Jedro

Direktor tožene stranke, ko je nastopil funkcijo, ni prekinil komunikacije s tožnico, ni ji dodelil nalog, ki bi bile pod ravnijo njene poklicne kvalifikacije, ni ji onemogočil napredovanja niti se do nje ni vedel arogantno in vzkipljivo. Glede na opisana dejstva tožena stranka ni ravnala protipravno, tožnici je zagotovila delovno okolje, v katerem ni bila izpostavljena neželenemu ravnanju, tako da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine oziroma zaradi posega v osebnostne pravice in dostojanstvo ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 55.454,04 EUR. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.595,72 EUR, v 8 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja na pravilo, vsebovano v določbi 2. odstavka 45. člena ZDR. Sodišče prve stopnje tega pravila sploh ni upoštevalo in utemeljenosti zahtevka sploh ni presojalo glede na navedeno pravilo. Napačni zaključki sodišča temeljijo predvsem na napačni presoji bistvenih dejanskih okoliščin zadeve, pri čemer niso bile dosledno upoštevane izpovedbe prič in navedbe strank v postopku. Sodišče v obrazložitvi navaja, da v ravnanju direktorja, ko je tožnico pozdravljal „s spoštovanjem“, ni bilo elementov protipravnosti. Tožnica je prepričljivo in jasno izpovedala, da ji je direktor ob priložnosti, ko je z izrazitim negodovanjem in kritiko njenega dela sprejel revizijsko poročilo, dejal, da bo nalašč v posmeh delu kontrolinga, revizijsko poročilo pozdravil s spoštovanjem. Navedeno pomeni, da tudi nadaljnje pozdravljanje z navedeno besedno zvezo pomeni zgolj posmeh tožnici in kritiko njenega dela. Priča N.Đ. ni ničesar izpovedala o namenu, pomenu takšnega pozdrava, zato njeno pričanje zatrjevanju tožene stranke v smeri neutemeljenosti zahtevka, v ničemer ne potrjuje. Zaničevanja tožnice v medsebojnem odnosu, v ničemer ne izključuje niti izpovedba tožnice, da jo je direktor navzven hvalil. Za predmetno zadevo ni relevantno, kaj je direktor o tožnici raznašal navzven, temveč je relevanten zgolj njun neposreden odnos. Izrazito izolacijo tožnice, prekinitev komunikacije ter dodeljevanje nalog pod kvalifikacijo tožnice, je sodišče navedlo, da je šlo za dovoljen način vertikalnega vodenja družbe, dobro poznanega v teoriji in sprejetega v praksi. Tožnica je jasno povedala, da je do prihoda direktorja Z.Ž. v družbo spadala v ožji vodstveni team tožene stranke, v okviru svojega položaja se je udeleževala tudi kolegijev direktorja družbe. Po prihodu novega direktorja se je zadeva spremenila, zlasti od leta 2002 naprej, ko je direktor prenehal komunicirati s tožnico. Zavajajoča je izpovedba Z.Ž., da se ni spuščal v to, kdo je delo opravil in da mu je bilo pomembno le, da je delo opravljeno. Direktor je tožnico izoliral, jo pustil na drugi lokaciji, brez dela, brez zadolžitev, verjetno z namenom, da sama zapusti toženo stranko, kar vse predstavlja nedopusten pritisk na delavca. Da je bila tožnica dejansko načrtno izločena iz delovnega procesa, nedvomno izhaja tudi iz izpovedi priče N.Đ., ki je izrecno navedla, da „je prosila Ž., da dovoli, da tožnico na nek način aktivirajo“. Izjava priče tako razkriva mnogo več, kot je vidno na prvi pogled. Več kot očitno je šlo za načrtno izločitev tožnice iz delovnega procesa, tožena stranka pa z enim samim prepričljivim dokazom ne izkaže, da tožnice ni izločala. V predmetnem primeru je šlo za očitno nadlegovanje tožnice v smislu neželenega vedenja delodajalca, z namenom prizadeti dostojanstvo tožnice oziroma za trpinčenje na delovnem mestu v smislu sistematičnega graje vrednega vedenja delodajalca proti tožnici.

Sodišče je tudi napačno zaključilo, da tožnica ni izkazala nastanka nepremoženjske škode. Na podlagi izpovedbe M.V. ter listinskih dokazov, je nedvomno, da je bila tožnica zaradi težav na delovnem mestu v bolniškem staležu od 14. 11. 2006 do 24. 11. 2006 ter od 16. 5. 2008 do 13. 6. 2008, da je lečeča zdravnica ugotovila, da je tožnica napeta in da ima težave na delovnem mestu ter da ji je predpisala antidepresive za lajšanje njenih težav. Vse navedeno dokazuje vsaj obstoj nepremoženjske škode, natančen obseg pa bi lahko ugotovil izvedenec psihiatrične stroke, vendar ga sodišče iz neznanega razloga ni postavilo. Zavrnitev ključnega dokaza (brez obrazložitve) za dokazovanje dejstev, je nedopustno in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede odredbe o opravljanju drugih del z dne 15. 5. 2008 navaja, da sodišče prve stopnje podaja nekatere povsem zgrešene zaključke v zvezi z zahtevnostjo del in nalog, ki so predmet odredbe. Kakšna so dolžna ravnanja delodajalca v primeru, da delavcu ne more zagotavljati del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, so jasna. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ali odpoved s ponudbo nove. Zaključek sodišča, da „zgolj osebna ocena tožnice o zahtevnosti del in nalog iz odredbe ne more vplivati na kriterije za pomembnost teh del in nalog za novo družbo“, v konkretni zadevi ni ustrezen. Za vodstvenega delavca je žaljivo, da se ga zgolj z odredbo „premešča“ v drug oddelek. Glede posega v duševno sfero tožnice je še bolj pomembno, kako tožnica subjektivno ocenjuje dela in naloge, ki so ji bile odrejene, saj dodeljevanje nalog, ki so pod ravnijo usposobljenosti tožnice, pomeni nov in ločen poseg v duševno sfero oziroma novo nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu. Zato je zaključek, da tožena stranka v odnosu do tožnice ni ravnala protipravno, napačen.

Tožnica je v podkrepitev svojega tožbenega zahtevka po temelju, torej, da je bila nadlegovana in trpinčena na delovnem mestu, predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje prič - sodelavcev M.J., Z.B. in D.Š., vendar dokaza z zaslišanjem teh prič ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo, kar ponovno pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni zaslišalo niti prič I.K. in S.Š. (glede nepremoženjske škode), izvedlo pa je obe bistveni zaslišanji, ki jih je predlagala tožena stranka, kar predstavlja arbitrarno ravnanje sodišča. Sodišče prve stopnje se glede odškodninske odgovornosti tožene stranke napačno sklicuje na 147. člen OZ, ni pa uporabilo določbe 184. člena ZDR v zvezi s 131. členom OZ, čeprav bi jo moralo uporabiti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Ne strinja se s pritožbo, da sodišče ni upoštevalo 2. odstavka 45. člena ZDR, sodišče je pravilo o dokaznem bremenu upoštevalo, tožena stranka pa je uspela dokazati, da tožnica na delovnem mestu ni bila nadlegovana in da ni ravnala protipravno. Pritožba potvarja izjavo tožnice, ko navaja, da je „prepričljivo in jasno izpovedala, da ji je direktor ob priložnosti, ko je z izrazitim negodovanjem in kritiko njenega dela sprejel revizorsko poročilo, dejal, da bo nalašč v posmeh kontrolinga, revizorsko poročilo pozdravil „s spoštovanjem“. Tega tožnica ni izjavila. Glede izrazite izolacije tožnice, da jo je direktor pustil na drugi lokaciji ter da je tožena stranka ravnala protipravno, ko ji ni ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, navaja, da gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Glede prekinitve komunikacije pa sama tožnica zatrjuje, da je šlo za „pretežno prekinitev komunikacije.“ Izpoved dr. V. je v pritožbi povzeta izven konteksta in na način, ki gre v prid tožnici. Iz izjave zdravnice izhaja, da psihično stanje tožnice ni bilo tako, da bi potrebovala specialista psihiatra. Glede na ugotovitev sodišča, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, je izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi ugotavljal obstoj nepremoženjske škode, nepotrebna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala odškodnino za duševne bolečine oziroma poseg v osebnostne pravice in dostojanstvo v višini 55.454,04 EUR .

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni kršila svojih obveznosti iz 4. odstavka 6. a člena in 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) in da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Zato je zahtevek tožnice zavrnilo.

V skladu z določbo 1. odstavka 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, kar pomeni, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka izpolnjene sledeče predpostavke: nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Odškodninska odgovornost delodajalca se po 2. odstavku citiranega člena nanaša tudi na škodo, ki je delavcu povzročena s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

Delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neželenemu ravnanju spolne narave, ki vključuje neželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje, ali na drugemu na spolu temelječemu vedenju, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče delovne odnose in okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu, s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev (1. odstavek 45. člena ZDR). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom citiranega člena, je dokazno breme na strani delodajalca (3. odstavek 45. člena ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na izpovedi priče N.Đ., tožnice in direktorja tožene stranke. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da direktor tožene stranke, ko je nastopil svojo funkcijo, ni prekinil komunikacije s tožnico, ugotovilo je, da ji niso bile dodeljene naloge, ki bi bile pod ravnijo poklicne kvalifikacije, da ji ni bilo onemogočeno napredovanje in da vedenje direktorja tožene stranke do nje ni bilo arogantno in vzkipljivo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo sodišče prve stopnje pri izvajanju dokazov izrazito arbitrarno. Stranka ima načelno pravico do izvedbe dokazov, sodišče pa lahko zavrne dokazni predlog, če ta ni relevanten. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča predlagani dokazi (zaslišanje prič) za odločitev sodišča niso bili bistveni. Sodišče mora izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo bistvene dejanske okoliščine. Dokazna ocena izpovedi priče N.Đ., tožnice in Z.Ž. kot takratnega direktorja tožene stranke, je sposobna pritožbenega preizkusa. Pritožbeno sodišče tudi vsebinsko sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz listin v spisu izhaja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor kontrolinga od 1. 6. 1997 dalje, s sklepom z dne 10. 3. 2000 je bila razporejena na delovno mesto svetovalke za kontroling v področju uprave s štabom. Ne glede na razporeditev so določila pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 1997 ostala v veljavi (plača...). 15. 5. 2008 je tožena stranka tožnici z odredbo naložila dodatna dela v okviru delovnega mesta, ki ga je zasedala. Tožnica je nato po pooblaščencu zahtevala odpravo kršitev iz delovnega razmerja in plačilo odškodnine v višini 12 mesečnih bruto plač. Tožena stranka je na zahtevo odgovorila, tožnica pa je nato vložila tožbo za plačilo odškodnine. Tožnica je zatrjevala, da jo je tožena stranka, in sicer takratni direktor tožene stranke, vse od nastopa funkcije pri toženi stranki izoliral, oziroma, da z njo kot vodstveno delavko ni imel vzpostavljene komunikacije s tem, da jo je pozdravljal „s spoštovanjem“, kar je smatrala za negativen odnos do nje, glede na predhodno izkušnjo, da bo revizijsko poročilo, ki ga je tožnica pripravila pozdravil „s spoštovanjem“ (revizijsko poročilo je bil namreč ocenjeno negativno). Zatrjevala je tudi, da ji niso bile dodeljene naloge glede na njeno kvalifikacijo in sposobnosti in da ji ni bilo omogočeno napredovanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da direktor tožene stranke s pozdravom „s spoštovanjem“ ni pokazal neprimernega obnašanja, saj je sama tožnica izpovedala, da se je do nje obnašal „galantno“, tudi vedenje direktorja, ko se je razburil, ni štela, da je usmerjeno osebno proti njej, smatrala pa je da je neprimerno. Glede odrejanja del je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil način komunikacije s tožnico v okviru, ki si ga je direktor izbral za vodenje družbe, kar pomeni, da ni kontaktiral z vsemi zaposlenimi, temveč le z vodstvenim timom. Ugotovilo je tudi, da tožnica ni zahtevala napredovanja. Iz njene izpovedi izhaja, da od jeseni 2002 do 15. 5. 2008 ni imela nobenih zadolžitev oziroma nalog, kljub temu pa toženo stranko na to ni opozorila, niti se ni obrnila na inšpekcijo dela, vse do izdaje odredbe z dne 15. 5. 2008. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dejanske podlage za zaključek, da bi tožena stranka z vsemi opisanimi ravnanji na tožnico izvajala protipraven psihični pritisk, šikaniranje ali diskriminacijo, kar bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke. Predpostavke odškodninske odgovornosti morajo biti podane kumulativno. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno strinja, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati ostalih elementov odškodninske odgovornosti.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve.