Jedro

Z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti je krita le tista škoda drugih oseb, za katero je odgovoren voznik oziroma imetnik zavarovanega vozila. Njegova škoda s tem zavarovanjem ni krita, in to ne glede na njegovo odgovornost. Tožnikova škoda zaradi smrti njegove žene ni krita niti s prostovoljnim zavarovanjem voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, ker žena ob nesreči ni bila voznica zavarovanega vozila, temveč sopotnica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 5.1.1991 v Avstriji je prišlo do trčenja avtomobila s slovensko registracijo in avtomobila z nemško registracijo. Prvega je vozil tožnik, kot sopotnice pa so se peljale njegova žena in njuni mladoletni hčerki. Tožnikova žena je v prometni nesreči umrla. Tožniki so pri sodišču v Republiki Sloveniji tožili zavarovalnico, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, in sicer za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svojca, ker ta škoda po avstrijskem pravu ni pravno priznana škoda. Nesporni povzročitelj prometne nesreče je bil voznik avtomobila z nemško registracijo. V drugem sojenju je bila obema takrat še mladoletnima tožnicama prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti matere, ker ju je sodišče na podlagi 4. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) štelo za druge osebe, katerim odgovarjata oba imetnika motornih vozil solidarno. V tretjem sojenju tožnik, za katerega te zakonske določbe ni bilo mogoče uporabiti, svojega tožbenega zahtevka ni več utemeljeval s pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ampak s prostovoljno sklenjeno pogodbo o zavarovanju imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - AO plus 91. Sodišče prve stopnje mu je na tej dejanski in pravni podlagi prisodilo vseh zahtevanih 1.500.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti žene. Določbo 4. člena splošnih pogojev AO plus 91 je razumelo tako, da tožena stranka odgovarja kot porok, ker voznik drugega avtomobila po avstrijskem pravu ni dolžan plačati odškodnine za tovrstno škodo.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Povdarilo je, da tudi po 4. členu splošnih pogojev AO plus 91 zavarovalnica kot porok odgovarja le v okviru svojih kritnih obveznosti, v okvir teh obveznosti pa ni mogoče zajeti odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti voznikove žene, kar izhaja tudi iz opredelitve upravičenca v 1. členu navedenih pogojev.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uvejavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se toženkina pritožba zavrne in potrdi sodba prve stopnje. Tokrat se sklicuje na pogoje zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO 91, ki jih prilaga reviziji. Čeprav so se začeli uporabljati s 1.8.1991, so bili prejšnji pogoji vsebinsko enaki. V 2. členu so bile opredeljene nezavarovane nevarnosti. Iz zavarovalnega kritja so bili izključeni odškodninski zahtevki voznika vozila, ki je odgovoren za škodo. Ker je nesporno, da tožnik ni odgovoren za nesrečo in zato tudi ne za škodo, ni podana izključitev njegovega odškodninskega zahtevka. Zato tožnik zatrjuje, da je podano zavarovalno kritje iz police obveznega zavarovanja.

Sodišče druge stopnje je ob izpodbijani spremembi sodbe prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnikova škoda ni krita iz police obveznega zavarovanja.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi štelo, da njegova škoda ni krita s pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Povedano je že bilo, da je tožnik v tretjem sojenju spremenil svoje trditve in tožbeni zahtevek utemeljeval z drugačno dejansko in pravno podlago, in sicer z novim sklicevanjem na pogodbo o prostovoljnem zavarovanju po pogojih AO plus 91. Sklicevanje na drugo pogodbo in druge splošne pogoje pomeni spremembo tožbe po 184. členu ZPP, saj je spremenjena istovetnost tožbenega zahtevka, čeprav je višina zahtevane odškodnine ostala enaka. Zaradi takega tožnikovega procesnega ravnanja nobena od sodb nižjih sodišč ne vsebuje zatrjevanih razlogov o prvotno uveljavljani pravni in dejanski podlagi, torej o pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Obe sodišči sta se ukvarjali le s spremenjeno podlago odškodninskega zahtevka, torej s pogodbo o prostovoljnem zavarovanju imetnika in voznika za telesne poškodbe in s splošnimi pogoji AO plus 91. Tožnikova vrnitev v reviziji na prej uveljavljano podlago ni upoštevna, ker je sprememba tožbe po že navedeni zakonski določbi mogoča le do konca glavne obravnave.

Ne glede na pravkar pojasnjeno pa revizijsko sodišče dodaja, da je tožnikovo razumevanje splošnih pogojev obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti pravno zmotno in v nasprotju s samim namenom tega zavarovanja. Namen obveznega avtomobilskega zavarovanja je v varstvu oškodovanca pred nesolventnimi povzročitelji in v socializaciji rizika na eni strani, na drugi pa tudi v varstvu povzročiteljevega premoženja pred visokimi odškodninski zahtevki oškodovancev. Obvezno avtomobilsko zavarovanje ne krije vse škode iz posamezne prometne nesreče, torej škode vseh imetnikov oziroma voznikov udeleženih motornih vozil, njihovih sopotnikov in drugih udeležencev. Predmet tega zavarovanja namreč ni sam škodni dogodek, pač pa odgovornost voznika oziroma imetnika zavarovanega vozila. Zato zavarovalnica krije le škodo, za katero je odgovoren voznik oziroma imetnik zavarovanega vozila. Oškodovanec lahko toži neposredno povzročitelja, lahko pa tudi ali samo zavarovalnico, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V večini primerov se oškodovanci odločijo, da tožijo le zavarovalnico, ki je bolj plačevita od fizične osebe, da torej tožijo zavarovalnico namesto povzročitelja (direktna tožba po 941. členu ZOR), zavarovalnica pa v takem primeru odgovarja v okviru odgovornosti povzročitelja prometne nesreče in do določene višine. Iz povedanega izhaja, da je logična in skladna z namenom obveznega avtomobilskega zavarovanja določba zavarovalnih pogojev, ki iz zavarovalnega kritja izključuje odškodninski zahtevek voznika, ki je odgovoren za škodo. Ker gre za zavarovanje njegove odgovornosti, njegova lastna škoda ni predmet obveznega avtomobilskega zavarovanja. Ali povedano drugače: povzročitelj prometne nesreče povrnitve svoje škode ne more utemeljevati s pogodbo o obveznem avtomobilskem zavarovanju, ki velja za vozilo, ki ga je vozil, ker je za to škodo sam odgovoren, zavarovana pa je le njegova odgovornost za škodo, ki jo povzroči drugim. In še: da odgovornost za škodo samega povzročitelja ni krita s pogodbo o obveznem zavarovanju njegove odgovornosti, izhaja tudi iz dejstva, da odgovorni voznik motornega vozila ne more tožiti sam sebe za povrnitev škode, ki si jo je povzročil. Zato tudi ne more namesto sebe tožiti zavarovalnice ter se pri tem sklicevati na pogoje o obveznem zavarovanju svoje odgovornosti.

Po vsem obrazloženem je z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti krita le tista škoda drugih oseb, za katero je odgovoren voznik oziroma imetnik zavarovanega vozila. Njegova škoda s tem zavarovanjem ni krita, in to ne glede na njegovo odgovornost. Če je odgovoren za škodo, na tej podlagi iz že pojasnjenih razlogov povrnitve ne more zahtevati; če ni odgovoren, pa se na obvezno zavarovanje svoje odgovornosti tudi ne more sklicevati, saj predmet tega zavarovanja ni odgovornost drugih udeležencev prometne nesreče, ampak le njegova. Drugačno tožnikovo razumevanje 2. člena splošnih pogojev AO 91 je torej povsem zmotno.

Tožnik se v reviziji ne ukvarja več s pogodbo o prostovoljnem zavarovanju imetnika in voznika za telesne poškodbe po splošnih pogojih AO plus 91. Zato tudi ne graja materialnopravnih razlogov sodišča druge stopnje o razlagi in uporabi teh pogojev. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa po 371. členu ZPP ugotavlja, da je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe prve stopnje in zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilno uporabilo navedene splošne pogoje. S prostovoljno pogodbo o zavarovanju je lahko krita tudi škoda, za katero je odgovoren sam voznik, vendar samo tista, za katero se pogodbenika dogovorita. Sodišče druge stopnje je pravilno razlagalo splošne pogoje AO plus 91, ko je povdarilo, kdo je upravičenec in za povrnitev katere škode je upravičen po 1. členu navedenih pogojev. Njegove razloge dodatno potrjuje 2. člen splošnih pogojev o zavarovalnem kritju: krita je le pravno priznana škoda zaradi telesnih poškodb, ki jih je ob uporabi zavarovanega motornega vozila utrpel upravičenec, torej imetnik vozila in vsakokratni voznik; v primeru njegove smrti pa je krita še škoda, ki je zaradi te smrti nastala njegovim svojcem. Ker je bil tožnik voznik zavarovanega osebnega vozila, ne pa svojec umrlega voznika, s prostovoljno sklenjeno zavarovalno pogodbo po pogojih AO plus 91 ni krita škoda zaradi smrti njegove žene, ki je kot sopotnica umrla v zavarovanem vozilu. Materialnopravno pravilni so tudi razlogi sodišča druge stopnje, da niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena splošnih pogojev AO plus 91, ker je zavarovalnica lahko porok le za tisto odškodnino, ki jo je dolžna plačati druga oseba. Če ni take obveznosti druge osebe, tudi ni poroštva zavarovalnice.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.