Jedro

Tudi če toženec ni točno opredelil, na katere predmete zavarovanja naj sodišče omeji sklep o začasni odredbi, bi moralo prvostopenjsko sodišče ob njegovem ugovoru načelo sorazmernosti upoštevati. Višina terjatve je bila med strankama postopka ves čas sporna. Vrednost spornih nepremičnin pa je pomembna tako za oceno višine terjatve kot tudi z vidika vrednosti sredstev (nepremičnin), na katera je bilo zavarovanje predlagano. Zato bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati.

Tožencu ni mogoče slediti v stališču, da prodaja (ne)premičnin ne more biti nevarna za poplačilo dolga, ker bi jih nadomestila kupnina. Ni mogoče zanemariti dejstva, da lahko pretvorba nelikvidnega premoženja v likvidno v določenih okoliščinah pomeni povečano nevarnost hitrega zmanjšanja oziroma popolnega unovčenja te oblike premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med strankama teče pravdni postopek zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 8. 2022 ugodilo tožničinemu predlogu za začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo obremenitev in odtujitev nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi z ID znak parcela 0000 1/5, ID znak parcela 0000 1/6 in ID znak parcela 0000 1/3, vse do 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, izdane v tem pravdnem postopku, in odredilo, da se prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi. Prepovedalo mu je tudi obremenitev in odtujitev avtomobila BMW, M6, letnik 2006, ident. št. (Vin) ..., do enega leta od izdaje te začasne odredbe.

Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 11. 2022 je ugovor toženca zoper začasno odredbo z dne 10. 8. 2022 delno zavrnilo in začasno odredbo obdržalo v veljavi glede prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnin (I. točka izreka), delno pa mu ugodilo in začasno odredbo razveljavilo glede prepovedi obremenitve in odtujitve avtomobila BMW (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa se pritožuje toženec, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne in ji v plačilo naloži njegove stroške.

Opozarja, da se prvostopenjsko sodišče ni držalo navodil pritožbenega sodišča iz njegove prejšnje odločbe (I Cp 962/2022). Predvsem je s svojo odločitvijo grobo odstopilo od jasne sodne prakse, v skladu s katero se pogoji zavarovanja denarnih terjatev presojajo posebej strogo in restriktivno (pri tem se toženec sklicuje na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani). Izpostavlja sodno prakso, po kateri prodaja stvari sama po sebi ne pomeni zmanjšanja premoženja, ampak zgolj spremembo oblike premoženja v denarna sredstva, iz katerih se terjatev tožnice lahko poplača. Sodišče bi moralo razloge za odstop od sodne prakse utemeljiti. V nadaljevanju graja zaključke prvostopenjskega sodišča tako glede verjetnosti obstoja denarne terjatve kot glede verjetnosti obstoja subjektivne nevarnosti. Opozarja, da je v svojem ugovoru znova podal številne dokazne predloge, s katerimi je za razliko od tožnice izkazoval dejstvo, da po letu 2015 nista več ustvarjala skupnega premoženja. Kot je predhodno opozorilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, bi moralo prvostopenjsko sodišče izvesti predlagane dokaze, pa opustitve njihove izvedbe ni niti pojasnilo. Posledično je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter na tej podlagi sprejeti nepravilni materialnopravni zaključki. Sodišče prve stopnje je nadalje ignoriralo predloženo strokovno mnenje o oceni tržne vrednosti poslovnega objekta na zemljišču ID 0000 1/3, s katerim je toženec najmanj s stopnjo verjetnosti izkazal, da znaša vrednost samega zemljišča 7.706,04 EUR, vrednost ilegalno zgrajenega objekta pa 0 EUR. Tožnica na drugi strani ni predložila niti enega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da se je vrednost te nepremičnine zaradi domnevnih skupnih vlaganj pravdnih strank povečala za 500.000,00 EUR. Tudi če bi pravdni stranki v omenjeno nepremičnino dejansko vlagali, je povsem nesprejemljiv nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da je za potrebe izdaje začasne odredbe povsem nepomembno, za koliko se je vrednost nepremičnine dejansko povečala. Takšno stališče je v nasprotju z zakonsko določbo iz prvega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in sodno prakso (VSL sklep II Cp 901/2021, VSL sklep I Cp 129/2004). Ne samo, da toženec nikoli ni storil ničesar, kar bi oteževalo, kaj šele onemogočalo uveljavitev tožničinih terjatev, temveč je celo že izplačal njene realne terjatve iz naslova delitve skupnega premoženja, tako da ji je še pred sprejemom meritorne odločitve v zadevi preko svojega pooblaščenca dne 1. 9. 2022 nakazal 80.000,00 EUR. Povsem zgrešeno je stališče prvostopenjskega sodišča, da to za odločitev o začasni odredbi ni pomembno, ker naj bi le delno pokril tožničino terjatev iz te pravde. Tožničine denarne terjatve po višini sploh ni ugotavljalo, zato ni jasno, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da je s tem nakazilom še ni poplačal. Sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo okoliščino, da toženec deluje v smeri, da tožničine denarne terjatve poplača celo pred odločitvijo sodišča v meritorni stvari, presojati tudi z vidika verjetnosti (ne)obstoja nevarnosti uveljavitve tožničine terjatve. Sodišče ga je nesorazmerno omejilo v njegovi lastninski pravici.

Tudi za sodišče prve stopnje ni več sporno, da nista pravdni stranki v nepremičnino 0000 1/6 opravili nobenih vlaganj, pa je nato v nadaljevanju zaključilo, da je tožničin podredni zahtevek verjetno izkazan. Razlogi sklepa so v tem delu v nasprotju sami s sabo ter tudi z izrekom sklepa. Glede vlaganj v nepremičnino 0000 1/5 je ob upoštevanju naštetih izvedenih del že na prvi pogled nesmiselna trditev, da se je vrednost nepremičnine zaradi teh del povečala za 200.000,00 EUR. Toženec je pojasnil in izkazal, da toliko ni vredna niti celotna nepremičnina, pa se sodišče do tega sploh ni opredelilo, zato sklepa ni mogoče preizkusiti.

V nadaljevanju toženec pojasnjuje, da njegova ravnanja ne merijo na nikakršno odtujevanje premoženja. Plovilo B. ni sodilo v skupno premoženje, saj ga je kupil po dejanskem razpadu zakonske zveze, v letu 2019. Ni jasno, iz katerega dokaza v spisu naj bi izhajalo, da toženka s prodajo ni soglašala. Tožnica je prodajo plovila prvič problematizirala šele v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe. Predlog za razvezo zakonske zveze je vložila šele leto po prodaji spornega plovila. Plovilo je prodal po tržni ceni, tožnica se bo iz denarnih sredstev še lažje poplačala. Ugotovitev sodišča, da je pridobil lastništvo nad avtomobilom Audi, je protispisna. Toženec ni bil nikoli njegov lastnik in ga ni mogel odtujiti. Sodišče prve stopnje se do njegovih navedb in dokazov sploh ni opredelilo. V skupno premoženje že na prvi pogled ne bi mogla soditi celotna vrednost vozila, temveč samo sorazmerni del na dan dejanskega razpada zakonske zveze, kot je bil preko leasing obrokov odplačan do tega dne.

Nazadnje toženec izpodbija še očitke o ostalih njegovih ravnanjih (prepoved parkiranja, zahteva po izselitvi, onemogočanje vstopa v poslovni kompleks, odsotnost poročanja o razpolaganjih s premoženjem, skrivanje listin pred tožnico ipd.).

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), dejansko stanje pa je ob napačni uporabi materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da se z višino zahtevka v tej fazi postopka ni ukvarjalo, ker sama višina nima bistvenega pomena, razen za presojo sorazmernosti zavarovanja, a se nato s sorazmernostjo izdane začasne odredbe sploh ni ukvarjalo. Izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje (3. člen ZIZ). Tudi če toženec ni točno opredelil, na katere predmete zavarovanja naj sodišče omeji sklep o začasni odredbi, bi moralo prvostopenjsko sodišče ob njegovem ugovoru načelo sorazmernosti upoštevati. Višina terjatve (predvsem višina povečane vrednosti nepremičnin zaradi vlaganj) je bila med strankama postopka ves čas sporna. Vrednost spornih nepremičnin (tako stanovanjske hiše kot nepremičnine, na kateri stoji toženčev poslovni prostor) je pomembna tako za oceno višine terjatve kot tudi z vidika vrednosti sredstev (nepremičnin), na katera je bilo zavarovanje predlagano. Zato bi jo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati. Glede na to, da je tožnica predlagala zavarovanje s prepovedjo odtujitve in obremenitve dveh nepremičnin, njena terjatev pa se v bistvenem glasi (samo) na polovico povečane vrednosti istih dveh nepremičnin, je povsem možno, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo vtoževana terjatev v zadostni meri zavarovana že s prepovedjo odtujitve in obremenitve ene od nepremičnin (v takem primeru bi začasna odredba v presežku presegla namen zavarovanja, določen v 271. členu ZIZ).1 Ugotavljanje višine terjatve in vrednosti nepremičnin, na katerih se predlaga zavarovanje, je še toliko bolj pomembno v luči dejstva, da je toženec tožnici iz naslova vtoževanih terjatev že plačal 80.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede tega v 31. točki obrazložitve navedlo, da to le delno pokrije terjatev iz te pravde, a za takšen zaključek sploh ni ugotovilo potrebnih dejstev (višine verjetno izkazane terjatve).

7. Nadalje toženec pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje subjektivno nevarnost, da bo zaradi njegovih ravnanj uveljavitev terjatve otežena, neutemeljeno oprlo tudi na preprečevanje vstopa tožnici v poslovno stavbo in odsotnost poročanja o razpolaganju s tem premoženjem. Med strankama je že od samega začetka nesporno, da je nepremičnina ID znak parcela 0000 1/3 toženčevo posebno premoženje (tožničina terjatev se glasi zgolj na povečanje njene vrednosti zaradi skupnih vlaganj). Toženčevo prepričanje, da je to njegovo posebno premoženje in da zato tožnici o njem ni dolžan poročati, tako ne more biti sporno in ne utemeljuje zaključka, da bo zaradi (takšnega) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Nasprotno pa na takšen zaključek lahko kaže prodaja avtomobila Audi. Iz dokumentacije, ki jo je predložil toženec, izhaja, da je z družbo C. d. o. o. sklenil prodajno pogodbo, s katero ji je kot prodajalec oziroma lastnik avtomobila prodal navedeni avtomobil. Poglavitna značilnost lizinga je ravno to, da leasingojemalec ne postane lastnik premičnine (avtomobila), dokler ne odplača celotnega zneska financiranja.2 Če je toženec lastnik vozila postal šele po prenehanju zakonske zveze (oziroma življenjske skupnosti), sicer ne gre za skupno premoženje3, a to z vidika presoje subjektivne nevarnosti ni pomembno. Nanjo lahko vpliva odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje kateregakoli dolžnikovega premoženja (skupnega ali posebnega). Enako velja za toženčeve trditve glede plovila B. 9. Če ravnanja dolžnika niso nevarna za njegovo premoženje oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg, jih ni mogoče šteti kot pravno relevantna za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo.4 Vendar pa tožencu ni mogoče slediti v stališču, da prodaja (ne)premičnin ne more biti nevarna za poplačilo dolga, ker bi jih nadomestila kupnina. Ni mogoče zanemariti dejstva, da lahko pretvorba nelikvidnega premoženja v likvidno v določenih okoliščinah pomeni povečano nevarnost hitrega zmanjšanja oziroma popolnega unovčenja te oblike premoženja.5

10. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje o zadevi ni moglo odločiti samo, ker bo za ugotavljanje manjkajočih dejstev potrebna izvedba dodatnega dokaznega postopka in bi sicer lahko poseglo v pravico strank do pravnega sredstva. Prvostopenjsko sodišče naj začne z vsebinskim obravnavanjem zadeve, po potrebi lahko hkrati razpiše narok za obravnavanje ugovora zoper začasno odredbo (drugi odstavek 58. člena ZIZ) in prvi narok za glavno obravnavo.

11. Ker je pritožbeno sodišče v delu razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka skladno s tretjim odstavkom 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo.

1 Zavarovanje sicer običajno presega terjatev, a to ne sme biti prekomerno. Prim. VSL Sklep I Cpg 243/2021. 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika lizing opredeljuje kot „zakup premičnine ali nepremičnine, ki lahko preide v last zakupnika po plačilu določene zakupnine“. 3 V primeru, da so se (nekateri) obroki za leasing plačevali iz skupnega premoženja, ima tožnica do toženca le obligacijskopravni zahtevek. Prim. VSL Sodba I Cp 1367/2018, VSL Sodba I Cp 519/2012. 4 VSL Sklep II Cp 680/2019. 5 Prim. VSL Sklep II Cp 606/2019.