Jedro

Določila 3. odstavka 913. člena ZOR, po katerem zavarovalna pogodba v primeru, če zavarovalec premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe ne plača do zapadlosti, preneha po samem zakonu po 30 dneh od dneva, ko je bilo zavarovatelju vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, ni mogoče razlagati tako, da je zavarovalnica dolžna svoje zavarovance obveščati o zapadlosti premije, sicer pride v upniško zamudo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijani 1. točki izreka spremeni:

1. v glavničnem in obrestnem delu tako, da se zahtevek tožeče stranke proti toženi na plačilo 6.529.922,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.399.681,42 SIT od 28.4.2000 do plačila in od zneska 130.240,74 SIT od 28.5.2000 do plačila, zavrne;

2. glede pravdnih stroškov pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15. dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.310,12 EUR, po preteku tega roka pa v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska do plačila.

II.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 425,75 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je od zahtevanih 7.745.861,59 SIT s pripadki, ugodilo tožbenemu zahtevku do zneska 6.529.922,16 SIT s pripadki in pravdnimi stroški v znesku 541.800,00 SIT s pripadki (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek v znesku 1.215.939,43 SIT s pripadki pa je zavrnilo (2. točka izreka).

Proti dajatvenemu delu te sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Pritožbenega razloga ni navedla, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe njej v prid in povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča pravno odločilna dejstva: - da sta pravdni stranki dne 10.6.1996 sklenili zavarovalno pogodbo z riziko vloma (A/7) z veljavnostjo do 9.6.2004, - da je bila premija plačana le za obdobje od 10.6.1996 do 10.6.1997, - da zavarovalne premije, ki so zapadale v plačilo letno na dan 10.6. od (vključno) leta 1997 dalje niti enkrat niso bile več plačane in - da je do škodnega dogodka prišlo dne 28.4.2000. Presodilo je, da je na podlagi določila 4. odstavka 913. člena ZOR zavarovalna pogodba eno leto po sklenitvi nehala veljati. Zato ob nastanku škodnega dogodka pravdni stranki nista bili več v poslovnem razmerju.

Tej presoji, s katero pritožnica izrecno soglaša, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre oporekati. Odškodninskemu zahtevku tožeče stranke pa je, kot je obrazložilo, prvostopno sodišče ugodilo na podlagi "splošne odgovornosti tožene stranke", ker zavarovalni zastopnik tožene stranke, s katero je tožeča stranka imela sklenjenih več zavarovanj, ob obnavljanju teh zavarovanj tožeče stranke ni pozval k obnovi zavarovanja po pogodbi A7. Presodilo je, da se tožeča stranka ni zavedala, da je bilo s plačilom prve premije poravnano zavarovanje le za eno leto. Tako je tožena stranka opustila svojo sodelovalno dolžnost. Ker pa je zavarovalna premija iskovina, je s takim svojim obnašanjem prišla v upniško zamudo.

Pritožba pravilno opozarja, da noben predpis zavarovalnici ne nalaga obveznosti pozivati zavarovalcev k plačilu premij. Iz določila 4. odstavka 913. člena ZOR izhaja, da zavarovalna pogodba v vsakem primeru neha veljati po samem zakonu, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti. Določila 3. odstavka 913. člena ZOR, po katerem zavarovalna pogodba v primeru, če zavarovalec premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe ne plača do zapadlosti, preneha po samem zakonu po 30 dneh od dneva, ko je bilo zavarovatelju vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pa ni mogoče razlagati tako, da je zavarovalnica dolžna svoje zavarovance obveščati o zapadlosti premije, sicer pride v upniško zamudo. Po določilu 1. odstavka 325. člena ZOR pride upnik v zamudo takrat, kadar brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. S tem, da upnik dolžnika ni opozoril, da mora plačati zavarovalno premijo za naslednje zavarovalno obdobje, pa ni preprečil dolžnikove izpolnitve, niti ni prekršil nobene sodelovalne dolžnosti, kot zmotno zaključuje prvostopno sodišče. Po določilu 1. odstavka 320. člena ZOR se denarne obveznosti izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež oziroma stalno prebivališče. Dolg pa ne postane iskovina s tem, da upnik hodi terjat dolžnika, naj plača svoj dolg. Čeprav prihaja plačilo iskat sam, sme glede naslednjih plačil še vedno zahtevati, naj mu dolžnik plačilo pošlje. Če pa obveznosti, ki se ponavljajo ob določenih obdobjih, redno izterjuje s tem, da jih prihaja iskat, mora dolžnika obvestiti, če svojo navado spremeni. Edina posledica njegove opustitve je, da dolžnik ne zaide v zamudo, če s plačilom zakasni v pričakovanju, da bo upnik prišel plačilo iskat (ZOR s komentarjem, S. Cigoj, Ur. list 1978, stran 313). Sicer pa prvostopno sodišče svojega pravnega stališča, da je zavarovalna premija prinosnina, ni obrazložilo.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je izpodbijana sodba oprta na zmotno uporabo materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Upoštevajoč določilo 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi vse njene pravdne stroške. Le-te je od vrednosti spornega predmeta (6.529.922,16 SIT oz. 27.248,88 €), odmerilo na 1.310,12 € (oz. 313.958,00 SIT). Od tega 323.22 € oz. 77.458,00 SIT odpade na takso za odgovor na tožbo, preostalo pa na nagrado za zastopanje. Od zahtevane nagrade pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo le nagrade za "prejem in študij spisa", saj gre za opravilo, ki je vsebovano v nagradi za glavna opravila. Priznalo ji tudi ni 20 % DDV-ja, saj pooblaščenec tožene stranke ni izkazal, da je zavezan k plačilu te davčne obveznosti. Pritožbene stroške tožene stranke pa je pritožbeno sodišče odmerilo na 425,76 € (102.030,00 SIT). Od zahtevanih stroškov ji ni priznalo le takse za pritožbo, saj ni izkazala, da je bila takso za pritožbo tudi plačala.