Jedro

Pogojno davčno oprostitev je mogoče uveljavljati le ob hkratni izpolnitvi vseh pogojev, določenih v zakonu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi ter se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 12.5.2000 odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v 2. in 3. odstavku izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada P. z dne 31.8.1998, ter v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12.5.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada P. z dne 31.8.1998. Z njo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo prometnega davka od prodaje proizvodov pravni osebi T. d.o.o. (dalje T.) za leto 1995 v znesku 578.577,42 SIT, za leto 1996 v znesku 2,161.874,00 SIT ter za leto 1997 v znesku 495.143,50 SIT, vse z zamudnimi obrestmi.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da se po 4. členu Zakona o prometnem davku (ZPD) davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa, namenjenega za končno potrošnjo ter od vsakega prometa opreme. "Pogojna" davčna oprostitev po 6. in 7. členu ZPD je mogoča le ob izpolnitvi vseh pogojev, določenih v 7. členu omenjenega zakona. Ker na spornih računih (navedenih na 6. in 7. strani odločbe prve stopnje) ni klavzul v smislu 4. točke 1. odstavka 7. člena, izjava T. z dne 5.8.1995 pa ne more šteti za izjavo kupca po 3. točki 1. odstavka 7. člena ZPD (iz nje izhaja, da bodo vsi montažni elementi za hiše, izdelani pri tožniku, izvoženi v tujino avstrijskemu partnerju, ne pa, da bodo proizvodi uporabljeni za namene iz 1. do 3. odstavka 6. člena ZPD), je davek tožeči stranki utemeljeno obračunan. Iz naknadno priloženih listin ne izhaja, da bi tožeča stranka izvažala proizvode, ampak, da je sporne proizvode prodajala T. Zato je tožena stranka (ne da bi presojala izvozne carinske listine) že na podlagi računov, izstavljenih T., po presoji sodišča prve stopnje pravilno sklepala, da tožeča stranka ni nastopala kot izvoznik, zaradi česar ni upravičena do davčne oprostitve niti po 1. odstavku 18. člena ZPD. Tožbi predložene pogodbe o medsebojnem sodelovanju niso pogodbe o naročilu posla z dogovorom o sukcesivnih nabavah, zato tožeča stranka ne more uveljavljati davčne oprostitve niti po določbi 2. odstavka 7. člena ZPD.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno zato, ker naj bi v spornem poslu (izdelavi montažnih lesenih elementov), sklenjenim z avstrijskim kupcem, nastopala le kot eden izmed partnerjev.

Proizvode je v tujino izdobavila sama, partnerja pa sta prevzela poslovno komercialno oziroma projektno plat posla. Čeprav iz računov izhaja, da naj bi proizvode prodajala T., pa temu ni bilo tako, kar bi se v postopku lahko ugotovilo. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi, izpodbijani upravni akt pa odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ustavno sodišče RS je med upravnim sporom sprejelo odločbo, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004. Odločilo je, da je glede teka zamudnih obresti Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01, ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov iz obrazložitve navedene odločbe in da začnejo v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004, ZDavP-1) teči zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, torej po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15.a člena ZDavP).

V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki z 2. in 3. odstavkom izreka prvostopne upravne odločbe naložena obveznost plačila zamudnih obresti tudi za čas, ko njena davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena. Prvostopni upravni organ je štel že datume izdaje računov, pregledanih v inšpekcijskem pregledu, za datume prvih dni zamude, kar je glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS ustavno nedopustno. Ker obravnavani upravni spor ob uveljavitvi ZDavP-1 še ni bil pravnomočno končan (s pritožbo v upravnem postopku je izpodbijana prvostopna odločba v celoti, tožba v upravnem sporu pa se tudi nanaša na odločitev tožene stranke v celoti), je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. V tem delu bo tožena stranka morala upoštevati navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS.

V preostalem delu pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge in se opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov.

Zaradi javnopravnega značaja davčne obveznosti, je mogoče priznati davčno oprostitev, kadar so zanjo izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom in z predpisom, izdanim na njegovi podlagi. Kolikor je tožeča stranka uveljavljala oprostitev plačila prometnega davka po 6. členu ZPD, potem bi bila ta mogoča le, če bi bili kumulativno izpolnjeni zakonski pogoji, ki so taksativno določeni v 1. odstavku 7. člena omenjenega zakona. V obravnavanem primeru pa niti ni sporno, da izjava T. z dne 5.8.1995 ne more šteti za izjavo kupca v smislu 3. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, niti da tožena stranka na račune ni vpisovala klavzul v smislu 4. točke 1. odstavka omenjenega člena ZPD. Zato je bilo pravilno presojeno, da tožeča stranka za priznanje omenjene pogojne davčne oprostitve ni izpolnjevala z zakonom predpisanih pogojev. Kolikor pa je tožeča stranka uveljavljala oprostitev plačila davka od prometa proizvodov po 1. točki 18. člena, pa tudi ni sporno da iz listin v upravnih spisih izhaja, da je tožeča stranka obravnavane proizvode prodala pravni osebi T., torej da jih ona (tako listine v upravnem spisu) ni izvozila avstrijskemu kupcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne izpolnjuje pogojev za davčno oprostitev niti po 1. odstavku 18. člena. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava kot neutemeljen.

Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, se pritožbeno sodišče strinja.

Ker je spoznalo, da niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.