Jedro

Dolžnik neutemeljeno vztraja pri ugovoru litispendence. Sodišče druge stopnje soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da se zapuščinski in izvršilni postopek nanašata na različni predmet postopka. Bistveno je pri tem, da v obravnavanem postopku upnik uveljavlja svojo terjatev na podlagi izvršilnega naslova notarskega zapisa zoper dolžnika kot poroka, zapuščinski postopek pa teče glede dedovanja po pokojni glavni dolžnici. Navedena postopka tudi nista povezana na način, kot meni dolžnik, ki bi zahteval prekinitev izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku ni bistven obstoj dedne pravice, čemur je namenjen zapuščinski postopek, tako ni mogoče govoriti o predhodnem vprašanju. Upnik ima v rokah izvršilni naslov neposredno zoper dolžnika in ne kot dediča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor in dolžniku naložilo povrnitev upnikovih stroškov v znesku 428,40 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek zaradi teka zapuščinskega postopka. Podaja očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zaslišanje dolžnika, ker je podalo vnaprejšnjo negativno dokazno oceno. Poudarja, da mu je glavna dolžnica pred smrtjo dejala, da je zadeva z upnikom urejena. Pojasnjuje, da nima dostopa do dokumentacije, kljub temu pa sklepa, da je bil dolg vsaj delno poplačan. Ker upnik uveljavlja svojo isto terjatev tudi v zapuščinskem postopku, je podana litispendenca. Meni, da je pomembno, da upnik ni pridobil hipotekarnega zavarovanja, kar kaže, da je bil sklenjen dodatni dogovor z glavno dolžnico glede poplačila in pobota. Dolžnik še ni ničesar podedoval in je prejemnik denarne socialne pomoči. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Priglaša strošek odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in v izogib ponavljanju le še odgovarja na pritožbene navedbe:

6. Dolžnik neutemeljeno vztraja pri ugovoru litispendence. Sodišče druge stopnje soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da se zapuščinski in izvršilni postopek nanašata na različni predmet postopka. Bistveno je pri tem, da v obravnavanem postopku upnik uveljavlja svojo terjatev na podlagi izvršilnega naslova notarskega zapisa zoper dolžnika kot poroka, zapuščinski postopek pa teče glede dedovanja po pokojni glavni dolžnici. Navedena postopka tudi nista povezana na način, kot meni dolžnik, ki bi zahteval prekinitev izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku ni bistven obstoj dedne pravice, čemur je namenjen zapuščinski postopek, tako ni mogoče govoriti o predhodnem vprašanju. Upnik ima v rokah izvršilni naslov neposredno zoper dolžnika in ne kot dediča. 7. Zatrjevana kršitev pravice do izjave, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnika ni podana. Sodišče ni dolžno izvesti vsakršnega dokaza, ampak le tistega, ki je v zvezi z odločilni dejstvi, pri čemer mora stranka, ki predlaga dokaz, podati dovolj konkretizirano trditveno podlago (212. in 213. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje ni zavzelo vnaprejšnje vsebinske dokazne ocene, kot zmotno meni dolžnik, ampak je pravilno zavzelo stališče, da je bila dolžnikova trditvena podlaga o plačilu in morebitnem pobotu preskopa oziroma premalo konkretizirana, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njem (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Posledično dolžnik tudi ni zmogel bremena substanciranja dokaznega predloga z zaslišanjem dolžnika, saj ni določno oziroma dovolj konkretizirano opredelil dejstev, ugotovitvi katerih naj dokaz služi. 8. Dolžnik je le posplošeno zatrjeval morebitno plačilo in pobot. Golo zatrjevanje, da je dobil informacijo od glavne dolžnice pred smrtjo, da je zadeva urejena, nikakor ne zadošča. O tem, na kakšen način oziroma v čem konkretno je zadeva urejena, dolžnik ni podal določnih navedb, ampak je o morebitnih razlogih za prenehanje obveznosti le domneval, kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi dolžnikovo indično sklepanje, da je obstajal dogovor glede poplačila, ker ni bilo sklenjeno hipotekarno zavarovanje, je ostalo na nivoju domneve, brez ustrezno konkretizirane vsebine. Tako sklepanje tudi ni življenjsko logično, kot vztraja dolžnik v pritožbi, ampak življenjsko nesprejemljivo. Prvič zato, ker je obravnavan dolg vendarle zavarovan, čeprav le z osebnim zavarovanjem, drugič pa zato, ker vsak dolg ni nujno vedno tudi zavarovan, pa to ne pomeni, da je bil že poplačan oziroma je prenehal. 9. Dedovanje in s tem prenos lastninske pravice na podedovanih stvareh učinkuje v trenutku smrti, zato ni bistveno, kdaj so dediču izročene, kar zmotno izpostavlja dolžnik. Tudi njegov socialni položaj pa v dovolitveni fazi nima pomena in bo lahko upoštevan le v fazi oprave izvršbe, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje.

10. Glede stroškovne odločitve je ob odsotnosti konkretizirane graje sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki ni pokazal kršitev.

11. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Upnikov strošek odgovora na pritožbo, v katerem je bilo podano pretežno le strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).