podlagi drugega odstavka 46. člena ZP-1 lahko pomote v pisavi ali številkah ali druge očitne pomote v odločbi s sklepom popravi vsak čas po uradni dolžnosti ali na predlog udeležencev postopka prekrškovni organ ali sodišče, ki je odločbo izdalo. Za izdajo popravnega sklepa je torej pristojen le prekrškovni organ, ki je odločbo izdal, iz podatkov prekrškovnega spisa pa ne izhaja, da bi bil v obravnavani zadevi takšen sklep izdan. Ker gre po presoji Vrhovnega sodišča pri (zgolj enkratnem) zapisu napačnega imena in priimka odgovorne osebe v izreku odločbe o prekršku za očitno pisno pomoto, je to upoštevalo in kot pravilno navedeno odgovorno osebo upoštevalo J. C.(2) C.

8. Očitek vrhovne državne tožilke glede uporabe milejšega predpisa je utemeljen, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo o prekršku in sodbo delno spremenilo, v ostalem pa zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, saj je ugotovilo, da sicer uveljavljane kršitve niso podane (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 in 425. člen ZKP).

Op. št. (1) : Tako tudi sodbi VSRS IV Ips 35/2009 z dne 23. 11. 2009 in IV Ips 84/2012 z dne 13. 9. 2012. Op. št. (2) : Tako tudi sodba VSRS IV Ips 104/2013 z dne 15. 10. 2013.